Jedro

S tem ko sodišče ni postavilo izvedenca v zvezi z ugotavljanjem vrste, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter strahu, hkrati pa razlogov za zavrnitev tega dokaza tudi ni obrazložilo, je kršilo načelo kontradiktornosti.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, M. F., zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odškodninske odgovornosti prvotožene stranke, Z. F., (odgovornost tožene stranke za 50% tožnikove škode), zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba.

Pritožbi se v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku tožbenega zahtevka se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu v razmerju do prvotožene razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izpodbijana sodba se v stroškovnem delu razveljavi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo opr. št. II P 236/2002 zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki M. F. za plačilo odškodnine z zamudnimi obrestmi tožeči stranki ter delno ugodilo tožbenemu zahtevku proti prvotoženi stranki Z. F. za plačilo odškodnine z zamudnimi obrestmi tožeči stranki v višini 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa tožbeni zahtevek v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 45/08 (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno tudi zaradi kršitve načela kontradiktornosti. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka. S tem naj bi poleg zmotne dokazne ocene sodišče prve stopnje kršilo tudi načelo kontradiktornosti. Sodišče naj bi brez izvedeniškega mnenja samo ocenjevalo trajanje in intenzivnost bolečin, pojasnjevalo medicinske vidike, govorilo o načelu medicinske etike, komentiralo in ocenjevalo diagnozo in izvide. Samo naj bi ugotavljalo, da poškodbe niso zabeležene, da škodni dogodek ni pustil nobenih sledi, hkrati pa naj bi tudi že vnaprej ugotovilo kaj bi lahko izvedenec ugotovil in česa ne. Brez postavitve izvedenca je sodišče ocenjevalo ali je bila tožnica v nezavesti, ob kakšnem udarcu naj bi prišlo do nezavesti ter ali so poškodbe tožeče stranke posledica napada ali pretepa. Tudi pri oceni strahu, sodišče brez postavitve izvedenca, dvomi v psihiatrični izvid ter nastanek strahu. Tožeča stranka se pritožuje tudi glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da jo je drugotoženi udaril, saj naj bi bilo dokazno breme glede odgovornosti na strani toženca.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega zahtevka zoper drugotožene stranke ni utemeljena. Pritožba ni utemeljena v delu ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega zahtevka glede prvotožene stranke. Pritožba pa je utemeljena glede višine zahtevka do prvotožene stranke.

Temelj vtoževane terjatve predstavlja odškodninska obveznost, za obstoj katere morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: škodno dejanje, nastanek škode, vzročnost med ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost. V odškodninskih sporih leži dokazno breme glede škodnega ravnanja, nastanka škode ter vzročnosti na tožeči stranki, medtem ko je dokazno breme na toženi stranki, da ovrže domnevo o svoji krivdi.

O odškodninski odgovornosti drugotožene stranke: Višje sodišče sledi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da glede na vsa neskladja v navedbah in izpovedbah tožnice in njenega moža, izpovedbe priče M. M. in glede na policijski zapisnik, tožnica ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati, da bi jo drugi toženec kakorkoli udaril oziroma poškodoval. Navedba v pritožbi, da je dokazno breme glede odgovornosti na toženi stranki sicer drži, vendar pa je potrebno pred tem dokazati škodni dogodek tožene stranke ter škodo, ki je nastala kot posledica takega ravnanja to breme pa je na strani tožnice. Višje sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala pasivne legitimacije drugotožene stranke, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Zato je bilo tudi sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrditi (353. člen ZPP).

O obstoju temelja odškodninske odgovornosti prvotožene stranke: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo deljeno odgovornost tožeče ter prvotožene stranke in ocenjuje, da sta za incident in iz njega izvirajoče posledice tožnica in prva toženka odgovorni v enaki meri. Za dokazano je štelo dejstvo, da je prišlo med tožnico in prvo toženko do lasanja ni pa moglo ugotoviti, kdo je začel fizično obračunavanje. Višje sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje ter še dodaja, da vsako napačno parkiranje (ki je bilo v konkretnem primeru povod za pretep), ne pomeni izzivanja, ki bi terjalo tako reakcijo (namreč klicanje policije, ter verbalno izzivanje in vpitje).Zato sodišče prve stopnje pravilno ni prisodilo večjega deleža škode prvotoženi stranki.

