Jedro

Ker sta tako pogodba o upravljanju kot pogodba o delitvi stroškov veljavno sklenjeni, zahtevek po 115. členu SPZ ne more biti utemeljen, saj pogodba o delitvi stroškov določa drugače kot 115. člen SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 140523/2013 z dne 9. 9. 2013 se razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Sprememba tožbe se dovoli.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.191,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 9. 9. 2013 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 89,74 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 163,61 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.“

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi primarnemu oziroma vsaj podrejenemu tožbenemu zahtevku, kot je naveden v spremembi tožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa odmeri stroške te pritožbe z zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer izpisa iz poslovne knjige neporavnanih obveznosti z dne 6. 9. 2013 v znesku 796,31 EUR ter za obračunane zakonske zamudne obresti na dan 6. 9. 2013 v znesku 71,23 EUR. Po ugovoru dolžnika (tožene stranke) je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. Tožeča stranka je bila v vtoževanem obdobju na podlagi veljavno sklenjene pogodbe (v nadaljevanju: Pogodba 1) upravnik poslovne stavbe in s tožbo zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja poslovne stavbe. V zvezi z delitvijo stroškov je bila med lastniki posameznih delov stavbe veljavno sklenjena pogodba o delitvi stroškov (v nadaljevanju: Pogodba 2), tožena stranka pa je lastnica poslovnega prostora št. I/6 v poslovni stavbi na naslovu X, Ljubljana.

8. Glavna razloga, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tako prvotno postavljeni zahtevek, kot tudi zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila v spremembi tožbe, sta dva: 1) ugotovitev, da je tožeča stranka podala pomanjkljivo trditveno podlago: tožeča stranka ni pojasnila ključev delitve, po katerih toženi stranki obračunava stroške, saj sklicevanje na Pogodbo 2 in priloženi seznam ne predstavlja zadostne trditvene podlage zahtevka, iz katere bi se dalo preveriti, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, in, 2) sodišče je ugotovilo, da se podatki o ključih delitve pri posameznih vtoževanih postavkah ne skladajo s ključi delitve, navedenimi v Pogodbi 2, in sicer pri skupni elektriki, stroških plačilnega prometa, servisu TP, stroških za varovanje, ... V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da tožeča stranka za spremembe ključev delitve pri posameznih postavkah ni imela pooblastila oziroma soglasja vseh lastnikov poslovne stavbe, podpisnikov Pogodbe 2. 9. Tožeča stranka v pritožbi zgornje ugotovitve napada s trditvami, da je temelj in višino tožbenega zahtevka zadostno pojasnila že v prvi pripravljalni vlogi, dopolnitvi tožbe, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, po kateri ni potrebno, da vsako stroškovno postavko posebej pisno obrazloži, če elementi obračuna izhajajo iz predložene dokumentacije in je način branja le-te pojasnjen. Višje sodišče ugotavlja, da prva pripravljalna vloga tožeče stranke pogoja, na katerega se sklicuje, ne izpolnjuje. Ker je to izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se mu višje sodišče le pridružuje. S pregledovanjem listinskih dokazov tožeče stranke z namenom, da bi ugotavljalo ključe delitve za posamezno postavko, bi namreč sodišče vzpostavilo neenakopraven procesni položaj pravdnih strank, saj bi sámo iskalo pravno odločilna dejstva v dokazih, s tem pa odreklo toženki pravico do enakega orožja v postopku in posledično poštenega sojenja. Možnost preveriti vtoževano višino namreč ne pomeni, da bi moralo sodišče ob navedbi kvadratur in sklicevanju na korekcijske faktorje in odštevanje določenih prostorov ter z uporabo Pogodbe 2 samo računati, ali so uporabljeni ključi delitve pravilni. Pa tudi sicer se tožeča stranka s temi pritožbenimi trditvami smiselno sklicuje na kršitev četrtega in petega odstavka 226. člena ZPP(1), ki predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ta pa ni predmet pritožbenega preizkusa v postopku v sporu majhne vrednosti. Višje sodišče zato na v nadaljevanju podane pritožbene trditve o dodatni konkretizaciji trditev, ki jih je tožeča stranka podala v drugi pripravljalni vlogi, ni odgovarjalo.

10. Tožeča stranka nadalje očita sodišču prve stopnje tudi napačne ugotovitve v zvezi z uporabljenimi površinami pri obračunu stroškov in določitvi solastniškega deleža. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve napačno povzelo trditev tožeče stranke iz prve pripravljalne vloge, da je stroške obračunavala glede na delež poslovnega prostora v primerjavi s skupno površino vseh posameznih delov stavbe, ki se upošteva pri obračunu določenega stroška. Trditev je namreč sodišče prve stopnje povzelo dobesedno, zato očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Z nadaljnjimi pritožbenimi trditvami, kako bi moralo sodišče brati vloge tožeče stranke in kaj bi moralo pri posamezni stroškovni postavki še upoštevati, da bi prišlo do pravilnih zaključkov, pa po stališču višjega sodišča tožeča stranka le dodatno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje o nezadostni in posledično tudi nerazumljivi trditveni podlagi. Iz že zgoraj navedenih razlogov so pritožbene trditve o napačnih zaključkih sodišča prve stopnje neutemeljene.

