Jedro

Tožnik svojega zahtevka (carinske deklaracije) ne more več spreminjati potem, ko je blago prepuščeno deklarantu (50. člen CZ). Tožnik preferencialne obravnave blaga v carinski deklaraciji ni uveljavljal, ravno tako ni pridobil dovoljenja za poenostavljeni postopek - nepopolno deklaracijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni carinski organ z izpodbijano odločbo ni ugodil zahtevku tožnika - carinskega deklaranta po povračilu carinskih dajatev po deklaraciji za sprostitev blaga v prost promet št. ... z dne 5. 12. 2003. Z navedeno deklaracijo je bilo za prejemnika blaga A.A.A. d.o.o. iz B., zaradi sprostitve blaga v prost promet ocarinjeno 743 kosov drugih jeklenih izdelkov - prerezi pločevine v vrednosti 2.600,50 EUR, uvrščeno v tarifno oznako 7326 90 97 kombinirane nomenklature s carinsko stopnjo 15 %. Carinski deklaraciji je bila priložena faktura pošiljatelja iz Italije št. ... z dne 12. 12. 2003, ki ni imela napisane izjave o poreklu blaga. Tožnik je zahtevku priložil naknadno prejeto fakturo italijanskega pošiljatelja št. ... z dne 12. 12. 2003, na kateri je dopisana izjava o poreklu blaga iz EU in pod njo podpis in datum 12. 12. 2003. Ker je tako dokazilo o poreklu blaga obstajalo že v trenutku carinjenja blaga, bi carinski deklarant v primeru, da ni razpolagal s fakturo z izjavo o poreklu blaga lahko postopal v skladu z 59. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 59/02, v nadaljevanju CZ) in 1. oddelkom (nepopolne deklaracije) 2. podpoglavja (deklaracije za sprostitev blaga v prost promet) 8. poglavja (poenostavljeni postopki) Uredbe za izvajanje carinskega zakona. Ker torej ne gre za naknadno izdano potrdilo o poreklu blaga - izjavo na fakturi, ampak je potrdilo o poreklu blaga obstajalo že v trenutku carinjenja, carinski urad prve stopnje zahtevku za povračilo carinskih dajatev ni ugodil. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega carinskega organa strinja. Dodaja, da je tožnik kot carinski deklarant s carinsko deklaracijo št. ... z dne 15. 12. 2003 Izpostave C. za blago obračunal carino po 15 % stopnji s carinske tarife, ker v poljih 36 - ugodnosti in 39 - kontingent v carinski deklaraciji ni uveljavljal nobenih ugodnosti. K deklaraciji je priložil fakturo tujega dobavitelja, uvoznikovo izjavo, da blago, navedeno v fakturi izpolnjuje vse pogoje po Sporazumu o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in državami Evropske unije in ima zato preferencialno poreklo ter da bodo po prejemu preferencialnega spričevala vložili zahtevek za priznanje preferencialnega porekla blaga. Iz zaznamka v polju "J-kontrola namembnega carinskega organa" na hrbtni strani carinske deklaracije izhaja ugotovitev pregleda blaga, da blago nima oznak o poreklu. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ navaja določbe 2. odstavka 158. člena CZ in 48. člena CZ ter navaja, da je tožnik izpolnil deklaracijo v skladu s Pravilnikom za izpolnjevanje enotne carinske listine (Uradni list RS, št. 114/02). Navaja tudi mednarodni sporazum, to je Uredbo o izvajanju evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino, začasni uporabi zapisnika trgovskega pogajanja med komisijo in Republiko Slovenijo o novih vzajemnih koncesijah v kmetijstvu (Bruselj, 22. 5. 2000) in začasni uporabi zapisnika trgovinskih pogajanj med Evropsko komisijo in Slovenijo o predelanih kmetijskih proizvodih, zajetih v protokolu 3 Evropskega sporazuma z dne 5. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 116/02 do 105/03) ter 126. člen Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02 in 50/03, v nadaljevanju UICZ), saj navedeni predpisi točno določajo postopek za uveljavljanje preferencialnega porekla blaga. Pritožbeni organ doda še, da v skladu s 3. točko 2. odstavka 50. člena CZ spreminjanje deklaracije ni več mogoče potem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, zato je preferencialno ugodnost potrebno uveljavljati na predpisan način v postopku s carinsko deklaracijo in ne šele kasneje z zahtevkom. V 6. odstavku 21. člena Protokola 4, ki je sestavni del že navedenega Evropskega sporazuma je med pogoji za izjavo na računu izrecno predpisano, da lahko da izvoznik izjavo na račun ob izvozu izdelkov, na katere se nanaša, ali pa naknadno. Iz računa št. ... z dne 12. 12. 2003, ki ga je tožnik priložil k zahtevku ne izhaja, da je izvoznik dal na njem opisano izjavo naknadno, saj je na računu zapisano, da je izjava izdana dne 12. 12. 2003, vendar tožnik preferencialne ugodnosti ob predložitvi blaga in carinske deklaracije dne 15. 12. 2003 ni zahteval v skladu z zakonom. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vplivajo tožnikovi ugovori v pritožbi v zvezi z uporabo inštituta nepopolne carinske deklaracije, saj po mnenju pritožbenega organa tožnik ni ravnal kot je predpisano v 176. členu UICZ za vložitev carinske deklaracije brez predpisanih dokumentov. Mednarodna pogodba ureja dokazovanje preferencialnega statusa blaga z izjavo izvoznika na računu in se zato preferencialni status blaga ne more uspešno uveljavljati z dokazili po ZUP. Izvoznik je na računu, ki ga je tožnik priložil kot dokaz k zahtevku opisal izjavo o preferencialnem poreklu blaga z dne 12. 