Jedro

Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da je tožba prepozna, saj iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, da bi bil sklep tožnici vročen skladno z določbami ZUP. Čeprav je na sklepu končna odredba, da se sklep vroči naslovniku z osebno vročitvijo, vročilnice, ki bi to izkazovala, v upravnem spisu ni. Vročanje z vložitvijo v elektronski predal, ki ni varen elektronski predal, pa ni bilo pravilno.

Pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena niti ni odločitev glede na konkretno in relevantno pravno podlago obrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana sklepa Zavoda RS za zaposlovanje številka 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020 in številka 11064-56808/2020-3 z dne 19. 12. 2020 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je s sklepom številka 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020 na podlagi petega odstavka 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20; v nadaljevanju ZZUOOP) zavrnila vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo vlagatelja (v tem postopku tožeča stranka) in odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški in da je sklep takse prost. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožeča stranka dne 3. 11. 2020 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, v postopku pa je bilo z vpogledom v podatke FURS dne 4. 12. 2020 ugotovljeno, da vlagatelj na dan vložitve vloge ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom in ima neplačane davčne obveznosti.

2. S sklepom številka 11064-56808/2020-3 z dne 19. 12. 2020 je tožena stranka na podlagi petega odstavka 74. člena ZZUOOP in Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVDI-19 (Uradni list RS, št. 175/20; v nadaljevanju ZIUOPDVE) zavrgla vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem vlagatelja (v tem postopku tožeča stranka) ter odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški in da je sklep takse prost. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožeča stranka dne 7. 12. 2020 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Ker je vlagatelj delavce napotil na čakanje dne 1. 11. 2020, vloga ni bila vložena v roku, ki ga določa ZZUOOP v prvem odstavku 74. člena, ki določa, da lahko vlagatelj uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Ker je vlagatelj zamudil rok za vložitev vloge pri toženi stranki, je vlogo zavrgel skladno s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožeča stranka je 29. 1. 2021 vložila tožbo, v kateri je izpodbijani akt navedla sklep številka 11064-56808/2020-3 (brez navedbe datuma), hkrati pa iz tožbenih navedb izhaja tudi nasprotovanje sklepu toženke (brez navedene številke), s katerim je zavrnila njeno vlogo z dne 3. 11. 2020. V tožbi je navedla, da je delavki za mesec november 2020 (za čas od 1. 11. 2020 do 30. 11. 2020) odredila čakanje na delo, ker je Vlada RS odredila, da morajo biti gostinski lokali zaprti. Vlogo je na Zavod za zaposlovanje oddala 3. 11. 2020, a so jo 7. 12. 2020 zavrnili z razlogom, da ima na dan oddaje vloge neplačane davčne obveznosti. To je bil DDV, za katere je oddala vlogo za odlog, a do datuma oddaje na FURS niso podali odgovora, poziv na dopolnitev vloge so podali šele 4. 11. 2020. Do dneva obveznosti plačila DDV je bil lokal zaprt že pol meseca zaradi ukrepov Vlade RS, sredstev za poravnavo obveznosti ni mogla dobiti, hkrati je bilo treba plačati še za pretekla obdobja. Obveznost je poravnala v treh delih, do 13. 11. 2020. Meni, da ji za delavko, ki ji ne more zagotoviti dela zaradi ukrepov Vlade RS pripada nadomestilo za njeno čakanje na delo in da so dejstva o pravočasnosti oddaje vloge utemeljene. Sedaj ima vse davčne obveznosti poravnave, tudi plače delavki.

