Jedro

Aktivnost sodišča je usmerjena v ugotavljanje in razjasnjevanje dejanskega stanja, ne pa v pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Ta mora biti določen, njegovo konkretno oblikovanje pa je prepuščeno strankam.

Katastrska meja bi sicer lahko bila osnova za odločanje po principu močnejše pravice, v skladu z 2. odstavkom 77. člena ZPP, a samo v primeru, da bi tožnica zatrjevala in dokazala, da je bila meja med pravdnima strankama po ZEN dokončno urejena oziroma določena v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da katastrska meja med parc. št. 55 k.o. G., ki je v lasti tožencev in parc. št. 6/1 k.o. G., ki je v lasti tožnice, poteka tako, da se začne v točki G priložene sodne skice izvedenca geodetske stroke I. P. z dne 31.8.2009 do točke F v ravni liniji. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi poudarja, da gre v konkretnem primeru za mejni spor, ki je identičen sporu, ki je potekal v nepravdnem postopku, zato širjenje zahtevka ni dopustno. Stvarnopravni zakonik daje tožeči stranki pravico, da uveljavlja močnejšo pravico v pravdi, ker tožena stranka v nepravdnem postopku ni imela interesa, da pristane, da se meja določi po močnejši pravici. Določanje meje po močnejši, torej lastninski pravici, pa ne more biti sporno, saj meja poteka tako, ko jo je določil izvedenec – geometer, ki je že v nepravdnem postopku dal vsem vedeti, da meja po zadnji mirni posesti bistveno odstopa od katastrske meje. Stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v danem primeru za lastninsko tožbo in da mora tožeča stranka zahtevati nekaj, kar je njenega, je zato zmotno. Tudi izvedenec geometer je po odredbi sodišča določil potek katastrske meje med parcelama pravdnih strank in ni določal zemljišča, ki bi moral, po prepričanju prvostopenjskega sodišča, biti predmet zahtevka. Če je bilo sodišče mnenja, da bi morala tožeča stranka vložiti lastninsko tožbo, bi jo že ob preizkusu tožbe moralo pozvati na ustrezno oblikovanje zahtevka. V nadaljevanju je tožeča stranka še obširno citirala članek mag. R. V. iz 32. številke Pravne prakse.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus sodbe po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih trditev (2. odstavek 350. člena ZPP) je pokazal, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi materialnopravna odločitev pravilna.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi moralo sodišče tožnico pozvati na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Po določbi 285. člena ZPP sodišče skrbi na primeren način, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Aktivnost sodišča je torej usmerjena v ugotavljanje in razjasnjevanje dejanskega stanja, ne pa v pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Ta mora biti določen (1. odstavek 180. člena ZPP), njegovo konkretno oblikovanje pa je prepuščeno strankam. Ob predhodnem preizkusu sodbe pa je sodišče dolžno pozvati stranko na popravo samo v primeru, če tožba ni razumljiva in ne obsega vsega, kar je treba, da se lahko obravnava (273. člen ZPP). V konkretnem primeru pa tožba ni bila niti nerazumljiva niti nepopolna, zato ni bila dolžnost sodišča, da tožnico pozove na ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med pravdnima strankama pri Geodetski upravi RS potekal postopek ureditve katastrske meje med parcelo št. 55 k.o. G., ki je v lasti tožencev in parc. št. 6/1 k.o. G., ki je v lasti tožnice. Ker se toženca s potekom katastrske meje nista strinjala, sta pri okrajnem sodišču sprožila nepravdni postopek. Sodišče je s pravnomočnim sklepom uredilo mejo na podlagi zadnje mirne posesti, ker ni bilo pogojev za določitev meje po močnejši pravici. Ker se tožnica ni strinjala s takšnim potekom meje je po 78. členu Stvarnopravnega zakona, SPZ vložila tožbo s katero je zahtevala ureditev meje po katastrski meji.

Primarni kriterij za urejanje meje je po določbi 1. odstavka 77. člena SPZ močnejša pravica. To bosta največkrat lastninska pravica ali publicianska (bonitarna) lastnina.

V primeru ureditve meje v pravdi mora zato tisti, ki se na močnejšo pravico sklicuje zatrjevati in dokazati lastninsko pravico na delu zemljišča, ki je po sklepu, izdanem v postopku sodne določitve meje, pripadel sosednjemu zemljišču. V konkretnem primeru tožnica ni zatrjevala in dokazovala, da je na spornem delu zemljišča pridobila lastninsko pravico na eni od podlag, ki jih za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah predvideva SPZ oziroma jih je predvideval Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, temveč se je sklicevala le na katastrsko mejo. Katastrska meja bi sicer lahko bila osnova za odločanje po principu močnejše pravice, v skladu z 2. odstavkom 77. člena ZPP, a samo v primeru, da bi tožnica zatrjevala in dokazala, da je bila meja med pravdnima strankama po Zakonu o evidentiranju nepremičnin dokončno urejena oziroma določena v upravnem postopku. Tega pa v tem postopku ni zatrjevala niti dokazovala, zato je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka.