Jedro

Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da vsebina začasne odredbe vsebinsko sovpada z ukrepom iz 21. člena ZPND in jo je ob obrazloženem tehtanju ustavnih pravic tudi časovno omejilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom znova odločilo o predlogu predlagatelja z dne 8. 10. 2024 in izdalo začasno odredbo, da se je nasprotna udeleženka dolžna v roku 2 dni od vročitve sklepa izseliti iz skupnega bivališča - hiše in pomožnih prostorov na naslovu ... (I. točka izreka); da bo v primeru kršitve sodišče nasprotni udeleženki izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR, ki jo bo izterjalo po uradni dolžnosti, v primeru nadaljnjega nespoštovanja začasne odredbe pa bo izreklo novo, višjo denarno kazen (II. točka izreka); da začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča oziroma največ šest mesecev (III. točka izreka); da pravno sredstvo zoper ta sklep ne zadrži njene izvršitve (IV. izreka); da se odločitev o stroških tega postopka pridrži za končno odločbo (V. izreka).

2.Zoper sklep se nasprotna udeleženka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP - 1) in navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ponovno neutemeljeno izdalo začasno odredbo o izselitvi nasilnega člana iz skupnega prebivališča za čas 6 mesecev napačno uporabilo materialno pravo, zagrešilo bistvene kršitve določb postopka in začasno odredbo utemeljilo na protipravno pridobljenih dokazih. Izpostavlja, da je potreba po ponovni izdaji začasne odredbe prenehala že zaradi njene prve izdaje, ko se je nasprotna udeleženka morala neutemeljeno izseliti iz svoje hiše, saj nasprotna udeleženka že od 23. 11. 2024 ne biva več na tem naslovu in se tako iz hiše v roku 2 dni ne more več izseliti. Predpostavke za izdajo začasne odredbe tako niso več podane, saj otroka zaradi predhodne izselitve nasprotne udeleženke ne moreta biti več neposredno ogrožena zaradi bivanja le-te v skupnem prebivališču, zato sta potreba po izdaji in namen začasne odredbe neutemeljena oziroma neobstoječa. Pomembno je tudi dejstvo, da nasprotni udeleženki ni odrejena prepoved približevanja zoper mladoletna otroka, začasna odredba o izselitvi družinskega člana pa dejansko ni vsebinsko enaka prepovedi približevanja, saj sicer ne bi obstajala dva instituta. Poleg odsotnosti razlogov za ponovno izdajo začasne odredbe je neutemeljen tudi izrek o njenem časovnem razponu. Nasprotna udeleženka se je morala izseliti že 23. 11. 2024, do te pritožbe torej že za obdobje 4 mesecev, 21. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) pa v četrtem odstavku določa omejitev za največ 6 mesecev. Obe začasni odredbi sta bili izdani na podlagi istega predloga predlagatelja (8. 10. 2024), o vsebini katerega bi moralo sodišče prve stopnje odločiti v skladu z načelom hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejšo zaščite ogroženosti otrok, pri čemer je sedaj od predloga poteklo že 5 mesecev in je prenehala potreba po nujnosti začasne odredbe, katere glavni namen je po ustaljeni sodni praksi začasno urediti izjemen položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na pravnomočen zaključek postopka. Novo izdana začasne odredbe bi morala veljati zgolj za čas do maksimalnih 6 mesecev od prvotne izdaje sklepa, zoper katerega pravno sredstvo ni zadržalo