Jedro

ZPP v 1. odstavku 318. člena med drugim določa, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če je izpolnjen pogoj, da je toženi stranki bila pravilno vročena tožba v odgovor. Sodišče je štelo, da je bila toženi stranki tožba vročena v odgovor tako, da ji je bilo v njenem predalčniku puščeno obvestilo o pisanju. Ker v roku 15 dni pisanja ni dvignila in tudi ni imela urejenega hišnega predalčnika, kamor bi lahko vročevalec vložil pisanje, je bilo le-to po poteku tega roka vrnjeno sodišču. Obrazložitev sodbe je v tem delu sama s seboj v nasprotju.

V skladu s 142. členom ZPP se med drugim tožba vroča osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141.a členom ZPP. Če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, se osebna vročitev opravi tako, da se v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanja dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti (4. odstavek 142. člena ZPP). V skladu z 2. odstavkom 141. člena ZPP, če naslovnik nima predalčnika ali če je ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredila, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi, v katerem je navedeno kje je pisanje. Iz vrnjene poštne pošiljke izhaja, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku. Le v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je bila vročitev tožbe v odgovor na tožbo opravljena pravilno v skladu z določili ZPP, bo v nadaljevanju lahko izdalo zamudno sodbo, sicer pa bo moralo toženi stranki najprej vročiti tožbo v odgovor na tožbo in nato postopati skladno za določili ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del zamudne sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki: - iz naslova neto plače v v obdobju od januarja do oktobra 2011 izplačati znesek 4.944,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2011 dalje do plačila; - iz naslova neto plače za mesec november 2011 izplačati znesek 1.275,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila; - iz naslova neto plače za mesec december 2011 izplačati znesek 1.275,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila; - iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 obračunati znesek v višini 748,10 EUR bruto in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2011 dalje do plačila; - iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 obračunati znesek v višini 946,98 EUR bruto in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, to je izplačilo bruto zneskov regresa za letni dopust in zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za leto 2012 za 1. 7. 2012, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 408,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati ter odvesti davke in prispevke za socialno varnost, in sicer: - za obdobje od januarja do aprila 2011 na neto mesečne zneske 950,00 EUR, - za obdobje od maja do decembra 2011 na neto mesečne zneske 1.165,44 EUR, - za januar 2012 na neto znesek 811,47 EUR, za februar 2012 na neto znesek 777,48 EUR, za marec 2012 na neto znesek 802,03 EUR, za april 2012 na neto znesek 817,10 EUR, za maj 2012 na neto znesek 697,31 EUR, za junij 2012 na neto znesek 782,44 EUR, za julij 2012 na neto znesek 816,21 EUR, za avgust 2012 na neto znesek 699,93 EUR, za september 2012 na neto znesek 699,93 EUR, za oktober 2012 na neto znesek 805,74 EUR, za obdobje od novembra 2012 do aprila 2013 pa na neto mesečne zneske 699,93 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, to je obračun davkov in prispevkov za obdobje od maja do decembra 2011 na neto mesečne zneske v višini 1.275,44 EUR, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 523,99 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti stroške sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 270,00 EUR, in sicer 240,00 na račun Delovnega in socialnega sodišča št. ..., sklic na št. ..., 30,00 EUR pa neposredno tožeči stranki, v roku 15 dni pod izvršbo.“ Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da tožena stranka pojasnjuje, da poziva sodišča na podajo odgovora na tožbo ni nikoli prejela oziroma ji poziv sodišča ni bil vročen. Tako tožena stranka ni mogla vedeti, da mora odgovoriti na tožbo. Za vloženo tožbo je izvedela šele, ko je prejela zamudno sodbo, posledično navedenemu tudi ni mogla popraviti dejanja, ki bi ga sicer opravila. Sodišče v 4. točki obrazložitve zamudne sodbe ugotavlja, da je bilo toženi stranki dne 8. 1. 2014 v njenem predalčniku puščeno obvestilo o pisanju, v naslednjem stavku pa, da ker tožena stranka pisanja v roku 15 dni ni dvignila in tudi ni imela urejenega hišnega predalčnika, kamor bi vročevalec pisanje vročil, je bilo pisanje vrnjeno sodišču. Obrazložitev je v tem delu sama s seboj v nasprotju, saj je enkrat pojasnjeno, da je predalčnik bil in da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku, takoj v naslednjem delu pa, da pisanje ni bilo puščeno v predalčniku, ker da tožena stranka ni imela urejenega predalčnika. Tožena stranka ima na svojem sedežu na naslovu A. ulica 152, B. urejen poštni predalčnik, kamor prejema pošto in jo tudi redno dviguje. Predalčnik je imela urejen tudi januarja 2014, to je v času vročanja tožbe v tej pravdni zadevi. Priča C.C. je pri toženi stranki zaposlena že vrsto let, bila je tudi v januarju 2014. Tožena stranka je storila vse, kar je v njeni moči, da je redno pregledovala in dvigovala pošto. Tožena stranka sodišču predlaga, da opravi poizvedbe pri Pošti Slovenije o tem, kdo je opravljal sporen poskus vročitve, in obenem predlaga, da se vročevalca zasliši o okoliščinah poskusa vročitve. Tožena stranka redno prejema vso navedeno pošto, zato ni razloga, da ne bi sprejela tudi sporne pošiljke. V primerih, ko je podana krivda tretjih oseb, ne obstoji odgovornost stranke za tako ravnanje. Stranki tako ni mogoče pripisati odgovornosti za krivdno ravnanje tretjih oseb, ki niso izročile sodnega pisanja. Z opustitvijo vročitve tožbe s prilogami toženi stranki tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga zaslišanje C.C., ki bo izpovedala o obstoju predalčnika tožene stranke v spornem času in o praksi dvigovanja pošte, poizvedbe pri Pošti Slovenije o imenu vročevalca, ki je opravil sporen poskus vročitve in samih okoliščinah neuspešne vročitve, ki naj ga sodišče opravi po uradni dolžnosti, zaslišanje vročevalca, ki je opravljal sporne poskuse vročitve, po potrebi pregled predalčnika na kraju samem - na A. ulici 152, Ljubljana, poizvedbe glede vročanja sodnih pošiljk pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, poizvedbe pri naslovnem sodišču glede vročitve sporne pošiljke .... Tožena stranka navaja, da je tudi sicer sodba nepravilna in nezakonita iz razloga, ker je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 26. 4. 2013 izdalo sklep opr. št. St 757/2012, s katerim je začelo postopek prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče je predlagano prisilno poravnavo potrdilo in zato sklep z dne 29. 10. 2012 in nato še dopolnilni sklep o potrditvi prisilne poravnave z dne 16. 11. 2012. Tako je sodišče potrdilo prisilno poravnavo z naslednjo vsebino: - delež plačila terjatev upnikov: 50 % - rok za plačilo terjatev upnikov: 4 leta od potrjene prisilne poravnave - terjatve upnikov se v obdobju od 26. 4. 2012 do poteka roka za njegovo plačilo obrestuje po obrestni meri 0 %.

