Jedro

Če tujec za priznanje azila v vlogi navaja le ekonomske razloge, se ta vloga obravnava v skrajšanem postopku in se kot očitno neutemeljena zavrne na podlagi 2. točke 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2098/2003-6 z dne 14.1.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo in sklep tožene stranke z dne 17.11.2003, s katero je tožena stranka združila upravne zadeve tožečih strank v en postopek in odločila, da se njihove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnejo kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - Odločba US, 113/2000 - Odločba US, 124/2000 in 67/2001), ter odločila, da morajo Republiko Slovenijo zapustiti v petnajstih dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče tožeče stranke oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožniki so prošnjo za azil vložili 4.11.2003 ter v njej navedli, da so 14.10.2003 odpotovali iz Đ. na Kosovu in prišli ilegalno v Republiko Slovenijo preko Bosne in Hercegovine ter Hrvaške dne 27.10.2003. Kot razlog za odhod iz matične države so navedli, da je po končani vojni na Kosovu zelo težka socialna situacija, zaradi česar tam ni mogoče normalno pošteno živeti. Osebe brez izobrazbe ne dobijo zaposlitve, država pa zaradi katastrofalnega socialnega položaja ne poskrbi za nezaposlene. Zato na Kosovu niso mogli živeti in so pobegnili v Republiko Slovenijo, da bi si tu dobili delo in normalno zaživeli. Na Kosovo se ne želijo vrniti dokler se tam ekonomsko - socialni položaj ne bo uredil. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno uporabila določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po tej določbi pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Ker tožniki niso navajali drugih razlogov za zapustitev matične države, razen ekonomskih, je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, da je bil ekonomski razlog le eden od razlogov, ter da bi morala tožena stranka tožnike v postopku zaslišati. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil namreč pristojni organ o prošnji za azil odloči takoj, in sicer na podlagi dejstev in dokazov, ki so razvidni iz prošnje za azil, če je mogoče na podlagi le teh z gotovostjo zaključiti, da je podan kakšen od razlogov, ki so taksativno navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka je tožnike pred sprejemom prošnje za azil seznanila s pravico do pravnega svetovalca, ki so jo tožniki izrecno odklonili. Seznanjeni so bili tudi z informacijo o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil. Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Menijo, da je izpodbijana sodba preuranjena in da bi bilo treba o njihovi prošnji za azil odločati v okviru rednega azilnega postopka. V tem primeru je bilo namreč odločeno na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj so tožniki zapustili svojo matično državo. Zaradi tega je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Če bi bili zaslišani, bi lahko pojasnili in dokazali, da v Republiko Slovenijo niso prišli izključno iz ekonomskih razlogov. Če prosilec v vlogi navede, da je ekonomska situacija le eden izmed razlogov za zapustitev države, tožena stranka ne more vedno uporabiti določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tako lahko ravna le v primerih, kadar je mogoče na podlagi dejstev in dokazov, razvidnih iz prošnje za azil, zaključiti, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. Tega pa v obravnavanem primeru tožena stranka ni mogla skleniti, kvečjem je bila lahko v dvomu, ki pa je bil kasneje v odločbi tožene stranke uporabljen tožnikom v škodo namesto v korist. V takšni situaciji bi tožena stranka morala izvajati dokaze za razjasnitev razlogov, zaradi katerih so tožniki zapustili izvorno državo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil so navedeni razlogi, zaradi katerih Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP št. 9/92 - v nadaljevanju Ženevska konvencija) oziroma iz humanitarnih razlogov, če tujci zaprosijo za zaščito, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa (Uradni list RS - MP št. 7/94, v nadaljevanju EKČP). Med temi razlogi pa ekonomski razlog ni naveden kot razlog za priznanje azila.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so tožniki v svoji vlogi za priznanje azila kot razlog navedli zgolj ekonomski razlog, ne pa tudi drugih. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je njihovo vlogo obravnavala po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Ta določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim tudi, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Ker tožniki v svoji vlogi drugih razlogov za azil niso navedli, tožena stranka pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovila, da jim ob vrnitvi v matično državo ne grozi preganjanje, je pravilno odločila, ko je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil njihovo vlogo za priznanje azila zavrnila in jim določila rok za zapustitev Republike Slovenije.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, se v primeru odločanja po 35. členu ZAzil ne izvede poseben ugotovitveni postopek za priznanje azila, temveč se odloča v skrajšanem postopku. V tem primeru pa strank ni treba zaslišati, temveč se odloča samo na podlagi podatkov iz njihove vloge ter dokazov, ki jih vlogi priložijo. Tožniki pa so v vlogi navedli le ekonomske razloge za zapustitev matične države in tudi niso predložili dokazov, s katerimi bi dokazovali druge razloge za priznanje azila. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je v obravnavani zadevi vodila postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pravilna in zakonita pa je tudi njena odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.