Jedro

Informacije o poteku državljanske vojne, o voditelju upornikov in njegovi usodi ter procesu razoroževanja in reintegracije niso informacije, ki bi bile povezane izključno s konkretnim primerom. Tožena stranka je res te informacije ugotavljala v zvezi s tožnikovo izjavo, kdo je napadel njegovo družino, kdo je voditelj upornikov in kakšne so tožnikove možnosti, da bi v matični domovini prebival v kakšnem drugem kraju (v zvezi z zadnje navedenim je tožnik izjavil, da so uporniki povsod). Gre za generalne informacije stanja v državi v določenem preteklem obdobju. S temi informacijami tožena stranka ni preverjala konkretnih dogodkov, ki jih je navajal tožnik. Navedene splošne informacije je tožena stranka uporabila za preverjanje verodostojnosti tožnikovih izjav in napravila povsem logičen zaključek, da so tožnikove izjave v tem delu nekonsistentne in protislovne ter v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se 1. in 3. točka izreka izpodbijane sodbe spremenita tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo tožbi tožnika, odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 4.6.2006, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sodbe in sklepa), in sklenilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe in sklepa), tožnika pa je oprostilo plačila sodnih taks (4. točka izreka sodbe in sklepa- v izreku sklepa je napačno navedena točka 3). Tožena stranka je z navedeno odločbo z dne 4.6.2008 zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. in 4. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) ter na podlagi 2. odstavka 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe, sicer se iz države odstrani v skladu z zakonom, ki ureja področje tujcev v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje se ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, na podlagi katere ta ocenjuje tožnikove izjave kot nekonsistentne in nelogične, vendar poudarja, da to ni razlog za ugoditev tožbi, saj tožnik dokazne ocene sploh ne izpodbija. Meni, da tožena stranka nepotrebno utemeljuje odločbo tudi s tem, da dejanja preganjanja nimajo takšne intenzivnosti in trajanja, kot to zahteva ZMZ, saj ocena o neverodostojnosti tožnika implicira, da ni preganjanja. Tožena stranka je tudi napačno razlagala dejanja preganjanja, saj po oceni sodišča prve stopnje neposreden napad na življenje in telo s strani organizirane skupine, ki pa mu žrtev uspe pobegniti, lahko pomeni fizično in psihično nasilje v smislu 1. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ. Kot glavni razlog za ugoditev tožbi je ugotovitev tožene stranke, da je bil v času napada upornikov na tožnika in njegovo družino vodja teh upornikov že mrtev in uporniki razoroženi, pri čemer je tožena stranka storila procesno napako, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožena stranka je navedeno okoliščino ugotovila po uradni dolžnosti na podlagi 1. in 2. odstavka 22. člena ZMZ. Na podlagi 3. odstavka istega člena se informacije o izvorni državi, ki so javno dostopne, štejejo kot splošno znana dejstva, vendar je treba to določilo razlagati tako, da je njena uporaba skladna z določilom 22. člena Ustave RS (URS) v zvezi s pravico uveljavljati mednarodno zaščito po ZMZ in ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča RS (zadeva Up-968/05 z dne 24.11.2005), iz katere pa izhaja, da če pristojni organ pri odločanju uporabi informacijo o izvorni državi, mora stranka imeti možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o teh dejstvih oziroma dokazih. To pomeni, da splošno znana dejstva iz 3. odstavka 22. člena ZMZ ni mogoče razlagati v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v tem primeru predvideva skrajšani postopek, v katerem ni potrebno zaslišati stranke. To izhaja tudi iz ZMZ, kajti v postopku za pridobitev mednarodne zaščite se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek samo v primeru, če ni z ZMZ drugače določeno (30. člen ZMZ). ZMZ pa glede obravnavnega vprašanja določa drugače kot ZUP, kajti v predmetni zadevi ključna okoliščina, ki jo je ugotovila tožena stranka po uradni dolžnosti, ne pomeni splošne informacije o izvorni državi o družbenopolitični situaciji in sprejeti zakonodaji, ampak okoliščine glede usode vodij upornikov in časa razorožitve pomenijo specifične informacije o izvorni državi iz 9. alineje 23. člena ZMZ. V zvezi z uporabo teh informacij pa osebnega razgovora ni dopustno opustiti (1. alineja 1. odstavka 46. člena ZMZ), kar jasno izraža namen zakonodajalca, da spoštuje navedeno odločbo ustavnega sodišča, saj je cilj osebnega razgovora dati možnost stranki, da se izreče o relevantni informaciji o državi izvora. Ker tožena stranka tega ni storila, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe tožena stranka analizira „nekonsistentnosti“ tožnikovih izjav in izraža nestrinjanje s stališči sodišča tako glede dokazne ocene kot tudi glede presojanja intenzivnosti domnevnega preganjanja. Posebej tožena stranka izpostavlja stališče sodišča prve stopnje glede pridobljenih informacij o poteku državljanske vojne v Sierra Leone, katere glavni protagonist je bil vodja uporniške skupine, ki naj bi ubila tožnikove starše. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bila pri ugotavljanju teh dejstev storjena bistvena kršitev postopka, ker tožnik s temi informacijami ni bil seznanjen. Po mnenju tožene stranke glede informacij o izvorni državi ne pride v poštev uporaba 9. člena ZUP, saj ZMZ kot specialni zakon o tem vsebuje svojo določbo. Tretji odstavek 22. člena ZMZ namreč določa, da se informacije o izvorni državi, ki so javno dostopne, štejejo za splošno znana dejstva. Teh pa ni potrebno dokazovati (2. odstavek 165. člena ZUP). Glede na to, da se sodišče sklicuje na sprejete standarde v azilnih zadevah s strani Ustavnega sodišča RS, bi moralo upoštevati tudi odločbo tega sodišča, št. Up-422/03-10 z dne 10.7.2003. Tožena stranka glede spornega 3. odstavka 22. člena ZMZ meni, da je bil namen zakonodajalca dopustiti pristojnemu organu, da izda odločitev ne da bi prosilce v postopku mednarodne zaščite seznanil z uporabljenimi informacijami, kar je tudi smiselno in logično z vidika celotnega postopka. Ugovarja stališču sodišča, da so bile v obravnavanem primeru uporabljene specifične informacije o izvorni državi, ne pa splošne informacije o družbenopolitični situaciji. Te informacije so bile pridobljene preko svetovnega spleta, torej so te informacije javno dostopne in po 3. odstavku 22. člena ZMZ se štejejo kot splošno znana dejstva. Pri tem se tožena stranka sklicuje na obrazložitev 23. člena ZMZ v Poročevalcu Državnega zbora RS, št. 67/07. Tožena stranka tudi meni, da se je tožnikova splošna neverodostojnost potrdila tudi po vročitvi izpodbijane odločbe, saj je dne 6.6.2008 tožnik sporočil toženi stranki, da ima dvojno državljanstvo, poleg državljanstva Sierra Leone tudi državljanstvo Nigerije, kar naj bi ob prihodu v Republiko Slovenijo zaradi stresa pozabil povedati. Nekaj dni kasneje pa je na vpogled predložil še potni list Nigerije v izvirniku. Tožena stranka meni, da je popolnoma neopravičljivo, da je tožnik toženi strani dve leti prikrival, da ima dvojno državljanstvo, in čeprav izpodbijana odločba ne temelji na tem podatku, navedeno dejstvo dodatno dokazuje, da je bila ocena tožene stranke glede tožnikove neverodostojnosti pravilna.

Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa (stroške postopka). Meni, da je z določitvijo stroškov postopka na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Po ZMZ o mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem (54. člen ZMZ) ali v rednem azilnem postopku (53. člen ZMZ).

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru o prošnji tožnika pravilno in zakonito odločila v pospešenem postopku na podlagi 3. alineje 1. odstavka 52. člena v zvezi s 54. členom ter 4. alinejo 55. člena ZMZ. Pritožbeno sodišče strinja pa se stališčem sodišča prve stopnje, da ob ugotovljeni neverodostojnosti tožnika ni bilo nikakršne potrebe tudi za utemeljevanje intenzitete in trajanja preganjanja, kar pa ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi bilo potrebno odločbo tožene stranke odpraviti, saj za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku zadostuje obstoj enega izmed razlogov, naštetih v 55. členu ZMZ.

Po presoji vrhovnega sodišča informacije v zvezi z dejstvom, da je vodja upornikov v Sierra Leone F.S. že več let mrtev in da so uporniki Združenega foruma (tudi Združene fronte) že od leta 2002 razoroženi, ki jih je tožena stranka ugotovila po uradni dolžnosti, ne predstavljajo specifičnih informacij o izvorni države iz 9. alineje 23. člena ZMZ, temveč predstavljajo splošne informacije o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ. Ob taki ugotovitvi je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da pojasni nekonsistentnost v svoji izjavi glede na pridobljene podatke, zaradi česar bi bilo potrebno izpodbijano odločbo tožene stranke odpraviti na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Na podlagi določbe 54. člena ZMZ namreč pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Osebni razgovor s prosilcem v primeru odločanja v pospešenem postopku ni potreben (1. alinea 1. odstavka 46. člena ZMZ), in v takem primeru tožena stranka prosilcu ni dolžna predočati splošnih informacij o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ, ki jih je pridobila v postopku preverjanja izjav prosilca na podlagi 2. odstavka 22. člena ZMZ.