Ker se višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka, ne pa tudi z odločitvijo glede višine prisojene škode (o razlogih spodaj), je višje sodišče iz razlogov procesne ekonomičnosti postopka uporabilo institut vmesne sodbe, s katero je zavrnilo pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odškodninske odgovornosti prvotožene stranke – Z. F., (odgovornost tožene stranke za 50% tožnikove škode) ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v ugotovitvenem delu. V zvezi s tem tudi ni ugotovilo pravnih kršitev.

O delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke: Tožnica se pritožuje tudi v zvezi z domnevno napačno in nepopolno ugotovitvijo obsega poškodb, ki so ji nastale pri pretepu ter vrste, intenzivnost in trajanja telesnih bolečin in strahu, saj sodišče teh pravnorelevantnih dejstev ni ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca glede ugotovitve obsega poškodb, ki so nastale tožnici pri pretepu, ni utemeljen. Višje sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je svoje ugotovitve oprlo na že citirane listinske dokaze (A5, A6, A7, A8). Hkrati pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka ni predlagala izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke v zvezi z ugotavljanjem obsega oz. vrste nastalih poškodb med potekom postopka pred sodiščem prve stopnje, zato kasnejši predlogi niso dopustni saj predstavljajo novoto. Višje sodišče se strinja z argumentacijo, dokazno oceno in sklepom glede obsega in vrst poškodb, ki so nastali zaradi pretepa, saj pritožba ne pojasni, zakaj tega dejstva in dokaza brez svoje krivde ni ponudila pravočasno (337/1 člen ZPP).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da glede na ugotovljene poškodbe, bolečine in strah niso mogle biti takšne kot zatrjuje tožnica. Prvostopenjsko sodišče postavi tak zaključek na podlagi splošnih življenjskih izkušenj in primerjave s podobnimi primeri v sodni praksi. Pri tem pa ni upoštevalo prav tistih listinskih dokazov na katere je oprlo svojo ugotovitev o obsegu nastalih poškodb tožnici (A5, A6, A7, A8). Sodišče prve stopnje ni sledilo listinam o tem, da je tožnica bila na bolniškem staležu od 28.6.1999 do 16.9.1999 (A6,A7). Brez izvedenskega mnenja je zaključilo, da strah ni zadosti intenziven in dolgotrajen, da bi se ga štelo za pravno priznano obliko škode. Tožeča stranka pa je v zvezi s tem predlagala izvedenca na prvem naroku na glavni obravnavi dne 7.3. 2007 (zapisnik v spisu str.14). Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče s tem, ko ni postavilo izvedenca, kljub tožničinemu predlogu, stranko prikrajšalo za pravico do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj, za kar tožnica trdi, da sodišče nima strokovnih znanj. S tem ko sodišče ni postavilo izvedenca, v zvezi z ugotavljanjem vrste, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter strahu, hkrati pa razlogov za zavrnitev tega dokaza tudi ni obrazložilo, je kršilo načelo kontradiktornosti.

Zato je višje sodišče pritožbi v izpodbijanem zavrnilnem delu ugodilo zaradi kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče še dodaja, da naj sodišče prve stopnje dopusti predlagani dokaz in postavi izvedenca medicinske stroke, ki naj ugotovi vrsto, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter strahu, sodišče prve stopnje pa naj glede na rezultat dopolnjenega dokaza v postopku, ponovno odloči o višini odškodnine.

Izpodbijana sodba se v stroškovnem delu razveljavi. Pritožbeni stroški postanejo nadaljnji pravdni stroški (165. člen ZPP).