Jedro

Prodaja je urejena v Zakonu o obligacijskih razmerjih in kot vsak obligacijski posel učinkuje samo med pogodbenima strankama. Zato je sodišče druge stopnje pravilno razsodilo, da tožnica ni v pravnem razmerju s tretjetožencem (ki je bil prvi lastnik avtomobila) in ničesar ne more zahtevati od njega, pa čeprav je bil nekoč lastnik sedaj njenega avtomobila. Če je tožnica lastnica avtomobila, ki ga je bila kupila zato, da ga bo uporabljala za vožnje, pa sedaj tega ne more, ima nedvomno pravico izbirati različne ukrepe, toda le nasproti tistemu, s katerim je sklenila pogodbo, torej proti prvotoženemu (ki je avto prodal njej). Samo z njim je v pravnem razmerju in samo z njim bo morala razčistiti sporno ravnanje, ob ugotovitvi nepravilnosti obeh pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji vsi trije toženci nerazdelno izstavijo listino, na podlagi katere bo lahko pri pristojnem prometnem upravnem organu izposlovala registracijo osebnega avtomobila R 5, letnik 1990, št. šasije ..., št. motorja ..., reg. št..., sicer bo listino nadomestila sodba. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in pod 1. ugotovilo, da je tožnica posestnica in dejanska lastnica osebnega avtomobila R 5 Campus, letnik 1990, reg. št. LJ ..., št. šasije ... in št. motorja ..., kar so toženci dolžni priznati. Pod 2. je naložilo tretjetoženemu V. D., da mora izdati na tožničino ime listino, na podlagi katere se bo lahko registrirala kot lastnica spornega avtomobila.

Sodišče druge stopnje je po pritožbi tretjetoženca odločitev o 2. točki podrejenega zahtevka spremenilo tako, da ga je zavrnilo, potrdilo pa je sodbo o 1. točki podrejenega zahtevka, s katero je bilo ugotovljeno tožničino lastništvo avtomobila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Graja stališče, da za prodajo avtomobila ni potrebna oblična pisna pogodba, ker zaradi fiskalnega interesa ni mogoča registracija vozila. Navaja, da je tožnici zaradi takega pravnega naziranja sodišča druge stopnje onemogočena registracija kupljenega avtomobila. To pa je smisel nakupa avtomobila in ni pravično, da se tožnici odreka možnost, da bi se ji izstavila listina za registracijo ter se jo navaja v razdiranje pogodbe s prvotožencem zaradi pravne napake posla. Pojasnjuje, da jo je prvi toženec zavedel v posel in da ni prav, da avto, katerega lastnica je, trohni na dvorišču. Medsebojni posli vseh treh tožencev ne morejo bremeniti tožnice in omogočajo pasivno zavezanost tistega, ki je registriran kot lastnik ali tistega, ki se je izdajal za lastnika. Zato tožnici ni jasno, zakaj je bil proti tretjetoženemu zavrnjen zahtevek, saj je vedel, da mora formalno urediti prepis prodanega avtomobila. Pojasnjuje še, da je morala tožnica podrejeni zahtevek naperiti proti njemu, ker je tretjetoženi v prometnem dovoljenju vpisan kot lastnik. Tožnici gre izbira sankcij iz neizpolnjene pogodbe in odločila se je, da bo zahtevala registracijo, to je pravilno izpolnitev.

Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

Razen zmotne uporabe materialnega prava revidentka uveljavljanih revizijskih razlogov ni obrazložila, zato je mogoče v zvezi z bistvenimi kršitvami postopka ugotoviti le to, da ni podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tudi materialno pravo je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo. Tožnica opira svoje zahtevke na kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenila s prvim tožencem. Prodaja je urejena v Zakonu o obligacijskih razmerjih in kot vsak obligacijski posel učinkuje samo med pogodbenima strankama. Zato je sodišče druge stopnje pravilno razsodilo, da tožnica ni v pravnem razmerju s tretjetožencem (ki je bil prvi lastnik avtomobila) in ničesar ne more zahtevati od njega, pa čeprav je bil nekoč lastnik sedaj njenega avtomobila. Če je tožnica lastnica avtomobila, ki ga je bila kupila zato, da ga bo uporabljala za vožnje, pa sedaj tega ne more, ima nedvomno pravico izbirati različne ukrepe, toda le nasproti tistemu, s katerim je sklenila pogodbo, torej proti prvotoženemu (ki je avto prodal njej). Samo z njim je v pravnem razmerju in samo z njim bo morala razčistiti sporno ravnanje, ob ugotovitvi nepravilnosti obeh pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe.

Ker torej tožnica s sklenitvijo kupne pogodbe s prvotoženim, ni stopila v nobeno pravno razmerje s tretjetoženim, od njega ne more ničesar zahtevati. Zato njena revizija ni utemeljena in jo je vrhovno sodišče zavrnilo po določilu 393. člena ZPP. Hkrati je po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP zavrnilo tudi njen predlog za povrnitev pravdnih stroškov, ki se prisojajo po uspehu (154. člen ZPP).