4. Po pozivu sodišča na odpravo pomanjkljivosti tožbe je tožeča stranka pravilno navedla toženo stranko in pojasnila, da izpodbija sklep o zavrnitvi pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač. Navedla je še, da je vlogo za uveljavljanje pravice vložila pravočasno za mesec november 2020 in da je delavka pravočasno prejela odredbo o čakanju na delo. Vlogo je vložila 3. 11. 2020 elektronsko preko portala tožene stranke. PKP5, ki je bil sprejet 24. 10. 2020 in velja za to obdobje, pravi, da mora delodajalec vlogo oddati v 8 dneh od napotitve delavca na začasno čakanje. Meni, da je bil sklep številka 11064-45838/2020-4 neupravičeno zavržen, ker na dan oddaje vloge 3. 11. 2020, ni imela poravnanih vseh davčnih obveznosti. Za dolg iz naslova DDV za obdobje julij-september 2020 v znesku 1.176,00 EUR, ki bi moral biti plačan 30. 10. 2020, je oddala vlogo za obročno plačilo. Vlogo so reševali 24. 11. 2020, takrat je DDV že poravnala, saj si je denar izposodila od staršev. Prilaga eKartico, iz katere je razvidno, kakšen je bil dolg in kdaj ga je poravnala. Negativni sklep je izdan neupravičeno, saj za nastalo situacijo ni bila kriva sama. V tem letu je bilo to že drugo zaprtje gostinskih lokalov zaradi epidemije, ki jo je razglasila Vlada RS. Brez dela ni prilivov za poravnavo obveznosti, ne za plače ne za dobavitelje. Davčne obveznosti je do 30. 11. 2020 poravnavala sproti in nikoli ni imela blokade zaradi dolga. Vlogi je priložila sklep številka 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020. 5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je tožba nerazumljiva, saj tožeča stranka v tožbi napada sklep št. 11064-56808/2020-3, v dopolnitvi tožbe pa sklep št. 11064-45838/2020-4, zato ni jasno, kateri upravni akt izpodbija in bi moralo sodišče, po izvedenem pozivu na odpravo pomanjkljivosti, tožbo zavreči. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je bil sklep št. 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020 tožnici vročen po elektronski pošti dne 7. 12. 2020, zato je tožba zoper ta akt prepozna in jo je treba zavreči. Tožbo zoper sklep št. 11064-56808/2020-3 pa je treba zavrniti kot neutemeljeno. Tožeča stranka namreč priznava davčni dolg v času vložitve vloge za dodelitev pravice do delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, torej ne izpolnjuje pogoja po 74. členu ZZUOOP. Poleg neizpolnjevanja pogoja po tem členu pa je tožeča stranka vlogo oddala prepozno. Ker je odredila čakanje na delo doma s 1. 11. 2020, bi morala vlogo oddati v zakonskem prekluzivnem 8 dnevnem roku, torej do 9. 11. 2020. Vlogo je oddala 7. 12. 2020, torej skoraj mesec dni prepozno in je kršila prvi odstavek 74. člena ZZUOOP.

6. Po prejemu odgovora na tožbo je tožeča stranka še navedla, da izpodbija sklep tožene stranke številka 11064-56808/2020-3 z dne 19. 12. 2020, s katerim je bila zavržena vloga za delno povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, ki jo je za mesec november 2020 ponovno oddala 7. 12. 2020. PKP6 je namreč podaljšal nadomestilo plače za čas čakanja na delo do 31. 1. 2021 in zvišal višino povračila nadomestila plače za vloge od meseca novembra 2020 dalje. Ta ukrep velja od 1. 11. 2020 do 31. 1. 2021. Zato je vlogo oddala ponovno, delavka pa je na čakanju tako že bila od 17. 10. 2021, saj zaradi zaprtega gostinskega lokala zanjo ni imela dela. Dolg iz naslova prispevkov ZPIZ je na dan 26. 10. 2020 znašal 155,23 EUR in dolg iz naslova prispevkov za zdravstvo 133,69 EUR. Virmane za plačilo prispevkov je banki oddala 3. 11. 2020, a ker je bila napaka, banka plačila ni mogla realizirati 3. 11. 2020, ampak je bilo nakazilo izvršeno 4. 11. 2020. Ker je bila prepričana, da plačilo bo, je 3. 11. 2020 tudi oddala vlogo za čakanje na delo za mesec november 2020. _Glede procesnih predpostavk:_

7. Tožeča stranka je v tožbi z dne 28. 1. 2021 kot izpodbijani akt navedla sklep številka 11064-56808/2020-3 (brez navedbe datuma), hkrati pa iz tožbenih navedb izhaja tudi nasprotovanje sklepu tožene stranke (brez navedene številke), s katerim je zavrnila njeno vlogo z dne 3. 11. 2020. Iz dopolnitve tožbe z dne 10. 3. 2021 izhaja kot izpodbijani akt tudi sklep številka 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020, ki je tožbi tudi priložen. V zadnji vlogi z dne 28. 4. 2021 pa je kot izpodbijani akt naveden sklep številka 11064-56808/2020-3 z dne 19. 12. 2020, hkrati pa so navedeni razlogi o nasprotovanju odločitvi glede zavrnitve vloge, vložene 3. 11. 2020. 8. Oba sklepa sta bila izdana v času, ko je po spremembi ZZUOOP z ZIUOPDVE na podlagi petega odstavek 74. člena veljalo, da zoper sklep tožene stranke ni pritožbe, možen pa je upravni spor. V sklepu številka 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020 je sicer naveden še pravni pouk, da je zoper sklep dovoljena pritožba, vendar pa se glede na četrti odstavek 215. člena ZUP lahko stranka ravna po veljavnih predpisih, kar je tožnica v konkretnem primeru očitno tudi storila in vložila predmetno tožbo.