11. Tožeča stranka nadalje očita sodišču prve stopnje tudi kršitev določbe 452. člena ZPP in pravila o prekluziji, ki ga sodišče naj ne bi upoštevalo na strani tožene stranke. Vendar pa navedeno lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Da bi ta prerasla v kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo višje sodišče upošteva, pa tožeča stranka ne trdi.

12. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker gre za vprašanje materialnega prava, o veljavnosti Pogodbe 2 odločiti samo, neodvisno od s tem povezane trditvene podlage tožene stranke. V vsakem primeru mora namreč sodišče razpolagati z dejstvi, ki tvorijo podlago za tako ugotovitev.

13. Glede zastaranja podrejenega zahtevka tožeča stranka zmotno meni, da je odločitev o triletnem zastaralnem roku za terjatve upravnika nezakonita. Gre za obračun dajatev (enako kot za plačila dobav blaga ali storitev za potrebe funkcioniranja stavbe v etažni lastnini) za tekoči mesec, ki brez dvoma tvorijo zaokrožene spolnitve(2) zato jih je treba obravnavati kot občasne terjatve, ki dospevajo mesečno, zanje pa je na podlagi pravila iz 347. člena OZ treba uporabiti triletni zastaralni rok, ki teče od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Tožena stranka pa se poleg tega neutemeljeno sklicuje na Pogodbo 1, ki da ni gospodarska pogodba; zahtevek v spremenjeni tožbi je utemeljevala na 115. členu Stvarnopravnega zakonika. Nadalje v zadevi ni sporno, da tožeča stranka vtožuje neplačane račune za vsak mesec v obdobju od januarja 2011 do februarja 2013. Predlog za izvršbo je tožeča stranka vložila 9. 9. 2013, sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju postopka sledilo tožeči stranki in spremembo tožbe, vloženo 30. 1. 2015 dovolilo. Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je bila vloga poslana 27. 1. 2015, saj ne gre za situacijo iz drugega odstavka 112. člena ZPP, ki ureja procesne roke. Sklep, da se sprememba tožbe dovoli, ki ga izpodbijana sodba vsebuje v II. točki izreka, pa pritožbeno ni izpodbijan, in je tako pravnomočno odločeno, da je tožba spremenjena. Čim je tako, pa je sodišče pravilno štelo, da je bil spremenjeni zahtevek postavljen prepozno. Pri tem so nelogične trditve pritožnice v smeri, da tožeča stranka s spremembo tožbe ni zahtevala druge ali nove obveznosti, temveč zgolj drugačen znesek, ki izvira iz iste obveznosti tožene stranke oz. iz istega obligacijskega razmerja in iste dejanske podlage ter je tožeča stranka le na drugačen način izračunala višino obveznosti tožene stranke; s tem namreč tožeča stranka smiselno uveljavlja, da tožbe sploh ni spremenila. Tega pa, kot zgoraj ugotovljeno, višje sodišče ne sme preizkušati. Odločitev o zastaranju zahtevka za terjatve, starejše od januarja 2012 (torej za februar in do december 2011), je zato pravilna.

14. 115. člen SPZ določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Pritožbeno ni izpodbito, da sta tako Pogodba 1 kot Pogodba 2 med strankama veljavno sklenjeni, in ker Pogodba 2 določa drugače kot 115. člen SPZ, zahtevek tožeče stranke po 115. členu SPZ ne more biti utemeljen. Že iz tega razloga so zato neutemeljene vse nadaljnje pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati ugovornih trditev tožene stranke, ki se ne nanašajo na spremembo tožbe, ter da je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati le procesno gradivo, zbrano v tem pravdnem postopku. Tožeča stranka se namreč tudi še v pritožbi sklicuje na to, da izračunani solastniški delež temelji na podatku o relevantni površini, ki izhaja iz Pogodbe 2. Tako je tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, torej o zahtevku po spremenjeni tožbi, zakonita in pravilna.

15. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): 4) Če stranka sodišču kot dokaz predloži obsežno listinsko dokumentacijo, ji lahko sodišče naloži, da v določenem roku poda pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov v priloženih listinah, vključno z navedbo strani, na katerih se te navedbe oziroma podatki v predloženi dokumentaciji nahajajo. Tako lahko sodišče ravna zlasti v primeru, če je predložena dokumentacija zaradi obsega ali vsebine nepregledna ali je glede na naravo dokumentacije utemeljeno pričakovanje, da so le navedbe in podatki v njenih posameznih delih pomembni za ugotovitev zatrjevanih dejstev.

5) Če stranka ne ravna v skladu z navodilom sodišča iz prejšnjega odstavka, se šteje, da je dokaz umaknjen.

Op. št. (2): Ta lastnost kvalificira občasne terjatve. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 1164.