Jedro

Ker tožnik ni izpovedal, da je bil pod stresom v času inventure in da je bila komunikacija tožene stranke z njim nejasna, je nasprotni zaključek sodišča prve stopnje protispisen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 10. 2016 nezakonita in da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 1. 6. 2020. Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnika od 5. 11. 2016 prijavi v zavarovanja, mu za obdobje od 5. 11. 2016 do 1. 6. 2020 obračuna plačo v bruto znesku 605,97 EUR in razliko do minimalne plače v bruto znesku 790,73 EUR, kot če bi delal, odvede davke in prispevke in mu izplača neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leto 2017 v bruto znesku 804,96 EUR, odvede davke in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 18 plač. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.958,05 EUR in plačati stroške izvedenca v znesku 1.108,56 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ni upoštevalo stališč in napotkov pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 148/2019 z dne 16. 5. 2019. V izvedenih dokazih ni podlage za zaključek sodišča, da je bil tožnik preobremenjen in nerazsoden v času, ko je storil očitane kršitve iz pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Glede izdanega opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja z dne 26. 2. 2016 (neudeležba na kolegiju, sestanku in inventuri) tožena stranka navaja, da je bil tožnik enako kot drugi zaposleni obveščen, da bo na dan 13. in 14. 2. 2016 izvedena inventura v papirnici, kjer opravlja svoje delo. Iz zapisnika o zagovoru delavca izhaja, da mu je mama prepovedala, da bi šel na inventuro, razlog pa naj bi bil dogodek z dne 8. 10. 2015, ko ga je sodelavec našel nezavestnega na tleh. Ta dogodek sam po sebi ni v nikakršni povezavi z inventuro, poleg tega pa se je zgodil več kot 4 mesece prej. Sodišče v 14. točki obrazložitve nekritično navede, da verjame tožniku v celoti, in sicer da je bil pod povečanim stresom, zaradi česar ni prišel na inventuro, čeprav tožnik tega sploh ni izjavil (ampak je stres omenjala zgolj njegova mama, vendar šele kot hipotetično posledico prisotnosti na inventuri, ne pa kot vzrok za odsotnost). Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je izpovedal, da je bilo njegovo zdravstveno stanje takrat normalno. Sodišče navede, da tožena stranka tožniku ne očita, da ne bi opravil inventure, kar je čisto sprenevedanje. Tožena stranka tožniku jasno očita, da ni prišel na inventuro, kar pomeni, da je tudi ni opravil. Inventura se mora vedno opravljati celovito in v času, ko spremembe v stanju zalog določenega blaga niso možne. Nedopustno je, da inventuro dela vsak delavec po svoje in v nasprotju z navodili delodajalca, zlasti pa, da sodišče delodajalcu povsem samovoljno pripiše, da delodajalec delavcu "ne očita, da ta ne bi opravil inventure". Tožnik ni povedal, da je bila tožena stranka v komunikaciji s tožnikom nejasna, kot je navedlo sodišče. Gre za protispisno povzemanje njegove izpovedi. Tožnik je star več kot 50 let in poslovno popolnoma sposoben moški, kar pomeni, da nobenih pravno veljavnih izjav v njegovem imenu mati ne more več podati. Tožnikova mati je navedla, da bi bilo zanj to preveč stresno (torej kot posledica), sodišče pa je napačno in protispisno zaključilo, da na inventuro ni prišel, ker je bil pod stresom (vzrok). Tožnik ni predložil zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z dela, kar pomeni, da je bila njegova odsotnost neupravičena. Poznal je svoje delovne obveznosti, a se je zavestno odločil, da jih ne bo izpolnjeval. Sodišče bi moralo vedeti in oceniti, da zdravniškega potrdila ne more nadomestiti telefonsko "opravičilo" (ki je bilo bolj obvestilo) tožnikove matere, da tožnika na delo ne bo.

Glede neudeležbe na sestanku in kolegiju je sodišče v 16. točki obrazložilo, da je tožnik ravnal tako, kot je najbolje znal v dani situaciji, zaradi česar mu ni mogoče očitati naklepnega ali malomarnega dejanja s tem, da ni prišel na sestanek in kolegij. Tožnik je izpovedal, da na kolegij oziroma sestanek ni prišel, ker naj ne bi bil prisoten A.A., ki bi ga lahko nadomeščal. Sodišče očitno ne verjame priči B.B., ki je tožnikova nadrejena vodja in to zgolj zaradi dejstva, ker se ni natančno spomnila za dve leti nazaj, ali je bil eden od tožnikovih sodelavcev (A.A.) na določen dan v službi, česar ni mogoče pričakovati od nikogar. Nadrejena B.B. je izpovedala, da se ne spomni, ali je bil A.A. (drugi delavec v skladišču) prisoten v službi ravno na ta dan, vendar bi ga lahko nadomestila katera od drugih sodelavk, ki je bila v službi in je bil takšen dogovor. Povedala je, da so tožnika po koncu prvega kolegija klicali, naj pride na drugi kolegij, vendar ni prišel, čeprav je bilo na razpolago še osem delavk, ki bi ga v vmesnem času lahko nadomestile. Vpeljan je bil torej sistem, da se je lahko vsak od zaposlenih udeležil sestanka oziroma kolegija, vendar pa tožnik tega očitno izrecno ni hotel. Šlo je za tožnikovo samovoljno odločitev, da se kolegija oziroma sestanka ne bo udeležil, saj je bil posebej poklican, naj pride na kolegij, vendar ni prišel. Tožnik je bil prepričan, da so sestanki nepotrebni, kar je razvidno iz njegove izpovedi, da "v letu 2013 je bil sestanek, na katerega jaz nisem šel, ker sem mislil, da ne bo na njem nič pomembnega" in "od takrat naprej nisem hodil na sestanke, namesto da bi kaj koristnega delal". Ker se sodišče ni opredelilo do celotne izpovedi B.B., je sodba pomanjkljivo obrazložena. Po oceni sodišča tožniku ni mogoče očitati zadostne stopnje voljnosti ravnanja pri kršitvah delovnih obveznosti zaradi neudeležbe na inventuri, sestanku in kolegiju v februarju 2016. Te ugotovitve sodišča nimajo podlage v mnenju izvedenca, saj se mnenje v zvezi s posebnim psihičnim stanjem izrecno nanaša samo na dan, ko je tožnik poslal sporno elektronsko sporočilo fakulteti C. (6. 10. 2016), ne pa na obdobje, ko je bila izvedena inventura, kolegij in sestanek, torej na februar 2016. Sodišče tako neupravičeno širi ugotovitve izvedenca na okoliščine, ki niso bile zatrjevane s strani tožnika, torej za to ni ustrezne trditvene podlage, prav tako pa niso zajeta v mnenju izvedenca psihiatrične stroke.

