Jedro

Ker v pogodbi o posredovanju ni bilo dogovorjeno, da ima posrednik pravico do provizije, tudi če njegovo priznanje ostane brezuspešno, je sklenitev posla pogoj za priznanje provizije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. I 1263/96 v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka, tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti 59.190,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi se je po odvetniku pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 19/94 - ZPP/77). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik namreč posredniških storitev ni opravil v skladu s pogodbo o posredovanju. Samo če bi tožnik toženca spravil v stik z osebo, ki bi kupila predmetno nepremičnino za v pogodbi določeno ceno, bi bila tožeča stranka upravičena do provizije. Tožnik bi bil upravičen do dvojne provizije samo v primeru, če bi toženec preklical naročilo, ko bi tožnik izpolnil toženčevo naročilo, t. j. našel kupca, ki bi kupil predmetno nepremičnino. Posredovanje tožeče stranke pa je bilo neuspešno, zato je napačen zaključek sodišča, da je tožeča stranka opravila svoj del posla, saj je spravila v tek toženca in kupca. V nasprotju s I. točko pogodbe o posredovanju je stališče sodišča, da iz pogodbe o posredovanju ne izhaja, da bi bilo plačilo tožeči stranki vezano na uspeh. Iz vsega navedenega izhaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je toženi stranki, da je o odločilnih dejstvih izpodbijane sodbe nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin in med samimi listinami. Ker je sodišče prve stopnje tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v skladu s 1. odst. 369. člena razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča prve stopnje, da iz pogodbe o posredovanju z dne 10.10.1995 ni razvidno, da bi bilo plačilo posredniku, t.j. tožeči stranki, vezano na uspeh, ni pravilen. Prav nasproten sklep namreč izhaja iz V. točke pogodbe, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da je tožeča stranka upravičena do provizije ob sklenitvi pogodbe o prodaji, nakupu, menjavi ali najemu. Ker pogodba ne vsebuje nobenega določila v smislu 814. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, je sklenitev posla pogoj za priznanje provizije tožeči stranki (813. člen ZOR).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Pri tem bo moralo upoštevati, da predstavlja podlago za plačilo dvojne provizije iz 2. odst. VII. točke pogodbe z dne 10.10.1995 le nepošteno ravnanje naročitelja v fazi realizacije prodajne pogodbe. V okoliščinah, ko tožena stranka s potencialnima kupcema ni sklenila niti predpogodbe, še manj pa prodajne pogodbe, o njeni realizaciji ni mogoče govoriti. Ker sporna pogodba glede vprašanja preklica naročila za posredovanje posebnih določil ne vsebuje, velja, da lahko naročitelj z enostransko izjavo, ki ima konstitutiven pomen, naročilo za posredovanje prekliče, kadarkoli hoče, če preklic ni v nasprotju s poštenjem (816. člen ZOR).

Stroškovni izrek temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP/77.