9. Sodišče je zato štelo, da tožeča stranka s tožbo izpodbija oba sklepa tožene stranke, torej sklep številka 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020 in sklep številka 11064-56808/2020-3 z dne 19. 12. 2020. 10. Glede ugovora tožene stranke, da je tožba zoper sklep št. 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020 prepozna, sodišče ugotavlja, da iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, da bi bil sklep tožnici vročen skladno z določbami ZUP. Čeprav je na sklepu končna odredba, da se sklep vroči naslovniku z osebno vročitvijo, vročilnice, ki bi to izkazovala, v upravnem spisu ni. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil sklep tožnici vročen po elektronski pošti dne 7. 12. 2020. Iz podatkov upravnega spisa, izpis z dne 15. 4. 2021, pa so razvidni podatki: sklep o zavrnitvi, klas. št. 11064-45838/2020-4, kreiran 7. 12. 2020, izhodna e-pošta, subjekt a.racunovodstvo@mail.com.

11. Z določbami o vročanju pisanj (VI. poglavje) ZUP predpisuje, na kakšen način mora biti pisanje vročeno strankam in drugim procesnim udeležencem, da lahko nastopijo procesne posledice vročitve. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZUP se dokumenti vročijo po pošti ali elektronski poti, ali pa jih vroča organ po svoji uradni osebi, po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov v fizični obliki ali po elektronski poti kot svojo dejavnost. V drugem odstavku 83. člena ZUP je določeno, da vroča organ po elektronski poti, če stranka vlogo za začetek postopka pošlje v elektronski obliki, če med postopkom sporoči organu, da želi vročitev dokumentov v varni elektronski predal in v drugih primerih, ko sam lahko zanesljivo ugotovi, da ima varni elektronski predal. Če stranka nima odprtega varnega elektronskega predala, organu ne sporoči njegovega naslova, če vročitev v varni elektronski predal ni mogoča, ali če izrecno zahteva fizično vročitev dokumenta, se vročitev opravi po 87. členu tega zakona (op. to je osebno vročanje). Tudi iz 86. člena ZUP izhaja, da se vročitev po elektronski poti opravi preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost, pri čemer naslovnik dokument prevzame iz informacijskega sistema z uporabo kvalificiranega potrdila za varen elektronski podpis in tudi elektronsko podpiše vročilnico.

12. Tudi na podlagi določbe 306.a člena ZUP, ki je bila sprejeta z ZIUOPDVE in je pričela veljati 28. 11. 2020, določeno vročanje z vložitvijo v elektronski predal, ki ni varen elektronski predal po 86. členu tega zakona, če se naslovniku omogoči, da se z odločbo, sklepom ali drugim dokumentom lahko seznani, ki je opredeljeno kot začasni ukrep ob izrednem dogodku, ki ga določi vlada z odlokom, v času izdaje in vročanja v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa (do 7. 12. 2020) vročanje po navadni elektronski pošti ni bilo pravilno, saj je bilo šele z Odlokom o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 v upravnih zadevah (Uradni list RS, št. 183/2020), ki je začel veljati 11. 12. 2020, v 7. členu določeno, da se odločbe, sklepi in drugi dokumenti lahko vročajo z vložitvijo v elektronski predal, ki ni varen elektronski predal po 86. členu zakona, ob upoštevanju četrtega odstavka 306.a člena zakona.

13. Zato po presoji sodišča vročitev izpodbijanega upravnega akta z dne 4. 12. 2020 z navadno elektronsko pošto na elektronski naslov osebe računovodstva dne 7. 12. 2020 ni izpolnila zahtev ZUP, da bi se vročitev lahko štela kot pravilna vročitev po elektronski poti, saj ni bila opravljena v varni elektronski predal, kar je osnovni pogoj, da se vročitev lahko opravi po elektronski poti.

14. Glede na navedbe v tožbi z dne 28. 1. 2021 je bila s tem sklepom tožeča stranka seznanjena, ni pa navedla, kdaj je sklep dejansko dobila. Zato je presoja pravočasnosti tožbe zoper ta sklep omejena le na podatke tožene stranke iz upravnega spisa, iz katerih pa po presoji sodišča izhaja, da je bil upravni akt poslan na navadni elektronski naslov računovodstva, ne v varni elektronski predal stranke, in torej neskladno z določbami ZUP o vročanju. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni podlage za odločitev, da se tožba kot prepozna zavrže. 15. Sklep številka 1064-56808/2020-3 z dne 19. 12. 2020 pa je bil tožeči stranki vročen osebno 30. 12. 2020, kar je razvidno iz kopije vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu toženke.

