Jedro

Za presojo pravne narave zahtevka ni pomembno, kako ga je tožeča stranka v tožbi poimenovala in pravno opredelila, ampak je bistveno to, s kakšno dejansko podlago ga je utemeljevala. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni vtoževala škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak je zahtevala izpolnitev denarne pogodbene obveznosti, tj. plačilo denarnega zneska, dolgovanega po Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 - 2020. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Za ugotovitev časa nastopa zamude je odločilno vprašanje, ali je bil rok za izpolnitev obveznosti določen ali vsaj določljiv.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ker je bila avtomatična korekcija cen obveznost tožene stranke, bi ta najkasneje ob zapadlosti obračunskega računa, izdanega po izdelanem letnem končnem obračunu, morala plačati tudi višjo ceno zdravstvenih storitev, ki je posledica povišanja plač delavcev tožeče stranke zaradi sklenjenih aneksov h kolektivnim pogodbam. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dodaten poziv upnika, kot je predviden za primer, ko rok izpolnitve ni določen, ni bil potreben.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 369,66 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 32.953,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2020 do vključno 5. 3. 2021, in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve sodbe plačati zakonske zamudne obresti od zneska 32.953,34 EUR za čas od vključno 27. 2. 2018 do vključno 1. 10. 2020 ter ji povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo in sklep se v delu, kjer je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve sodbe zakonske zamudne obresti od zneska 32.953,34 EUR za čas od vključno 27. 2. 2018 do vključno 1. 10. 2020, zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v preostalem delu zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v vsakem primeru pa, da prisodi plačilo stroškov pritožbenega postopka in vseh stroškov tega pravdnega postopka na podlagi uspeha.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da toženkino pritožbo zavrne in ji naloži, da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je bilo med pravdnima strankama sporno le še plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 32.953,34 EUR za čas od vključno 27. 2. 2018 do vključno 1. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o začetku teka zamudnih obresti oprlo na prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Pojasnilo je, da bi morala tožena stranka najpozneje do datuma zapadlosti obračunskega računa, tj. do 26. 2. 2018, izpolniti pogodbene obveznosti tako, da bi pri obračunu cen upoštevala višje cene zdravstvenih storitev. Ker tega ni storila, je kršila svoje pogodbene obveznosti in tako s 27. 2. 2018 prišla v zamudo s plačilom obveznosti, ki je predmet tega gospodarskega spora. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da za nastop pravnih posledic zamude dodaten poziv upnika ni bil potreben. Navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi plačila odškodnine, in ne tožbo zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti, zato je po njenem mnenju skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ za nastop zamude potrebno, da upnik dolžnika pozove k plačilu. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je uveljavljala zahtevek za izpolnitev toženkinih pogodbenih denarnih obveznosti, ki bi jih toženka morala izpolniti v skladu s pogodbeno dogovorjenim rokom.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločitev o pritožbi bistveno vprašanje pravne narave zahtevka za plačilo 32.593,34 EUR, ki ga je do delnega umika tožbe uveljavljala tožeča stranka. Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka uveljavljala izpolnitveni zahtevek. Za presojo pravne narave zahtevka namreč ni pomembno, kako ga je tožeča stranka v tožbi poimenovala in pravno opredelila, ampak je bistveno to, s kakšno dejansko podlago ga je utemeljevala. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala z obrazložitvijo, da bi tožena stranka morala skladno s četrtim odstavkom 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (v nadaljevanju Splošni dogovor) pri kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevati na podlagi sklenjenih aneksov h kolektivnim pogodbam nastale spremembe (zvišanje za dva plačna razreda) osnovnih plač planiranih delavcev. Ker tega ni storila, je bila tožeča stranka prikrajšana za znesek 32.953,34 EUR, tožena stranka pa je v zamudi z izplačilom opravljenih storitev zdravstvene nege v skupnem znesku 32.953,34 EUR najmanj od časa zapadlosti obračunskega računa, ki ga je bilo treba izdati na podlagi prejetega letnega obračuna medsebojnih obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča na podlagi teh dejanskih navedb tožeča stranka ni vtoževala škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak je zahtevala izpolnitev denarne pogodbene obveznosti,1 tj. plačilo denarnega zneska, dolgovanega po Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2016 – 2020 (v nadaljevanju Pogodba), s plačilom katerega tožena stranka zamuja od zapadlosti obračunskega računa, od takrat dalje pa zahteva tudi zakonske zamudne obresti.

