Jedro

Če tožena stranka ne nasprotuje spremembi tožbe, sodišče po uveljavljenem stališču sodne prakse ni dolžno izdati posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe.

Tožnica lahko kot dejanska solastnica nepremičnine do ½ proti obema toženkama kot nedobrovernima pridobiteljicama (toženki sta vedeli, da se izvenknjižno stanje teh nepremičnin ne ujema z zemljiškoknjižnim stanjem) uveljavlja vse pravice, ki po civilnem pravu preprečujejo nastanek stvarne pravice nedobrovernega pridobitelja. V obravnavani zadevi gre za primer lastninske tožbe, s katero tožnica zahteva pravno izročitev svoje stvari, in sicer izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Krškem P 156/97 z dne 9.4.1998 tožnica AA postala lastnica nepremičnin parc. št. X in parc. št. Y, obe pri vl. št. Z k.o. S. v., do ½ od celote.

Toženki BB in mld. CC sta dolžni v roku 15 dni izstaviti tožnici AA za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na parc. št. X in parc. št. Y obe k.o. S. v. na ime tožnice: AA, H. 24, N., EMŠO ...., in sicer prva toženka BB za vknjižbo lastninske pravice tožnice v obsegu do 1/3 od celote, druga toženka mld. CC pa za vknjižbo lastninske pravice tožnice v obsegu do 1/6 od celote.

Toženki sta dolžni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 3.083,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“ Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženki sta dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 667,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženki dolžni izstaviti tožnici za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice pri parc. št. X in parc. št. Y, obe k.o. S. v., na ime tožnice, in sicer prva toženka na svojem delu 2/3 do 1/6 in druga toženka na svojem deležu 1/3 do 1/6, skupaj obe do 2/6. Sodišče prve stopnje je višji tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.541,97 EUR.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni utemeljen zahtevek v ugotovitvenem delu, saj je tožbeni zahtevek utemeljen v stvarnopravnem smislu, ker je tožnica pridobila lastninsko pravico tudi na originaren način. Ker je od pridobitve pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice (sodne poravnave) potekla priposestvovalna doba deset let, tožnica pa je prevzela del nepremičnin v posest na podlagi te sodne poravnave in bila dobroverni lastniški posestnik, je tožnica postala lastnica tudi na podlagi priposestvovanja. S tem je pridobila tudi stvarnopravni zahtevek do toženk. Tožničina terjatev na vknjižbo tako ne izvira zgolj iz sodne poravnave, pač pa tudi iz priposestvovanja, zato je zahtevek v celoti utemeljen. Zato je nepravilna odločitev sodišča o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, in sicer glede deleža, ki ga je G. O. prenesel s pravnim poslom na svojo mater, prvotoženko. Ker je tožničin zahtevek stvarnopravne narave, tudi G. O. ni mogel prenesti na prvo toženko celotnega deleža do 1/3, ki ga je podedoval po pokojnem očetu, saj ni mogel prenesti na prvo toženko več pravic kot jih je imel sam, ob njegovem zavedanju, da je polovica nepremičnin tožničina last. Sodišče je pravilno ugotovilo, da prva toženka ni bila nikoli dobroverna. Zato je zavrnitev dela tožbenega zahtevka toliko manj razumljiva. Stališče sodišča, da tožnica ni zahtevala ugotovitve neveljavnosti darilne pogodbe ali vložila ustrezne izbrisne tožbe, ni pravilno, saj tožnica ni bila dolžna postavljati takšnega zahtevka, glede na to, da je darilna pogodba tako ali tako nična oziroma ne more imeti pravnega učinka, ker G. O. ni bil upravičen razpolagati z delom nepremičnin. Tožnica je že pridobila lastninsko pravico tudi na originaren način in je zato njen zahtevek glede ugotovitve lastninske pravice v skladu s 43. členom SPZ v celoti utemeljen. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo v stroškovnem delu.

Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu (kot je to razvidno iz vsebine pritožbe), pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in (smiselno) predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrže tožbo oziroma zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnica v vlogi z dne 16.4.2009 spremenila tožbeni predlog. Zatrjevane kršitve določb ZPP se nanašajo na ravnanje sodišča ob spremembi tožbe. Sodišče mora v okviru svojih pooblastil, zlasti iz materialnega procesnega vodstva skrbeti, da se stranke izjasnijo o vseh pomembnih spremembah, ki zadevajo tek postopka. Sodišče prve stopnje na naroku 9.4.2009 ni predočilo pravdnima strankama, da je v vlogi z dne 16.4.2009 tožnica spremenila tožbeni predlog. Ob tej spremembi je bilo sodišče popolnoma pasivno. O spremembi tožbenega predloga sodišče ni izdalo sklepa o tem, ali se dovoli sprememba tožbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do predloga tožene stranke v vlogi z dne 5.5.2009, da tožnica tožbenega zahtevka ni zgolj precizirala, temveč ga je spremenila, zaradi česar je tožena stranka pozvala sodišče, da novi tožbeni predlog zavrže. Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe. Tožena stranka ni izrecno privolila v spremembo, prav tako pa ni mogoče sklepati, da je tožena stranka privolila v spremembo konkludentno. Zaključek sodišča, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje po novem tožbenem predlogu, ni prepričljiv. Tožena stranka se je v svojih vlogah dosledno opredeljevala le do prvega tožbenega predloga. Ob spremembi tožbenega predloga bi moralo sodišče izdati sklep o tem, ali dovoli spremembo tožbe ali ne. Če sodišče ne izda sklepa o tem, gre za kršitev postopka relativnega značaja, ki jo lahko tožena stranka uveljavlja s pritožbo zoper končno odločbo. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje pravice do vložitve tožbe. Do spremembe tožbenega predloga je prišlo 16.4.2009, sodna poravnava, na kateri temelji odločitev sodišča, pa je bila sklenjena 9.4.1998. Zaradi spremembe tožbenega predloga se sodišče navkljub podanemu ugovoru zastaranja do tega ugovora tudi v 11 letu po sklenitvi sodne poravnave oziroma eno leto po nastopu zastaranja ne more opredeliti, saj ni bil izdan sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Ta sklep bi sodišče spodbudil k premisleku o tem, ali je ugovor zastaranja glede zahtevka iz novega tožbenega predloga v resnici neutemeljen. Ker sodišče ni izdalo sklepa o spremembi tožbe, je toženi stranki odvzelo možnost za učinkovito obrambo zoper spremenjeni tožbeni zahtevek in ker se ni izreklo o pozivu tožene stranke za zavrženje spremenjenega tožbenega zahtevka, je v posledici tega neutemeljen zaključek sodišča, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Sodišče je obravnavalo dva tožbena predloga tožeče stranke, ne da bi se predhodno opredelilo do vprašanja njune istovetnosti. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je bila sprememba tožbe v vlogi z dne 16.4.2009 procesno dejanje, ki je preusmerilo in spremenilo vsebino dejanskih navedb tožeče stranke. V spremenjenem tožbenem predlogu je bil dajatveni zahtevek vezan na ugotovitveni zahtevek, ki je bil povsem drugačen od ugotovitvenega zahtevka iz prvega tožbenega predloga. Ob upoštevanju ugovora zastaranja, bi moralo sodišče zaradi spremembe tožbenega predloga izdati zavrnilno sodbo, saj je do spremembe prišlo po preteku desetletnega roka za zastaranje judikatne terjatve. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke, pri čemer se ni opredelilo do vsakega dokaza posebej ob zavrnitvi in ni povedalo, zakaj meni, da so ti dokazi nepotrebni. Tožena stranka bi s temi dokazi dokazala, da ni mogoče govoriti o konkurenci sodne poravnave, sklepa o dedovanju in darilne pogodbe. Sodišče namreč ni nedvoumno ugotovilo, zakaj tožnica šest let po sklenitvi sodne poravnave do smrti pokojnega J. O. ni uveljavila njene vsebine, čeprav bi to lahko storila. Tožena stranka bi s temi dokazi lahko prepričala sodišče, da je med tožnico in pokojnim J. O. očitno obstajal drug dogovor, ki je tožnici preprečeval uveljavitev sodne poravnave. Ker v sodbi ni obrazložitve o tem, zakaj se dokazi zavračajo in ker sodišče ni ugotavljalo okoliščin v zvezi s tem dogovorom, se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu. Sodišče je nepravilno prevalilo celotno stroškovno breme glede vprašanja potrebnosti tožbe na toženo stranko. Sodišče je dejansko odločilo o treh zahtevkih, pri čemer je napravilo napačen obračun stroškov postopka. Končni uspeh tožnice znaša le 22 %.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev. Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke Očitki tožene stranke o procesnih kršitvah v zvezi z domnevno spremembo tožbe so neutemeljeni. Tožnica v vlogi z dne 16.4.2009 ni spremenila tožbe, saj je v glavnem tožbenem zahtevku, v primerjavi s tožbenim zahtevkom, podanim v tožbi, zgolj skrčila svoje tožbeni predlog, saj ni več uveljavljala zahtevka za ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Krškem D 231/04 z dne 15.12.2004 in darilne pogodbe z dne 21.12.2005, sklenjene med prvo toženko in G. O., ter da sta oba brez pravnega učinka. Tako je šlo le za zmanjšanje tožbenega zahtevka oziroma za delni umik tožbe, v katerega je tožena stranka konkludentno privolila (2. odstavek 188. člena ZPP), saj je v zvezi s tem v 15 dnevnem zakonskem roku navedla le, da je nesklepčen tudi modificirani tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje o delnem umiku tožbe sicer ni izdalo sklepa, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Tudi v hipotetičnem primeru, če bi tožnica spremenila tožbo, ne bi bilo nič drugače, saj bi se štelo, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, ker se je spustila v obravnavanje „spremenjenega“ tožbenega zahtevka, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (2. odstavek 185. člena ZPP). Drugačna pritožbena trditev je protispisna. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati tožene stranke, da se izjavi o „spremembi“ tožbe. Če tožena stranka ne nasprotuje spremembi tožbe, sodišče po uveljavljenem stališču sodne prakse ni dolžno izdati posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe.