16. Tožba, poslana po pošti priporočeno dne 29. 1. 2021, je torej pravočasna.

_Vsebinska presoja:_

17. Tožba zoper sklep številka 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020 in zoper sklep številka 1064-56808/2020-3 z dne 19. 12. 2020 je utemeljena.

18. Z izpodbijanim sklepom številka 11064-45838/2020-4 z dne 4. 12. 2020 je tožena stranka sprejela odločitev o zavrnitvi vloge tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je glede tega navedeno le, da je bilo v postopku z vpogledom v podatke FURS ugotovljeno, da vlagatelj na dan vložitve vloge 3. 11. 2020 ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom in ima neplačane davčne obveznosti. Zgolj iz uvoda izpodbijanega sklepa izhaja, da je izdan na podlagi petega odstavka 74. člena ZZUOOP. Na dan izdaje izpodbijane odločbe je ta odstavek določal samo sledeče: „ZRSZ odloči o vlogi v 15 dneh od vložitve vloge s sklepom. Zoper sklep ni pritožbe, možen pa je upravni spor.“ Druge pravne podlage za svojo vsebinsko odločitev tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla; navedla je le še pravno podlago za odločitev o stroških in o taksi.

19. Pravna podlaga, na kateri temelji sprejeta odločitev, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedena niti ni odločitev glede na konkretno in relevantno pravno podlago obrazložena. Iz obrazložitve ne izhajajo konkretne navedbe, za katero obdobje tožeča stranka ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, kakor tudi ne, za katere delavce je bila podana vloga za uveljavljanje pravice do povračila izplačil nadomestil plač delavcem. Obrazložitev sklepa torej nima vseh elementov, ki jih upravni akt, s katerim je odločeno o pravici stranke, mora vsebovati (prvi odstavek 214. člena ZUP). Poleg tega je v šestem odstavku 74. člena ZZUOOP določeno, da mora sklep o povračilu izplačanih nadomestil plače vsebovati zlasti predmet, osnovo za izračun nadomestil plače, način izračuna povračila nadomestil plače, višino povračila nadomestil plače, vsebino zahtevkov za povračilo nadomestil plače in njihovih prilog, razloge za zavrnitev zahtevka za povračilo, rok za izplačilo, obdobje vračanja sredstev, spremljanje in poročanje, sankcije za kršitev sklepa ter nadzor nad njegovim izvajanjem. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jih lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.1 Pomanjkljiva obrazložitev, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, pa pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Obenem tožeča stranka v tožbi ugotovitvi o neizpolnjevanju pogoja, zaradi katerega je bila njena vloga zavrnjena, nasprotuje. V zvezi s tem pa se je (glede na potek upravnega postopka, ki je bil enostopenjski) imela prvič možnost izjaviti šele v tožbi, v kateri zatrjuje in dokazuje nasprotno.

20. Ker je torej izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo, in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, zadevo vrnilo v ponovni postopek. V tem bo morala tožena stranka ponovno odločiti o zadevni vlogi tožeče stranke ter svojo odločitev z dejanskega in s pravnega vidika ustrezno obrazložiti.

21. Z izpodbijanim sklepom številka 1064-56808/2020-3 z dne 19. 12. 2020 pa je tožena stranka odločila, da se vloga tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, vložena 7. 12. 2020, zavrže kot prepozna. Odločitev je oprta na ugotovitev, da vloga ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP. Ker je tožeča stranka delavce napotila na čakanje dne 1. 11. 2020, je zamudila osemdnevni rok za vložitev vloge pri Zavodu, ki teče od napotitve delavca na začasno čakanje na delo.

22. Sodišče tudi tu ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi v obravnavanem postopku, mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). V šestem odstavku 74. člena ZZUOOP pa je tudi določeno, kaj zlasti mora sklep o povračilu izplačanih nadomestil plače vsebovati. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna vsebina zahtevka za povračilo nadomestil plače in njihovih prilog, predvsem za katero obdobje je tožeča stranka uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plače, za katere delavce ter na podlagi česa je ugotovljeno, da je tožeča stranka delavce napotila na čakanje dne 1. 11. 2020. S tem v zvezi tožeča stranka v tožbi namreč navaja, da je bila delavka napotena na čakanje že od 17. 10. 2020, hkrati pa tudi, da je delavki za mesec november 2020 odredila čakanje na delo za čas od 1. 11. 2020 do 30. 11. 2020. 23. Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek.

24. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravna akta odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnimi interesi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

25. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004