7. V zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 16/2020 z dne 19. 5. 2020, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v njej Vrhovno sodišče RS ob odločanju v vsebinsko sorodni zadevi pojasnilo, da je tožena stranka kršila določbe 9. člena Splošnega dogovora in s tem ravnala protipravno, zaradi česar je podana njena odškodninska odgovornost (prvi odstavek 239. člena OZ). Revizijsko sodišče tudi ni podvomilo v to, da je imelo protipravno ravnanje tožene stranke za posledico škodo pri tožeči stranki, ki je morala delavcem izplačati večje osnovne plače, ne da bi ji tožena stranka razliko priznala s povečanjem cen njenih programov in storitev. Revizijsko sodišče se hkrati sklicuje tudi na prvi odstavek 239. člena OZ, ki predstavlja pravno podlago izpolnitvenih zahtevkov.2 Upoštevati je treba tudi, da skladno s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče je v navedeni zadevi obravnavalo revizijsko vprašanje, ki se nanaša na pravilno razlago Splošnega dogovora. Ko je podalo pravilno razlago sporne določbe Splošnega dogovora, je revizijsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka svojo obveznost iz te določbe kršila. Zato je zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen. Ni pa se ukvarjalo z vprašanjem (ker to ni bilo odločilno za odgovor na revizijsko vprašanje in odločitev o reviziji), ali je tožbeni zahtevek utemeljen tudi po kakšni drugi pravni podlagi.

8. Sodna praksa višjih sodišč glede pravne narave zahtevka in posledično začetka teka zamudnih obresti v vsebinsko sorodnih zadevah ni enotna. Višje sodišče v Mariboru je v sklepu I Cpg 87/2021 z dne 27. 5. 20213 menilo, da gre za odškodninsko terjatev in je zato zamuda skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo. Višje sodišče v Mariboru svojega stališča, da gre za odškodninsko terjatev, ni podrobneje obrazložilo. Višje sodišče v Celju je v sodbi Cpg 135/2021 z dne 8. 12. 2021 menilo, da tožeča stranka ni vtoževala škode, ampak je zahtevala izpolnitev toženkinih pogodbenih zavez, zato ni dvoma, da njena terjatev ni odškodninska terjatev. Višje sodišče v Celju je svojo odločitev glede začetka teka zamudnih obresti oprlo na določbo prvega odstavka 299. člena OZ in zaključilo, da je zamuda z izpolnitvijo (pogodbene) denarne obveznosti nastala s potekom roka za izpolnitev, tj. z zapadlostjo obračunskega računa, in poseben poziv ni bil potreben. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi I Cpg 468/2021 z dne 12. 1. 2022 menilo, da je zahtevek tožeče stranke odškodninski, kljub temu pa se je opredelilo do začetka teka zamudnih obresti tudi za primer, če bi zahtevek tožeče stranke opredelili kot izpolnitvenega, pri čemer se je sklicevalo na prvi odstavek 299. člena OZ, ker je bil rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke določen, drugi odstavek 299. člena OZ pa pride v poštev le, če rok za izpolnitev ni določen.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je zahtevek tožeče stranke zaradi že zgoraj obrazloženih okoliščin treba obravnavati kot izpolnitveni zahtevek. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Za ugotovitev časa nastopa zamude je odločilno vprašanje, ali je bil rok za izpolnitev obveznosti določen ali vsaj določljiv.4 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke, tj. tudi za plačilo višje cene, ki je posledica avtomatične korekcije cen zdravstvenih storitev, med pravdnima strankama dogovorjen s Pogodbo in Splošnim dogovorom. Skladno s šestim odstavkom 37. člena Splošnega dogovora je tožeča stranka dolžna toženi stranki na podlagi obdobnih obračunov izdati račune, ki se po višini ujemajo z obvestilom tožene stranke o višini obračuna. Iz 9. člena Pogodbe in 39. člena Splošnega Dogovora pa izhaja, da bo pravilno in pravočasno izstavljene račune in zahtevke za plačilo, ki se vsebinsko in količinsko ujemajo s pogodbo in obvestili o obračunu, tožena stranka (Zavod) poravnala najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne dokumentacije.