Tožnik je na zaslišanju dne 24.10.2006 izjavil, da so njegovo družino napadli uporniki, ki jih vodi F.S. in da je slišal tudi ime „Združeni forum“ ali „Združena fronta“. Na podlagi informacij, ki so javno dostopne na svetovnem spletu, je tožena stranka ugotovila, da je revolucionarna združena fronta, ki jo je vodil F.S., v Sierra Leone povzročila državljansko vojno, ki je trajala 11 let, znana pa je bila po številnih grozotah, povzročenih v vojni. Državljanska vojna se je v Sierra Leone končala leta 2002, ko se je po posredovanju mednarodnih sil končalo razoroževanje upornikov. Proces razoroževanja in reintegracije se je začel leta 2001, končal pa maja 2002, leta 2004 pa je mirovna misija Združenih narodov za Sierra Leone (UNAMSIL) uradno predala nadzor nad državo državni vojski in policiji. V letu 2002 je bilo v Sierra Leone ustanovljeno posebno sodišče Sierra Leone, katerega naloga je dokazati krivdo in kaznovati odgovorne za zločine proti človeštvu, vojne zločine in resne kršitve mednarodnega in nacionalnega prava v Sierra Leone. Navedeno sodišče je že v marcu leta 2003 izdalo prve obtožnice za vojne zločine, med drugim tudi proti F.S., ki je bil takrat že v priporu. Tam je julija 2003 tudi umrl. Po presoji vrhovnega sodišča navedene informacije ne predstavljajo specifičnih informaciji o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom v smislu določb 9. alineje 23. člena ZMZ. Navedene informacije o poteku državljanske vojne, o voditelju upornikov in njegovi usodi ter procesu razoroževanja in reintegracije niso informacije, ki bi bile povezane izključno s konkretnim primerom. Tožena stranka je res te informacije ugotavljala v zvezi s tožnikovo izjavo, kdo je napadel njegovo družino, kdo je voditelj upornikov in kakšne so tožnikove možnosti, da bi v matični domovini prebival v kakšnem drugem kraju (v zvezi z zadnje navedenim je tožnik izjavil, da so uporniki povsod). Gre za generalne informacije stanja v državi v določenem preteklem obdobju. S temi informacijami tožena stranka ni preverjala konkretnih dogodkov, ki jih je navajal tožnik. Navedene splošne informacije je tožena stranka uporabila za preverjanje verodostojnosti tožnikovih izjav, in napravila povsem logičen zaključek, da so tožnikove izjave v tem delu nekonsistentne in protislovne ter v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ. Nikakršnega smisla ne bi imelo predočati tožniku dejstev, da je F.S., za katerega tožnik trdi, da je voditelj upornikov, umrl že leta 2003, in da so uporniki, ki naj bi napadli njegovo družino in naj bi bili po tožnikovi izjavi še vedno po celi državi, že od leta 2002 razoroženi, saj takih dejstev, ki jih je šteti za splošno znana dejstva, ni mogoče logično ovreči. Poleg navedenega je potrebna v zvezi s spornimi informacijami poudariti, da je bil tožnik na zaslišanju dne 24.10.2006 seznanjen z dejstvom, da iz mednarodnih poročil izhaja, da je v Sierra Leone politična situacija mirna, da poteka obnova države po državljanski vojni in da vlada lahko zaščiti prebivalce države, pa je tožnik to komentiral zelo pavšalno in sicer, da vlada ne ščiti nikogar, ravno tako pa ne policija. To je presplošen in prepavšalen odgovor ob upoštevanju dejstev, da tožnik zatrjuje drugačno realno politično situacijo v državi kot izhaja iz mednarodnih poročil. Splošno znanih dejstev pa ni mogoče izpodbiti brez nasprotnih dokazov, konkretne dokaze o stanju v izvorni državi, na katere se tožnik sklicuje, pa bi moral tožnik predložiti v skladu z 21. členom ZMZ in to do konca osebnega razgovora, česar pa po presoji vrhovnega sodišča ni storil. Tožnik sicer je predložil fotografije in članek iz svetovnega spleta, vendar ker ni razviden čas nastanka, jih tožena stranka upravičeno ni mogla sprejeti kot dokaze v korist tožnika.

Dejstvo, da tožena stranka tožnika z navedenimi informacijami ni seznanila, saj gre za splošne informacije v smislu 8. alinee 23. člena ZMZ, tako ne predstavlja absolutne in tudi ne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem postopku, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.

Vrhovno sodišče se pridružuje tudi stališču tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da so tožnikove izjave glede upornikov in vodje upornikov v nasprotju z informacijami v izvorni državi, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti na podlagi 22. člena ZMZ in da so tožnikove izjave glede več bistvenih okoliščin dogodka v zvezi z napadom upornikov na njegovo družino medsebojno neskladne, neverodostojne in nekonsistentne, da prosilčevim razlogom v tem delu ni mogoče verjeti, kar kaže na to, da prosilec lažno predstavlja svoje razloge za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Glede napada upornikov na tožnikovo družino se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno tožene stranke (ki je tožnik v tožbi niti ne izpodbija), ki temelji na tožnikovih izjavah, danih na PP L.V. (uradni zaznamek o izjavi tujca z dne 28.2.2006 je sestavil policist Policijske postaje L.V. - tožnik je navedeni uradni zaznamek podpisal - in čeprav tožnik pred podano izjavo še ni bil seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi v azilnem postopku ter ob njegovi izjavi tudi ni bil navzoč uradni tolmač, pritožbeno sodišče sprejema navedeni dokument kot dokazno sredstvo v tem azilnem postopku, saj tožnik v tožbi ni oporekal njeni vsebini ter načinu sestave), ob podaji prošnje za azil in na zaslišanju 24.10.2006. Če bi že bilo mogoče tolerirati tožnikove kontradiktornosti v zvezi s tem, kdo je ob prihodu upornikov prvi pričel kričati (oče ali uporniki) oziroma, kdo je prvi pričel streljati, pa to ne velja za tožnikove različne izjave o tem, kje sta bila s sestro v času napada upornikov, ter o tem, ali sta pobegnila takoj, ko sta slišala streljanje oziroma šele potem, ko sta videla ustreljene starše in ko so se uporniki napotili proti stavbi, v kateri sta živela s sestro. Te kontradiktornosti in protislovnosti v zvezi s ključnim dogodkom, zaradi katerega je tožnik zapustil izvorno državo, so tolikšne, da jih ni moč opravičevati s šokom oziroma razburjenostjo zaradi nenadnega napada upornikov.

Ob navedenih tožnikovih izjavah, ki so nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in tudi v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ, je tožena stranka storila pravilno, ko je tožnikovo prošnjo v pospešenem postopku zavrnila kot očitno neutemeljeno, na podlagi 4. alineje 55. člena ZMZ.

Sodišče prve stopnje kot razlog (vendar ne glavni) za ugoditev tožbi navaja tudi nelogičnost v izpodbijani odločbi, in sicer, da tožena stranka utemeljuje tudi, da dejanja preganjanja nimajo takšne intenzivnosti ali trajanja, kot to zahteva ZMZ, saj že ocena o neverodostojnosti tožnika implicira, da ni preganjanja. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe odveč in nelogično tudi, da je tožena stranka ugotavljala, ali obstoji zaščita zoper preganjanje tožnika v izvorni državi, pri čemer pa je tožena stranka tudi napačno razlagala dejanja preganjanja. Po mnenju sodišča prve stopnje neposreden napad na življenje in telo organizirane skupine, ki pa mu žrtev uspe pobegniti, lahko pomeni fizično in psihično nasilje v smislu 1. alinee 2. odstavka 26. člena ZMZ. Do teh navedb sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za to ni nikakršne potrebe. Kot je bilo že navedeno, za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadostuje eden izmed pogojev iz 55. člena ZMZ. Tožena stranka z dodatno obrazložitvijo pogoja iz 3. alinee 55. člena ZMZ ni v ničemer kršila določbe ZMZ ali ZUP, saj obrazložitev tega dela ni v nasprotju z obrazložitvijo pogojev iz 4. alinee 55. člena ZMZ.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi tožena stranka v zvezi z dejstvi in okoliščinami o informacijah o izvorni državi morala predhodno zaslišati tožnika oziroma mu dati možnost, da se o teh izjavi, pritožbeno sodišče navaja, da je v zvezi s tem že sprejelo svoje stališče v predhodnih izvajanjih, ki se nanašajo na uporabo splošnih informacij o izvorni državi v pospešenem postopku.

Tudi na tožbeni očitek, da je nesprejemljivo pojmovanje tožene stranke, da umora staršev in neposrednje grožnje s smrtjo prosilcu in njegovi sestri ni mogoče šteti kot dejanje preganjanja v smislu hude kršitve človekovih pravic, je pritožbeno sodišče smiselno že odgovorilo v delu, kjer je ugotovilo, da je ta del obrazložitve tožene stranke nepotreben, vendar s tem ni bila storjena niti absolutna niti relativna kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na neučinkovitost policije, pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik po lastnih izjavah niti ni poskusil izkoristiti policijske zaščite in da zgolj zatrjevanje, da policija ne bi storila nič, ne zadostuje za ugotovitev, da prosilec nima zaščite izvorne države. Še posebej, če se pri tem upoštevajo prej navedena splošno znana dejstva o izvorni državi.

Ker so glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke podani, je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) tako, da je iz zgoraj navedenih razlogov na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1), zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.