Jedro

Tožena stranka je kršila določila pogodbe za dovoljeno prekoračitev sredstev na tekočem računu s tem, da je prekoračila dogovorjeni limit. Zaradi tega je bila pogodba razdrta, kot to izrecno predvideva določilo 6. točke navedene pogodbe, ki pravi, da banka v primeru nedovoljene prekoračitve ukine dovoljeno prekoračitev v celoti. Dodatna odpoved pogodbe s strani tožeče stranke torej ni bila potrebna, saj je bila ta razdrta v trenutku, ko je prišlo do kršitve pogodbe.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II./ 1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. 0001 I 2003/00833, z dne 26. 11. 2003, ostane v veljavi v 1. tč. izreka za znesek 1.563,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2003 do plačila, za zamudne obresti v višini 7,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2003 do plačila in v 3. tč. izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 55,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II./ 1. tč.). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v 1. tč. izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 7,74 EUR za čas od 10. 4. do 23. 9. 2003 in v tem delu zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo (I.) ter v 3. tč. izreka za znesek 2,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 55,50 EUR od dne 11. 12. 2003 dalje, v tem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II./ 2. tč.). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 57,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II./ 3. tč.).

(2) Zoper ugodilni del sodbe (II./ 1. in 3. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da je bila tožeča stranka zaradi prekoračitve dovoljenega negativnega stanja upravičena ukiniti dovoljeni limit v celoti in od tožene stranke takoj zahtevati plačilo celotnega negativnega stanja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi brez dodatne odpovedi pogodbe. Meni, da je odločitev sama s seboj v nasprotju in v nasprotju s trditvami tožeče stranke. Stališče sodišča, da banka toženi stranki ni bila dolžna pošiljati opominov, ker odpoved pogodbe ni bila potrebna, ni pravilno. Stalna praksa banke je, da opomine pošilja tudi v primeru prekoračitve limita (na kar kažejo tudi trditve tožeče stranke, da naj bi opomine dejansko pošiljala), zato je toženec upravičeno pričakoval, da bo banka to storila tudi v konkretnem primeru. Opominov ni prejel, tožeča stranka pa ni dokazala, da bi jih poslala. Pritožnik se ponovno sklicuje tudi na preuranjenost zahtevka tožeče stranke. Iz pogodbe z dne 11. 11. 2002 izhaja, da se je toženec zavezal dovoljeno prekoračitev 288.000,00 SIT poravnati v roku 12 mesecev, to je do 11. 11. 2003, tožeča stranka pa je zahtevala plačilo zneska pred potekom tega roka, 10. 4. 2003. Po njegovem mnenju pa sodišče tudi ni z ničemer pojasnilo, na kakšni podlagi tožeča stranka zahteva plačilo zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 4. 2003 dalje.

(3) Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni bila upravičena zahtevati celotnega zneska negativnega stanja brez odpovedi pogodbe. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožena stranka kršila določila pogodbe za dovoljeno prekoračitev sredstev na tekočem računu z dne 11. 11. 2002 s tem, ko je 18. 11. 2002 prekoračila dogovorjeni limit. Zaradi tega je bila pogodba razdrta, kot to izrecno predvideva določilo 6. točke navedene pogodbe, ki pravi, da banka v primeru nedovoljene prekoračitve ukine dovoljeno prekoračitev v celoti. Sodišče je pravilno zaključilo, da je toženec dolžan povrniti celotni znesek negativnega stanja, to je 1.563,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dodatna odpoved pogodbe s strani tožeče stranke torej ni bila potrebna, saj je bila ta razdrta v trenutku, ko je prišlo do kršitve pogodbe.

(6) V zvezi s pritožbenim očitkom preuranjenosti zahtevka se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne in ustrezne razloge sodišča prve stopnje. Rok enega leta za izpolnitev obveznosti, ki je bil dogovorjen v 3. točki pogodbe, bi veljal samo v primeru, da toženec dovoljenega negativnega stanja ne bi prekoračil. Zaradi prekoračitve limita pa je pogodba prenehala veljati, s čimer je prenehalo veljati tudi to določilo.

(7) Za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni pomembno, ali je banka tožencu pošiljala opomine. Obveznost toženca, da povrne znesek celotnega negativnega stanja, je namreč nastala v trenutku, ko je prekoračil dovoljeno negativno stanje, toženec pa ne navaja, da bi obveznost (ki ji tudi nasprotuje) poravnal, ko je prejel sklep o izvršbi.

(8) Glede pritožnikovega očitka, da sodišče ni pojasnilo, na kakšni podlagi dolguje tožena stranka znesek 1.563,22 EUR z zakonskimi zamudne obresti od 10. 4. 2003 dalje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je bil toženec v zamudi s plačilom glavnice že pred tem datumom. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je dne 10. 4. 2003 obveznost toženca iz naslova zamudnih obresti znašala 7,74 EUR; te obresti je obračunala tožnica v skladu s 4. točko pogodbe po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Iz tega izhaja, da toženec ni v zamudi s plačilom šele od 10. 4. 2003 naprej, temveč že od prvega dne po tem, ko je njegova obveznost zapadla oziroma z dnem prekoračitve dovoljenega negativnega stanja (torej od 19. 11. 2003 naprej). Toženec je tako za (ves) čas zamude (299. čl. Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001; OZ) tožnici dolžan plačati zakonske zamudne obresti (378. čl. OZ).

(9) Na podlagi navedenega in ker sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami; ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (II./ 1. in 3. tč. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(10) Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povračila svojih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njegovi pritožbi (1. odst. 165. čl. ZPP).