12. 2003, zato ni razlogov, da bi se dvomilo v resničnost tega podatka.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Predvsem tožnik meni, da so bila v postopku kršena procesna pravila glede dokazovanja in načela materialne resnice. Meni, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Ponavlja, da je bil k carinski deklaraciji priložen račun, ki ni vseboval preferencialne izjave, čeprav je bilo blago italijanskega preferencialnega porekla. V polje B ECL je bila vpisana klavzula, da se bo po prejemu preferencialnega spričevala zahtevalo povračilo plačanih carinskih dajatev. Tožnik je kontaktiral italijanskega dobavitelja in mu tudi sugeriral, kako naj izpolni izjavo, kar je dobavitelj storil z ročnim vpisom v originalni račun. Dobavitelj je na račun naknadno vpisal izjavo in jo datiral z datumom izdaje računa 12. 12. 2003, čeprav je izjavo izdal šele 3. 2. 2004, ko je dokument poslal na vpogled po faksu. Originalni račun z naknadno vpisano in antidatirano izjavo na dan 12. 12. 2003 je posredovan carinskim organom kot dokaz o preferencialnem poreklu z zahtevo po povračilu plačane carine. Kolikor carinski organ ni mogel ugotoviti porekla, bi moral, če je dvomil v verodostojnost izjave, da blago ima preferencialno poreklo, pri italijanskih carinskih organih zahtevati naknadno preverjanje porekla, ne pa navesti, da blago nima oznake o poreklu. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke ter prvostopnemu organu naloži povračilo plačanega zneska carinskih dajatev v znesku 99.406,00 SIT.

Zastopnik tožene stranke v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih odločitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno preferencialno obravnavanje uvoženega blaga. Nesporno je, da tožnik ob vložitvi carinske deklaracije ni uveljavljal preferencialne obravnave uvoženega blaga, kar je razvidno iz posameznih polj v carinski deklaraciji. Res je sicer, da je tožnik ročno na deklaracijo napisal, da bo po prejemu preferencialnega spričevala zahteval povračilo carinskih dajatev ter da je v polje 44 pod šifro I 99 (gre za splošne izjave) napisal izjava o preferencialnem poreklu blaga brez številke in datuma, nesporno pa je tudi, da tožnik ni zahteval odobritve poenostavljenega postopka za vložitev nepopolne deklaracije, kot to določa 59. člen CZ in izvedbeni členi v UICZ. Za vložitev nepopolne deklaracije bi moral namreč tožnik pridobiti posebno dovoljenje ter ga vpisati v polje 44 deklaracije, česar pa ni storil. Tožnik je kasneje, skupaj z zahtevo za delno povračilo carinskih dajatev z dne 20. 4. 2004 uveljavljal tudi preferencialno obravnavo uvoženega blaga ter zahtevi priložil izjavo na računu, datirano z dne 12. 12. 2004 (to je pred uvoznim carinjenjem blaga). Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru odločujoča okoliščina, zaradi katere zahtevku za povračilo carinskih dajatev ni bilo mogoče ugoditi in s tem tudi ni mogoče ugoditi tožbi, ta, da tožnik svojega zahtevka (carinske deklaracije) ne more več spreminjati potem, ko je blago prepuščeno deklarantu (50. člen CZ). Deklarant bi lahko v primeru kot je obravnavani uporabil možnost nepopolne deklaracije (175., 176. in 177. člen UICZ), ki omogoča vložitev (s posebnim dovoljenjem) nepopolne deklaracije tudi v primeru, če je manjkajoči dokument potreben za odobritev znižane carinske stopnje ali stopnje "prosto". Vprašanje samega datuma izdaje izjave na računu, ki je lahko podlaga za preferencialno obravnavo blaga, torej za obravnavani primer ni odločujoča okoliščina. Dejstvo je, da tožnik preferencialne obravnave blaga v svojem zahtevku - carinski deklaraciji ni uveljavljal, ravno tako ni pridobil dovoljenja za poenostavljeni postopek - nepopolno deklaracijo. Zato je po presoji odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Zato so tudi neutemeljeni tožbeni ugovori, da so bila kršena procesna pravila glede dokazovanja in načelo materialne resnice. V obravnavanem primeru je šlo za uveljavljanje posebne ugodnosti v carinskem postopku, ki pa se lahko uveljavi le ob točno predpisanih pogojih, katere pa tožnik kot deklarant (48. člen CZ) ni izpolnil. Po povedanem je sodišče tožbo, potem ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izpodbijano odločbo pravilen in zakonit ter da so bile določbe materialnih predpisov pravilno uporabljene, na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo, kršitev ustavnih pravic in ničnostnih razlogov, pa tudi ni našlo.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za opravo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v tem upravnem sporu, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).