izvršitve in ne za novih 6 mesecev. Glede časa trajanja začasne odredbe izrek v III. točki sklepa ni razumljiv, saj je v tej točki drugačen od izreka v prvotnem sklepu in ne določa niti dneva pričetka veljavnosti začasne odredbe, niti do kdaj naj ta velja, ni jasno, ali izpodbijana začasna odredba velja novih 6 mesecev, kar bi bilo v nasprotju z zakonsko omejitvijo in bi pomenilo skupno 10 - mesečno trajanje izselitve brez novega predloga in brez izjemnih okoliščin. Izdaja začasne odredbe v tem postopku ni bila potrebna, z njo je nesorazmerno poseženo v temeljne pravice nasprotne udeleženke, razmerje bi bilo mogoče urediti v rednem nepravdnem postopku zaradi predodelitve otrok, določitve preživnine in stikov, ki že teče, saj je treba upoštevati, da otroka nista več majhna, starejši pa tudi že samostojno sodeluje v postopku. Nasprotna udeleženka ne živi več v skupnem bivališču z otrokoma, zato so njihova medsebojna razmerja začasno že urejena, v konkretnem primeru pa je sicer v začetku oktobra (domnevno) izjemno situacijo uredil že predlagatelj, ko se je z otrokoma umaknil drugam, zato ni bilo več potrebe po izselitvi nasprotne udeleženke. Predlagatelj je pod pretvezo koristi otrok dosegel njeno izselitev iz prazne hiše in gre za zlorabo instituta začasne odredbe. Nasprotni udeleženki je s plačevanjem bivanjskih stroškov v Materinskem domu v ... nastala tudi premoženjska škoda, saj za razliko od predlagatelja, ki razpolaga z dodatnim stanovanjem na naslovu ..., druge bivanjske možnosti nima, in bi se lahko iz skupne hiše izselil predlagatelj. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je svojo odločitev v pretežnem delu utemeljilo na pristranskem in nepopolnem mnenju predstavnice Centra za socialno delo (CSD). Predlagatelj je za pristojni CSD preko svojega podjetja pripravil računalniški program, ki ga redno uporabljajo, o čemer je tudi tekel pogovor med njim in psihologinjo na njihovem prvem skupnem srečanju, do navedb o pristranskosti predstavnice CSD se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti ni teh informacij preverilo ali vsaj podvomilo v njeno nepristranskost. Ne glede na navedeno pa je predstavnica CSD na naroku pojasnila, da je CSD dne 16. 10. 2024 podal mnenje, da še ne more podati mnenja glede dodelitve otrok in tudi ne glede izselitve nasprotne udeleženke. CSD za potrebe tega postopka ni angažiral nobenega strokovnega tima, v postopku ni sodelovala psihologinja ali kdorkoli z znanjem in usposobljenostjo s področja psihologije ali otroške psihologije, da bi CSD lahko podal mnenje o psihičnem nasilju nad otrokoma in o njuni ogroženosti. Predstavnica CSD je na poziv sodišča, da se mora opredeliti do ogroženosti otrok, mnenje na naroku kar sama spremenila in sicer, da so otroci v takšnem okolju psihično ogroženi s strani matere, čeprav je sama po izobrazbi sociologinja. Mnenje predstavnice CSD, kot ga je v nasprotju z mnenjem CSD z dne 16. 10. 2024 podala na naroku 24. 10. 2024, je v celoti nerelevantno za ta postopek in bi bilo nujno, da bi morebitno ogroženost mladoletnih otrok ocenila ustrezno usposobljena in nepristranska oseba, kar je lahko zgolj izvedenec psihološke ali pedopsihološke stroke. Novega mnenja CSD sodišče pred izdajo te začasne odredbe ni pridobilo. