Jedro

Ker je navedeni IOP obrazec vseboval le prepis podatkov iz poslovnih knjig tožene stranke, je posledično vseboval le priznanje dejstev, ne pa tudi izjave volje. Sama navedba dejstev pa za pripoznavo dolga ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42797/2008 z dne 04. 07. 2008 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 954,12 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 42797/2008 z dne 04. 07. 2008 v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 662,19 EUR z zamudno posledico.

(2) Proti sodbi se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/1999 s kasnejšimi spremembami; ZPP) pritožila tožena stranka, Višjemu sodišču pa predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, s stroškovnimi posledicami. Priglasila je pritožbene stroške.

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožeča stranka je toženi dobavila kurilno olje; - tožena stranka kupnine za dobavljeno kurilno olje ni plačala; - terjatev tožeče stranke je v plačilo zapadla 14. 02. 2005; - uslužbenka družbe B. d.o.o., ki za toženo stranko opravlja računovodske storitve, je osebno podpisala in tožeči stranki poslala izpis odprtih postavk (IOP) z dne 30. 11. 2007, iz katerega izhaja dolg tožene stranke do tožeče v višini 2.482,89 EUR; - tožeča stranka je 04. 07. 2008 pri pristojnem sodišču vložila predlog za izvršbo.

(6) Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bilo zastaranje terjatve tožeče stranke do tožene s poslanim IOP obrazcem pretrgano, ker ga je tožeča stranka objektivno dojela kot pripoznavo dolga.

(7) Pravilne so pritožbene navedbe, da je bilo v navedenem IOP obrazcu, ki ga je podpisala uslužbenka družbe, ki za toženo stranko opravlja računovodske storitve, navedeno le knjigovodsko stanje tožeče stranke v knjigah tožene in je kot tak predstavljal le uskladitev knjigovodskega stanja med računovodstvi, zato ni vseboval nikakršne izjave volje (pripoznave dolga), ki bi v skladu s 364. čl. Obligacijskega zakonika (UL RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami; OZ) pretrgala zastaranje terjatve tožeče stranke do tožene. Ker je navedeni IOP obrazec vseboval le prepis podatkov iz poslovnih knjig tožene stranke, je posledično vseboval le priznanje dejstev, ne pa tudi izjave volje. Sama navedba dejstev pa za pripoznavo dolga ne zadošča. V zvezi s tem pa pritožnica povsem pravilno še opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati 32. čl. Zakona o gospodarskih družbah (UL RS, št. 42/2006 s kasnejšimi spremembami; ZGD), po katerem družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Le zakoniti zastopnik ali z njegove strani pooblaščena oseba je namreč sposobna izražati voljo v imenu družbe, med drugim tudi voljo, ki je potrebna za pravno zavezujočo pripoznavo dolga. Kot že ugotovljeno, navedeni IOP obrazec izjave volje ni vseboval. Četudi pa bi jo vseboval, bi izjavo o pripoznavi dolga lahko podal le zakoniti zastopnik tožene stranke – T. M. - ali z njegove strani za to pooblaščena oseba. Ker je tožeči stranki IOP obrazec s svojim podpisom poslala uslužbenka družbe, ki za toženko opravlja računovodske storitve, pooblastila za izjavljanje volje v imenu tožene stranke pa ni imela, takšno dejanje ni moglo pretrgati zastaranja terjatve tožeče stranke. Ta je v skladu s 1. odst. 349. čl. OZ zastarala v treh letih od zapadlosti, to je 15. 02. 2008. Ker je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila po preteku triletnega zastaralnega roka, in sicer 04. 07. 2008, tožena stranka pa je zastaranje terjatve pravilno uveljavljala, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je terjatev tožeče stranke v višini 2.482,89 EUR zastarala, posledično pa so zastarale tudi vse stranske terjatve – obresti, ki jih je v plačilo prav tako uveljavljala tožeča stranka.

(8) Tako je bilo v skladu s 5. alinejo 358. čl. ZPP potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti kot izhaja iz izreka te sodbe. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje o glavni stvari pa je narekovala tudi spremembo v stroškovnem delu. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, je v skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

(9) Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na podlagi vloženega stroškovnika (listovna št. 48), v skladu s 155. čl. ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (UL RS, št. 67/2003; OT). Za postopek na prvi stopnji je toženi stranki priznalo za ugovor zoper sklep o izvršbi 300 točk, za prvo pripravljalno vlogo 300 točk, za drugo pripravljalno vlogo 225 točk, za tretjo pripravljalno vlogo 150 točk, za pristop in zastopanje na glavni obravnavi 300 točk in za poročilo stranki 50 točk, skupno 1325 točk. Za manipulativne stroške je toženi stranki priznalo 23,25 točk, skupno 1348,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR (618,84 EUR) in 20% DDV (123,76 EUR) znese 742,6 EUR. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo še strošek kilometrine v višini 5,92 EUR in parkirnine v višini 4 EUR, skupno pa 752,52 EUR za postopek na prvi stopnji. Za pritožbo bi toženki priznalo 375 točk (172,12 EUR), ker pa je priglasila strošek pritožbe v višini 168 EUR (že po novem Zakonu o odvetniški tarifi (UL RS, št. 67/2008, ZOdvT)), je sodišče v skladu s pravilom odločanja v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP), toženki prisodilo priglašenih 168 EUR in 20% DDV (33,6 EUR), torej skupno 201,6 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka je glede na navedeno toženi dolžna povrniti 954,12 EUR pravdnih stroškov.