S tem v zvezi je bil ugovor zastaranja tožene stranke brezpredmeten, saj tožnica ne uveljavlja obligacijskega zahtevka, ampak gre za lastninsko tožbo (o tem več v nadaljevanju), ki ne zastara (3. odstavek 37. člena ZTLR oziroma 3. odstavek 92. člena SPZ). Sodišče prve stopnje se je zato po nepotrebnem ukvarjalo s presojo, ali je potekel zastaralni rok iz 356. člena OZ (379. člena ZOR).

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, predlaganih v štirih pripravljalnih vlogah tožene stranke, ter da sodišče ni povedalo za vsak predlagani dokaz posebej, zakaj je nepotreben in zato zavrnjen, je neupošteven, saj tožena stranka ne opredeli konkretno, katere dokazne predloge ima pri tem v mislih. Ne glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov (sklep na naroku 3.9.2009). Tožena stranka namreč v pritožbi trdi, da bi z neizvedenimi dokazi dokazala obstoj dogovora med tožnico in pokojnim J. O., ki je tožnici preprečeval uveljavitev sodne poravnave Okrožnega sodišča v Krškem P 156/97 z dne 9.4.1998. Tožena stranka pa je v tej smeri podala v svoji trditveni podlagi le posplošene trditve o tem, zakaj tožnica ni zahtevala vpisa v zemljiško knjigo po sodni poravnavi in sicer, da domneva, da je J. O.. izplačal tožnici njen solastni delež na nepremičninah (odgovor na tožbo) ter da se je tožnica „drugače dogovorila z J. O.“ (pripravljalna vloga z dne 5.5.2009). Zgolj domneva tožene stranke o izplačilu tožničinega solastninskega deleža, pridobljenega na podlagi sodne poravnave, ne more imeti nobenega pomena za odločitev v pravdi, še zlasti, ker bi morala biti takšna (zgolj domnevna) pogodba med tožnico in J. O. sklenjena v pisni obliki, da bi bila veljavna (52. in 55. člen OZ, prej 70. člen ZOR ter določbe ustreznih posebnih zakonov, ki so zahtevali pisnost pri pravnem prometu nepremičnin). Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da bi bil domnevni dogovor med tožnico in J. O. sklenjen v predpisani obliki.

O pritožbi tožeče stranke Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje tožnica ni vložila izbrisne tožbe. V tovrstnih zadevah lahko tožeča stranka uveljavlja varstvo svojih pravic praviloma z izbrisno tožbo. Pri tem lahko v tožbenem zahtevku postavi tudi vmesni ugotovitveni zahtevek (ugotovitev neveljavnosti pravnega posla, v konkretnem primeru darilne pogodbe med prvo toženko in njenim sinom glede 1/6 obravnavanih nepremičnin), ni pa to nujno. Tožnica je med drugim zatrjevala, da njena lastninska pravica izvira iz sodne poravnave P 156/97 z dne 9.4.1998 ter da prva toženka ni bila dobroverna ob pridobitvi solastninskega deleža na podlagi darilne pogodbe z dne 21.12.2005, na kar se tožnica utemeljeno sklicuje tudi v pritožbi. V zvezi s tem so sicer tožničine trditve o priposestvovanju brezpredmetne že zato, ker desetletni rok do vložitve tožbe še ni potekel (2. odstavek 43. člena SPZ).

Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek obligacijske narave, ker da ima tožnica le obligacijsko terjatev na vknjižbo do pokojnega J. O., sedaj do njegovih dedičev, to je toženk, oziroma zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine (dovolila). S sodno poravnavo P 156/97 je J. O. priznal tožnici solastninski delež do ½ na obravnavanih nepremičninah, poleg tega pa ji je že s sodno poravnavo izstavil tudi zemljiškoknjižno dovolilo (za vpis lastninske pravice do ½ na teh nepremičninah). S tem je J. O. izpolnil svojo obveznost do tožnice, da ji izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, zaradi česar je ta njegova obveznost prenehala (1. odstavek 295. člena ZOR). Toženki kot dedinji J. O. zato nista mogli prevzeti te neobstoječe obveznosti in je sklicevanje sodišča prve stopnje na 142. člen ZD materialnopravno napačno. Iz tega razloga je tudi odveč razpravljati o vprašanju zastaranja tožničine terjatve, saj ta nima obligacijske narave.

Tožnica utemeljeno opozarja, da je njen tožbeni zahtevek stvarnopravne narave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da temelji tožničina lastninska pravica na teh nepremičninah (do ½ od celote) na veljavni sodni poravnavi in da prva toženka ni bila v dobri veri (ne ob dedovanju po pokojnem J. O.. v zapuščinskem postopku D 231/2004, s tem pa tudi ne ob sklenitvi kasnejše darilne pogodbe z dne 21.12.2005, s katero ji je sin G. podaril delež na teh nepremičninah, ki ga je dedoval po J. O., saj to izhaja že iz narave stvari same oziroma osnovnih pravil logičnega mišljenja), ker je vedela za obstoj tožničine lastninske pravice na teh nepremičninah na podlagi omenjene sodne poravnave, kar je tudi pomenilo, da je vedela, da polovica teh nepremičnin ne sodi v zapuščino pokojnega moža, ker je tožničina last. Tožena stranka ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje o nedobrovernosti prve toženke. Ker je druga toženka mladoletna in jo do polnoletnosti zastopa prva toženka kot njena zakonita zastopnica (mati), ki pa ob dedovanju po J. O. ni bila dobroverna, tudi za drugo toženko velja, da ni mogla biti v dobri veri ob pridobitvi dednega deleža do 1/3 na teh nepremičninah in da ji pripada iz naslova dedovanja po očetu J. O. le 1/6 teh nepremičnin. Pri tem je brez pomena, da v zapuščinskem postopku druge toženke ni zastopala prva toženka, ampak skrbnica za poseben primer (kot izhaja iz sklepa o dedovanju – priloga B13), saj je bil razlog za to izključno formalne narave (kolizija koristi med toženkama – 1. odstavek 213. člena ZZZDR).

Ker toženki v zapuščinskem postopku po J. O.. nista bili v dobri veri, sta vedeli, da se izvenknjižno stanje teh nepremičnin ne ujema z zemljiškoknjižnim stanjem. Zato se tožena stranka ni mogla uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (za prvo toženko velja to tudi v zvezi z navedeno darilno pogodbo). V opisani situaciji lahko tožnica kot dejanska solastnica nepremičnine do ½ proti obema toženkama kot nedobrovernima pridobiteljicama (glede prve toženke v obsegu 1/3 od celote, glede druge toženke pa v obsegu 1/6 od celote) uveljavlja vse pravice, ki po civilnem pravu preprečujejo nastanek stvarne pravice nedobrovernega pridobitelja. V obravnavani zadevi gre za primer lastninske tožbe, s katero tožnica zahteva pravno izročitev svoje stvari, in sicer izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožbeni zahtevek za izstavitev te listine je zato utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu je bila torej pravilna, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov, zaradi katerih pa je bilo treba ugoditi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu (glede 1/6, ki jo je prva toženka na teh nepremičninah pridobila na podlagi darilne pogodbe). Pri tem je bil utemeljen tudi ugotovitveni zahtevek, katerega je tožnica uveljavljala na podlagi 3. odstavka 181. člena ZPP (o sodni poravnavi kot podlagi tožničine lastninske pravice do ½ med pravdnima strankama ni bilo spora), zato je stališče sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugotovitvenega tožbenega zahtevka le v primeru, ko gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, materialnopravno zmotno.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP), pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso bili podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Preostali pritožbeni razlogi pravdnih strank niso bili odločilni, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ugoditev tožničini pritožbi je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica v sporu v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških v izpodbijani sodbi (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo v zneskih, kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema odmero tožničinih pravdnih stroškov s strani sodišča prve stopnje v znesku 3.083,94 EUR. Stroški so priznani v skladu z OT in ZST, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov tožeče stranke v spisu (priloga A25, list. št. 91). Pritožbeno sodišče je upoštevalo le potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP), zato tožnici ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k hitrejši rešitvi zadeve. V primeru zamude je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, ker ni uspela s pritožbo, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožene stranke (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).