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep utemeljilo na protipravno pridobljenih zvočnih posnetkih, iz katerih bolj kot zatrjevano psihično nasilje izhaja, da je predlagatelj redno in zlonamerno snemal nasprotno udeleženko v zasebnih prostorih njene hiše, proti njenemu vedenju in volji, opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi opr. št. Up-472/02-12 z dne 7. 10. 2014 (o.p. 2004) in navaja, da bi moralo sodišče izkazati utemeljene okoliščine in izvesti test sorazmernosti ter ugotavljati, kateri pravici je pri odločanju o izvedbi dokaza treba dati prednost. Test sorazmernosti je sodišče (sicer pomanjkljivo in napačno) opravilo le pri tehtanju glede pravice matere do stanovanja in mladoletnih otrok do optimalnega psihofizičnega razvoja, ne pa tudi glede pravice do zasebnosti nasprotne udeleženke. Dejansko stanje bi bilo mogoče ugotoviti na drug, bolj ustrezen način (z izvedbo strokovnega pogovora otrok z neodvisnim strokovnim timom ali ustreznim sodnim izvedencem). Sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na tovrstne dokaze in se tudi v postopku ponovnega odločanja ni opredelilo do vprašanja zakonitosti tovrstnih dokazov, čeprav je nasprotna udeleženka to posebej problematizirala. Posnetki pa tudi sicer ne izkazujejo, da bi nasprotna udeleženka izvajala kakršnokoli nasilje nad mladoletnima otrokoma. Na enem od posnetkov je šlo za situacijo, ko je predlagatelj ponovno samovoljno sprejemal odločitve o mladoletnih otrocih (smučarskem izletu), ne da bi se z nasprotno udeleženko posvetoval, kar bi se ob skupnem starševstvu moral, zato se je nanj nasprotna udeleženka upravičeno razjezila, otroka pa sta se v prepir vmešala, saj sta začutila, da jima bo odvzeto nekaj, kar jima je predlagatelj neupravičeno obljubljal. Otrok ni poniževala, ju ni zmerjala, ampak je od njiju zahtevala poslušnost in nevmešavanje v prepir, hči pa ji je pri tem povsem neboječe odgovarjala in celo sama uporabljala povišan glas, iz česar izhaja, da ni bila ogrožena in v stiski, niti ni govorila z jokavim glasom, kot je to neutemeljeno zaključilo sodišče. Neutemeljen je tudi zaključek, da je komunicirala z neprekinjeno povzdignjenim glasom, saj to iz posnetka ne izhaja. Otroka se jasno zavedata, da sta pod okriljem očeta, ki ju bo podprl v njuni neposlušnosti in uporništvu zoper nasprotno udeleženko, kar predlagatelj ne le podpira, ampak celo podpihuje. Redke prepire, ki jih je predlagatelj skrivoma posnel, je sodišče posplošilo in nasprotno udeleženko označilo za izvajalko psihičnega nasilja, posledično pa jo je povsem neutemeljeno izselilo iz njenega bivališča. Izdaja začasne odredbe je že povzročila nastanek škode, ki se kaže v vedno bolj skrhanem odnosu med nasprotno udeleženko in otrokoma. Nasprotna udeleženka ima vsak četrtek stike z otrokoma pod nadzorom CSD, pri čemer opaža, da sta otroka z vsakim stikom bolj nezainteresirana in odtujena. Meni, da se je zgodilo ravno to, na kar je v postopku opozarjala, to pa bo otrokoma za razliko od ravnanj nasprotne udeleženke dejansko škodovalo in vplivalo na njun nadaljnji celostni razvoj. Nasprotna udeleženka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi oziroma odpravi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot v celoti neutemeljen, v vsakem primeru pa naloži predlagatelju povrnitev njenih priglašenih stroškov postopka.