10. Skladno s citiranimi določbami Pogodbe in Splošnega dogovora je tožeča stranka na podlagi končnega letnega obračuna za leto 2017 z dne 26. 1. 2018 (priloga A3) izdala obračunski račun št. 001 z zapadlostjo 26. 2. 2018 (priloga A14). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ker je bila avtomatična korekcija cen obveznost tožene stranke,5 bi ta najkasneje ob zapadlosti obračunskega računa, izdanega po izdelanem letnem končnem obračunu, morala plačati tudi višjo ceno zdravstvenih storitev, ki je posledica povišanja plač delavcev tožeče stranke zaradi sklenjenih aneksov h kolektivnim pogodbam. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dodaten poziv upnika, kot je predviden za primer, ko rok izpolnitve ni določen, ni bil potreben. Obračunski račun št. 001 je v plačilo zapadel 26. 2. 2018, zato je na podlagi prvega odstavka 378. člena OZ tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 32.953,34 EUR za čas od vključno 27. 2. 2018 do vključno 1. 10. 2020. 11. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je svoje pogodbene obveznosti po končnem letnem obračunu v celoti poravnala, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila tožeča stranka skladno s Splošnim dogovorom zavezana toženi stranki izdajati račune, ki so se po višini ujemali s prejetim obvestilom od tožene stranke, in sicer ne glede na to, ali se je z obvestilom strinjala ali ne, saj se je morebitni sporni del reševal naknadno (šesti odstavek 37. člena Splošnega dogovora), zato v obračunskem računu ni mogla sama mimo obvestila tožene stranke upoštevati višjih cen. Tožena stranka bi morala avtomatično opraviti nove kalkulacije in jih upoštevati v obvestilu o končnem letnem obračunu, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko izdala ustrezen obračunski račun. Ker tožena stranka tega ni storila, je kršila določbe 9. člena Splošnega dogovora in tožeči stranki ni plačala zneska, ki ji ga je skladno s Splošnim dogovorom in Pogodbo dolgovala, ravno plačilo tega zneska pa je tožeča stranka do delnega umika tožbe zaradi plačila zahtevala v tem postopku.

12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi, če bi zahtevek tožeče stranke opredelili kot odškodninski zahtevek, pri čemer je škoda tožeči stranki nastala, ker je morala delavcem izplačevati večje osnovne plače, ne da bi ji tožena stranka razliko priznala s povečanjem cene njenih programov in storitev. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ, ki se uporabi na podlagi 246. člena OZ). Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo vseh pravil, ki veljajo za odškodninske obveznosti in kjer obstoji dolžnost poziva k izpolnitvi, saj mora biti povzročitelj škode z nastankom škode seznanjen, slednja pa konkretizirana. Namen poziva k izpolnitvi odškodninske terjatve je, da se povzročitelj škode seznani z obstojem in višino odškodninske terjatve. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena, da sta bila toženi stranki obstoj in višina odškodninske terjatve najkasneje z dnem, od katerega tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti, že znana oziroma bi ji morala biti znana,6 saj je bila tožena stranka tista, ki bi morala pri kalkulaciji cen programov in storitev tožeče stranke najkasneje v končnem letnem obračunu za leto 2017 upoštevati povišanje plač delavcev tožeče stranke skladno s sklenjenimi aneksi h kolektivnim pogodbam. Četrti odstavek 9. člena Splošnega dogovora je namreč toženi stranki nalagal, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev, na to obveznost pa je bila tožena stranka že z dopisom z dne 26. 9. 2017 tudi opozorjena s strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (priloga A10). Zato dodaten poziv tožeče stranke, s katerim bi toženo stranko seznanila z obstojem in višino škode, za nastop zamude ni bil potreben.

13. Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 5 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupno znaša 369,66 EUR. Te stroške ji mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe.

1 Tožeča stranka je vztrajala pri izpolnitvi in hkrati uveljavljala sankcijo zaradi nepravilne izpolnitve, to je plačilo zamudnih obresti (Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 204). 2 Prvi odstavek 239. člena OZ določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. 3 Gre za sklep, ki ga je tožena stranka predložila z vlogo z dne 1. 6. 2021, ki je vložena po preteku prekluzivnega 30 dnevnega roka za vložitev pritožbe in je zato prepozna. Ker je ta sklep dostopen tudi preko spletnega iskalnika sodne prakse, ga je pritožbeno sodišče kljub temu preučilo. 4 Pri tem način določitve roka izpolnitve ni pomemben. Čas zapadlosti je lahko določen kot koledarski dan, kot časovno obdobje, v katerem je treba opraviti izpolnitev, ali z uporabo izraza, ki določa čas zapadlosti. Zadošča že, da je zapadlost obveznosti določljiva. M. Juhart v N. Plavšak idr., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 358. 5 Gl. npr. vmesno sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 10/2021 z dne 18. 5. 2021, v kateri je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 takšna, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev. 6 V tem, da sta bila obstoj in višina odškodninske terjatve toženi stranki znana oziroma bi ji morala biti znana, se obravnavana zadeva razlikuje od zadev, na katere se je tožena stranka sklicevala v pritožbi (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2224/2012 z dne 20. 3. 2013, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 971/2008 z dne 23. 9. 2010, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1692/2015 z dne 11. 11. 2015 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 118/2019 z dne 17. 4. 2019).