ZFPPIPP v določbi 212. člena določa, da potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Upoštevaje dejstvo, da so skoraj vse terjatve iz tožbe nastale pred dnevom uvedbe postopka prisilne poravnave na toženo stranko, je jasno, da prisilna poravnava vpliva oziroma učinkuje tudi na terjatve tožene stranke. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva, navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

Utemeljene so pritožbene navedbe absolutne bistvene kršitve določb ZPP po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi ali vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank. Kot že navedeno ZPP v 1. odstavku 318. člena med drugim določa, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če je izpolnjen pogoj, da je toženi stranki bila pravilno vročena tožba v odgovor. Sodišče je štelo, da je bila toženi stranki tožba vročena v odgovor 24. 1. 2014 in sicer tako, da je bilo toženi stranki 8. 1. 2014 v njenem predalčniku puščeno obvestilo o pisanju. Ker v roku 15 dni pisanja ni dvignila in tudi ni imela urejenega hišnega predalčnika, kamor bi lahko vročevalec vložil pisanje, je bilo le-to po poteku tega roka 24. 1. 2014 vrnjeno sodišču. Pritožba utemeljeno navaja, da je obrazložitev sodbe v tem delu sama s seboj v nasprotju.

V skladu s 142. členom ZPP se med drugim tožba vroča osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141.a členom ZPP. Če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, se osebna vročitev opravi tako, da se v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanja dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti (4. odstavek 142. člena ZPP). V skladu z 2. odstavkom 141. člena ZPP, če naslovnik nima predalčnika ali če je ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredila, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi, v katerem je navedeno kje je pisanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prvenstveno ugotoviti pravilnost vročitve in sicer tako, da bo opravilo poizvedbe pri Pošti Slovenije o imenu vročevalca, ki je opravil sporen poskus vročitve in samih okoliščinah neuspešne vročitve, v nadaljevanju zaslišati vročevalca ter zaslišati pričo C.C., ki bi potrditvah tožene stranke lahko izpovedala o obstoju predalčnika tožene stranke v spornem obdobju in o praksi dvigovanja pošte. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da iz vrnjene poštne pošiljke izhaja, da je bilo obvestilo puščeno v hišnem predalčniku. Le v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je bila vročitev tožbe v odgovor na tožbo opravljena pravilno v skladu z določili ZPP, bo v nadaljevanju lahko izdalo zamudno sodbo, sicer pa bo moralo toženi stranki najprej vročiti tožbo v odgovor na tožbo in nato postopati skladno za določili ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.