3.Na pritožbo sta odgovorila predlagatelj po pooblaščenki in tudi mladoletni A. A. po pooblaščencu. V odgovorih na pritožbo se vsak od njiju obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša tudi stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP - 1) in 100. členom ZNP-1 ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

6.Sodišče prve stopnje je o predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe odločilo drugič. Sklep z dne 5. 11. 2024, s katerim je predlogu ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo, je bil na pritožbeni stopnji po pritožbi nasprotne udeleženke razveljavljen in sodišču prve stopnje zadeva vrnjena v novo odločanje.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za izdajo začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti (torej nižji dokazni standard, kot za končno meritorno odločitev), kar pomeni, da je s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otrok. Ogroženost otroka kot pogoj za izdajo začasne odredbe je vezana na vprašanje, kaj v konkretnih okoliščinah primera predstavlja korist otrok.

11.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje ob izvedenih dokazih⁴ pri zaključku o s stopnjo verjetnosti izkazani ogroženosti otrok zaradi konfliktne trenutne družinske dinamike, ki oba otoka psihično ogroža, pri čemer mati z neprimerno starševsko komunikacijo pri otrocih povzroča očitno in hudo psihično stisko, zaradi česar se od matere sama obračata po pomoč na CSD in trenutno sobivanje z materjo, s katero imata stike pod nadzorom CSD, ni v njuno korist, pri čemer je za otroka koristno, da ostaneta v domačem okolju, kjer imata razvito socialno mrežo, kjer lahko hodita na treninge in doma vadita glasbila in bi njuna izselitev iz domačega okolja v tuje okolje zanju pomenila nadaljnjo ogroženost, zato je mati tista, ki se mora iz skupnega bivališča začasno umakniti, oprlo na strokovno mnenje pristojnega CSD⁵ . Neutemeljena je pritožbena teza, da se sodišče nanj ne bi smelo opreti.

12.Mnenje CSD ter tudi zaslišanje strokovnega delavca centra za socialno delo se po določbi 108. člena ZNP-1 štejeta za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Mnenje CSD niti zaslišanje strokovnega delavca CSD sicer ni enakovredno izvedenskemu mnenju izvedenca psihologa, ki ga je predlagala in za določitev katerega se zavzema nasprotna udeleženka tudi v pritožbi. Vendar pa je v postopku izdaje začasne odredbe, ki je nujen in začasni ukrep za varstvo koristi otroka zaradi preprečitve verjetno izkazane njegove ogroženosti, dopustno, da sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov, če je ogroženost otroka verjetno izkazana že z drugimi dokazi, na kar se je utemeljeno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je opozorilo tudi na časovni vidik izvedbe dokaza z izvedencem⁶ .

13.Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se CSD v pisnem mnenju⁷ ni opredelil do vprašanja izselitve družinskega člana, je pa upoštevalo priporočilo, da ni ustrezno, da se otroka ne vračata v okolje, kjer bi starša še živela skupaj in se oprlo na obrazložena pojasnila strokovne delavke CSD na naroku⁸ . Strokovna delavka CSD na naroku ni spreminjala mnenja CSD, kot neutemeljeno navaja pritožba, ampak ga je na poziv sodišča na naroku le dopolnila in četudi po izobrazbi ni psihologinja, njenim pojasnilom, 0b upoštevanju zgoraj že navedene zakonske določbe, kot pojasnilom strokovne delavke CSD ni odrekati vsakršne strokovnosti in pomanjkanja ustreznih strokovnih kompetenc⁹ , kar enako velja tudi za pisno mnenje pristojnega CSD. Očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb nasprotne udeleženke o pristranskosti mnenja predstavnice CSD, kar utemeljuje s tem, da je predlagatelj za CSD Žalec prek svojega podjetja pripravil računalniški program, ki ga na CSD redno uporabljajo, o čemer je tudi tekel pogovor med njim in psihologinjo na njihovem prvem skupnem srečanju na CSD, je pavšalen in nekonkretiziran, da bi ga sodišče druge stopnje v okviru pritožbenih razlogov moglo preizkusiti. V kolikor pritožba s tem meri na navedbo nasprotne udeleženke v pripravljalni vlogi z dne 4. 11. 2024, je pristranskost pristojnih na CSD iz opisanega razloga v njej opredeljena le kot možnost in ne kot dejstvo, za potrditev katerega bi bili po nasprotni udeleženki predlagani tudi ustrezni dokazi, česar sicer tudi pritožbeno ne trdi. Zato s tem, ko se sodišče prve stopnje do teh navedb ni posebej opredelilo, nasprotni udeleženki ni kršilo pravice do izjave (česar pritožba niti določno ne očita) niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

