Jedro

Ker s pritožbo zoper sklep o (davčni) izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, tovrstni tožnikovi ugovori tudi za presojo v tem upravnem sporu niso relevantni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačane globe in stroškov postopka za prekršek, na predlog predlagatelja izvršbe Ministrstva za okolje in prostor iz Ljubljane, v skupnem znesku dolga v višini 463,16 EUR. Za izvršilni naslov je navedel odločbo št. 10000000173335 z dne 4. 12. 2007, izvršljivo dne 19. 4. 2010. V obrazložitvi se sklicuje na 57. oziroma 202. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter 143. in naslednje člene Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje še, da v skladu s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku znašajo stroški za sklep o davčni izvršbi 20,86 EUR.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-30-544/2010 z dne 17. 10. 2011 pritožbi zoper izpodbijani sklep delno ugodilo tako, da je izrek sklepa spremenilo v navedbi izvršilnega naslova in sicer, da se izrek sklepa pravilno glasi: „Plačilni nalog številka 10000000173335 z dne 4. 12. 2007, izvršljiv dne 19. 4. 1010, in plačilni nalog št. 06132-508/2006 z dne 9. 3. 2010, izvršljiv dne 19. 4. 2010.“. V preostalem je pritožbo zavrnilo ter pri tem ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi navaja, da je bil plačilni nalog z dne 4. 12. 2007 izdan v skladu z določili petega odstavka 57. člena ZP-1. Plačilni nalog z dne 9. 3. 2010 pa je bil izdan v skladu z določili šestega odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah. V nadaljevanju povzema vsebino 143., 144., 146. in 151. člena ZDavP-2. Ugotavlja, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, potrdilo o izvršljivosti, s katerim sta opremljena tudi omenjena plačilna naloga, pa predstavlja potrdili v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja v vseh vprašanjih postopka, ki niso urejena s tem zakonom. Za začetek omenjene izvršbe tako v smislu 146. člena ZDavP-2 obstajata veljavna izvršilna naslova, opremljena s potrdilom o izvršljivosti. To pomeni, da je imel prvostopni organ za začetek postopka vso pravno podlago. Na podlagi določbe petega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa pritožnik v tem postopku ne more s pritožbo zoper sklep o izvršbi izpodbijati izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo. Organ druge stopnje predloženih dokazil o plačilu obveznosti zato tudi ni obravnaval. Tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah vztraja na tem, da sta bila sporna plačilna naloga nepravilno izdana. Meni, da ni v danem obdobju kršil nobenega stanovanjskega zakona, svoje obveznosti pa je redno poravnaval. Predlaga, naj sodišče kot priče zasliši vse vpletene stranke, nato pa pravično odloči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja, da na podlagi določbe petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, saj okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, med strankama niso sporne.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je davčni organ postopal po 146. členu ZDavP-2, ki prihaja v poštev takrat, kadar davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne obveznosti na podlagi odločbe, sklepa ali plačilnega naloga s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). V danem primeru je naloga davčnega organa, da začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki mora vsebovati vse sestavine iz 145. člena ZDavP-2, upoštevaje pri tem tudi njegov 146. člen. To je davčni organ tudi storil. Pri tem se sodišče tudi strinja s toženo stranko, da iz razloga, ker s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), tožnikovi ugovori niso in ne morejo biti relevantni za presojo tega upravnega spora.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.