Glede kršitve, ki je bila podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (sporno elektronsko sporočilo) tožena stranka tožniku ni očitala, da so škodljive posledice nastale, ampak da bi zaradi njegovega ravnanja lahko nastale. Sodni izvedenec je v svojem mnenju napisal, da je "glede na osebnostno strukturo zelo verjetno, da so ga spremembe in dodatno delo lahko hitro vrgle iz tira". Če je bil spornega dne res tako obremenjen, kot navaja, je verjetno prišel v posebno psihično stanje, v katerem ni zmogel imeti svojega reagiranja pod nadzorom in ni zmogel presoje o (ne)ustreznosti svojega reagiranja. Sodišče ni opravilo nobene dokazne presoje obremenjenosti tožnika na dan, ko je poslal sporno elektronsko sporočilo. Pri pisanju elektronskega sporočila nikakor ne gre za ravnanje, ki ga določena oseba ne bi mogla imeti pod nadzorom. Tožena stranka je že med postopkom na prvi stopnji opozorila na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 150/2013, v katerem je navedeno: "treba je poudariti, da se za kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki so lahko temelj na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne zahteva naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitane kršitve, niti to ni huda malomarnost, kot pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (sedaj 2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1)". Neprištevnost resda sodišču praviloma pomaga ugotavljati izvedenec psihiatrične stroke, ker sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, vendar mora sodišče izvedensko mnenje presoditi kritično glede na ostalo procesno dokazno gradivo in splošno izkustveno znanje, ki ga sodišče premore. Vprašanje prištevnosti je pravni standard, ki ga sodišču z dejanskimi ugotovitvami pomaga napolniti izvedenec. Pravna presoja dejstev, ki sestavljajo razsodnost, je pridržana sodišču. Zavestno in voljno sestavino mora sodišče ugotavljati pri tožniku glede njemu očitanih konkretnih kršitev pogodbenih obveznosti v spornem obdobju. Pravno relevantna vzročnost med kršitvami in psihičnimi težavami tožnika tako ni samoumevna, ampak jo mora sodišče še določeno ugotoviti. Pri tem je merilo dolžnostno ravnanje tožnika, ki je vsebovano predvsem v opravljanju dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Ni že vsakršna osebna okoliščina na strani delavca, četudi se manifestira v njegovi duševni sferi, razbremenilni razlog pri ugotavljanju kršitev pogodbenih obveznosti v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR (sedaj 3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) glede ne(zmožnosti) imeti svoje ravnanje pod nadzorom voljno in zavestno je treba razlagati pravni standard utesnjujoče. S tem ko sodišče ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, to je glede dejanske obremenjenosti tožnika na dan očitanih kršitev, je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo, izdano v ponovljenem postopku, preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju vztrajalo pri presoji, da je bil tožnik v času očitanih kršitev iz pisnega opozorila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v stanju neprištevnosti (nerazsodnosti), zaradi česar je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ponovno ugodilo.

6. V tej zadevi je pritožbeno sodišče nazadnje odločilo s sklepom Pdp 148/2019 z dne 16. 5. 2019, ko je sodišču prve stopnje med drugim naložilo, da objektivno presodi dokaze tako, da izvedensko mnenje presoja kritično glede na vse ostalo procesno gradivo in svoje splošno izkustveno znanje. Pravno relevantna vzročnost med kršitvami in psihičnimi težavami tožnika ni samoumevna, ampak jo mora sodišče določno ugotoviti, pri čemer je treba upoštevati, da tožnik zadnjih 10 let ni imel kartoteke na nevrološki kliniki. V zvezi z očitki iz pisnega opozorila pred redno odpovedjo je bilo poudarjeno, da tožnik v času očitanih kršitev ni imel bolniškega staleža niti ni navajal svojih zdravstvenih razlogov, ko bi naknadno predložil zdravniška potrdila. Zgolj navajanje njegove mame o stresu ne more opravičiti tožnika glede njegovih delovnih obveznosti. Tožena stranka je tožniku očitala, da ni prišel na inventuro, kar pomeni, da je tudi ni opravil. Inventuro je potrebno uskladiti tudi z ostalimi člani, torej jo je treba opraviti celovito. Tožnik ni navajal toženi stranki, da opravljanje inventure pomeni zanj prevelik stres, da bi ga tožena stranka morda opravičila njegovih delovnih obveznosti. Nenazadnje ga je tudi tožnikova nadrejena delavka B.B. pozvala, naj predloži zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti. Do navedenega bi se moralo sodišče jasno opredeliti, ne pa zgolj povzemati izpovedi tožnika oziroma ocene njegove mame. Tudi ugotovitev sodišča, da tožnik ni mogel razumeti svojih ravnanj, ker je bil pod psihičnim stresom, ne izhaja iz mnenja izvedenca psihiatra dr. med. D.D. in tudi ne iz njegovega zaslišanja. Zmotna je ocena tožnikovega (ne)zavedanja o kršitvi ter njegovi voljnosti, saj je psihiater zgolj navedel, da je verjetno prišel v posebno psihično stanje, ko ni mogel imeti pod nadzorom svoje presoje o ustreznosti oziroma neustreznosti svojega reagiranja, ni pa bilo dejansko to ugotovljeno.

7. Sodišče prve stopnje v novem sojenju napotkov pritožbenega sodišča ni upoštevalo, temveč je v 14. točki obrazložitve sodbe navedlo, da verjame tožniku, da je bil pod povečanim stresom, zaradi česar ni prišel na inventuro v februarju 2016. Prav tako je v 15. točki obrazložitve sodbe pavšalno navedlo, da je bila morda tožena stranka pri komunikaciji z njim v tem primeru nejasna. Pritožba s sklicevanjem na zapisnik o zaslišanju tožnika opozarja na del izpovedi tožnika, da je bilo njegovo zdravstveno stanje v času inventure kar normalno in da je tožnik vedel, da bi moral priti na inventuro, vendar si je mislil, zakaj bi jaz pomagal svojim sodelavcem in sodelavkam v papirnici, če pa meni oni niso nikoli pomagali, ko sem potreboval pomoč. Poudarja, da tožnik ni izpovedal, da je bil takrat pod stresom in da je bila tožena stranka v komunikaciji z njim nejasna, kar pomeni, da je utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnik ni izpovedal, da je bil pod stresom v času inventure in da je bila komunikacija tožene stranke z njim nejasna, je nasprotni zaključek sodišča prve stopnje protispisen.

8. V zvezi z očitano neupravičeno udeležbo na sestanku in kolegiju je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi tožnika, da je ravnal, kot je najbolje mislil glede na okoliščine, medtem ko se ni opredelilo do nasprotnih trditev in dokazov tožene stranke, zlasti izpovedi priče B.B. v delu, da je bil kolegij sklican dvakrat z namenom, da bi se kolegija lahko udeležili vsi zaposleni, in da so tožnika osebno klicali po končanju prvega kolegija, da naj pride na drugi kolegij, v tem času pa bi ga lahko nadomestila druga sodelavka, če A.A. ni bilo. Prav tako se ni opredelilo do izpovedi izvedenca, da se morebiti tožnik na sestankih ni znašel, da ni mogel slediti teme, zaradi česar je mogoče, da v tej situaciji manj razlogov, da bi (izvedenec) ocenjeval, da so bile te reakcije pod vplivom psihičnih sposobnosti tožnika. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da tožnik ni navajal prekomernih obremenitev v času, ko sta potekala inventura, sestanek oziroma kolegij, in izpostavlja, da sodišče ni dokazno ocenilo dejanske preobremenjenosti tožnika v času, ko je bilo poslano elektronsko sporočilo fakulteti C.. V zvezi s tem sodišče pavšalno ugotavlja, da je tožnik zaradi naloženega dela doživljal hude obremenitve, pri čemer ne pojasni, katere prekomerne delovne obremenitve je imel tožnik v času, ko je sestavil elektronsko sporočilo, glede na to, da je bil pozvan k pripravi blaga za naročilo fakultete C. namesto odsotne delavke že dva dni pred tem. Zmožnost preizkusa sodbe terja jasne in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato mora sodišče nasprotja v dokaznem gradivu o odločilnih dejstvih premostiti z vestno in skrbno dokazno oceno. Ker je dokazna ocena izvedenih dokazov o tožnikovi dejanski obremenitvi v času pisanja elektronskega sporočila pomanjkljiva, sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP že po naravi stvari ne more samo odpraviti. Tokrat pritožbeno sodišče sledi predlogu tožene stranke, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom (356. člen ZPP), saj je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja - glede na to, da sodišče prve stopnje vztraja pri svojih napačnih stališčih in ne upošteva stališč pritožbenega sodišča. Iz predhodnega in tega razveljavitvenega sklepa so razvidna ključna izhodišča za sojenje v tem sporu, ki naj jih v novem sojenju upošteva sodišče prve stopnje.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.