14.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi zvočne posnetke verbalnih konfliktov, ki so bili predloženi po predlagatelju in predvajani v dokazne namene na naroku 24. 10. 2024, na katerem sta bila prisotna tako predlagatelj in nasprotna udeleženka, kot tudi njuna pooblaščenca. Pritožba ob očitku, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja zakonitosti tovrstnega dokaza, ki ga je nasprotna udeleženka posebej problematizirala, ne pove določno, katero postopkovno kršitev sodišču prve stopnje ob tem očita, niti kdaj jo je pred sodiščem prve stopnje uveljavila. Na kršitev pravice do izjave niti na postopkovne kršitve v zvezi z izvedbo in dopustnostjo dokazov sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti. Postopkovne kršitve o nedopustno uporabljenih in protipravno pridobljenih dokazih v vsebini, kot je uveljavljena v pritožbi, nasprotna udeleženka ni uveljavljala niti na naroku pri izvedbi tega dokaza niti ne določno v dopustni pripravljalni vlogi po njem. Kršitve postopka v zvezi z izvedbo in dopustnostjo dokazov, v kolikor na te meri pritožba, je treba uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče, v pravnih sredstvih pa jih je dopustno uveljaviti le, če pritožnik izkaže, da jih prej brez svoje krivde ni mogel uveljaviti¹⁰ , tega pa pritožba ne utemeljuje. Ne glede na to pa je dodati, da ti posnetki, ki jih predlagatelj in nasprotna udeleženka sicer interpretirata različno, tudi niso edini dokaz, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, poleg tega pa je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa opravilo tudi test sorazmernosti s tehtanjem med ustavnimi pravicami (15. člen Ustave) otrok in ustavnimi pravicami nasprotne udeleženke in dalo prednost pravicam otrok, ki sicer tudi po 56. členu Ustave uživajo posebno varstvo in skrb, kar pa v danem primeru tudi pomeni, da ima pravica otrok do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in nedotakljivosti njune telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave), ki ju je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, prednost pred pravico do zasebnosti nasprotne udeleženke (35. člen in prvi odstavek 37. člena Ustave).

15.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izrek sklepa glede trajanja začasne odredbe nejasen in ne upošteva zakonske omejitve iz 21. člena ZPND. Sklep o začasni odredbi, če v izreku ni določno navedeno, od kdaj učinkuje, po splošnih pravilih začne učinkovati z vročitvijo udeležencem postopka, v katerih pravice se z njim posega. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da vsebina začasne odredbe vsebinsko sovpada z ukrepom iz 21. člena ZPND in jo je ob obrazloženem tehtanju ustavnih pravic¹¹ tudi časovno omejilo. Vendar začasna odredba po določbah DZ (162. člen) ni ukrep po ZPND in jo je mogoče, če to ustreza sorazmernosti posega, ob izpolnjenih zakonskih pogojih kot ukrep za varstvo koristi otroka po določbi prvega odstavka 160. člena DZ podaljšati ali jo ponovno izdati. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi začasna odredba lahko trajala zgolj za čas 6. mesecev od prvotno izdane začasne odredbe.

16.Ob obrazloženem se pritožbene navedbe pokažejo za neutemeljene. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo uporabilo pravilno in ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členoma 42 in 100 ZNP-1 ter 15. členom ZIZ ).

17.Odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka je enako, kot je glede stroškov postopka (pritožbeno vsebinsko neizpodbijano) odločilo že sodišče prve stopnje, pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

1 Sklep VSC I Cp 43/2025 z dne 20. 2. 2025. 2 Sklep z dne 5. 11. 2024 je bil, kot izhaja iz potrdila o vročitvi, pripetega k list. št. 92 v spisu, nasprotni udeleženki po pooblaščencu vročen 21. 11. 2024. 3 Glej začasna sodna poravnava z dne 24. 10. 2024, tudi tč. 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa; nadalje tudi začasna sodna poravnava z dne 10. 3. 2025. 4 Glej 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 5 Glej tč. 9, 11., 12. in 13. obrazložitve izpodbijanega sklepa. 6 Glej 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 7 Glej mnenje CSD z dne 16. 10. 2024 - list. št. 38 v spisu. 8 Glej točki 7 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 9 Predstavnica CSD je na naroku 24. 10. 2024 na vprašanje pojasnila, da je po poklicu univ. dipl. socialna delavka in je potem opravila tudi znanstveni magisterij - glej zapisnik naroka na strani 4. 10 Primerjaj določbo 286.b člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. 11 Glej točke od 14 do 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 157, 159, 161, 162

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.