Jedro

Kandidat, ki se prijavi na razpis, ima ob izpolnjevanju predpisanih pogojev le pravico potegovati se za imenovanje na delovno mesto direktorja zavoda, nima pa izključne pravice biti na to mesto tudi imenovan. Pri izbiri direktorja javnega zavoda namreč ne gre za odločanje o pravici (do imenovanja). Organ, ki je pristojen za imenovanje, pa ima pravico proste presoje, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje in je ocenjen kot primeren, bo imenoval. Zaradi navedenega je tudi sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu in sicer le glede bistvenih kršitev razpisnega postopka in glede preverjanja izpolnjevanja predpisanih pogojev izbranega kandidata.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Mestni svet Mestne občine Maribor (mestni svet) imenoval A.A. za generalno direktorico Javnega zavoda M. s 1. 4. 2011 za čas trajanja projekta E., vendar najdlje do 1. 7. 2013, ali prej, če bo tako določeno s strateškim načrtom E. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da v skladu z Odlokom o ustanovitvi javnega zavoda M. (v nadaljevanju Odlok) generalnega direktorja imenuje ustanovitelj zavoda, to je Mestna občina Maribor, na podlagi javnega razpisa po predhodnih pozitivnih mnenjih sveta zavoda in programskega sveta zavoda. Na ponovni razpis za imenovanje generalnega direktorja, ki je bil objavljen v dnevniku Večer in na mariborski spletni strani dne 5. 2. 2011, so se v razpisnem roku prijavili trije kandidati. V postopku preučitve vlog je bilo ugotovljeno, da vlogi dveh kandidatk nista popolni, zato sta bili pozvani da ju dopolnita z manjkajočimi dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev tako, da jih prineseta na razgovor. Vsi trije kandidati so bili povabljeni na razgovor dne 4. 3. 2011, ki ga je opravila Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja (v nadaljevanju: komisija). Razgovora sta se udeležili dve kandidatki, tretji kandidat je kasneje seznanil komisijo z razlogi za svojo odsotnost, vendar ker je komisija z njim že pri prvem razpisnem postopku opravila razgovor, naknadno razgovor ni bil opravljen. Pri ocenjevanju primernosti kandidatov za opravljanje funkcije generalnega direktorja je bilo soglasno mnenje, da bi bila najprimernejša kandidatka A.A., tako iz strokovnega kot tudi iz vidika vodenja zavoda. Kandidatka je v svoji predstavitvi podala realno oceno stanja in vizijo vodenja zavoda. K njenemu imenovanju sta podala pozitivno mnenje tudi svet zavoda in programski svet zavoda. Svet zavoda je bil mnenja, da je po biografiji in bibliografiji ter glede na izkušnje in uspešno delo v preteklosti, kakor tudi na podlagi programa dela, A.A. primerna kandidatka za mesto generalne direktorice Zavoda Maribor 2012. Tudi programski svet je podal pozitivno mnenje k njenemu imenovanju, ker ima strokovne izkušnje s področja medijske komunikacije, politologije, produkcije, novinarstva, elaborirano vizijo vodenja zavoda ter dobro poznavanje in razumevanje projekta. Komisija je na seji dne 30. 3. 2011 na podlagi prejetih mnenj ter ponovne preučitve razpisne dokumentacije soglasno oblikovala predlog za imenovanje A.A. za generalno direktorico Zavoda M. ter ga posredovala mestnemu svetu v obravnavo in odločitev. Mestni svet je nato na seji dne 31. 3. 2011 A.A. imenoval za generalno direktorico Javnega zavoda M. 2. Tožeča stranka v tožbi, dopolnitvi tožbe in pripravljalnih vlogah z dne 11. 7. 2011, 25. 7. 2011, 25. 8. 2011, 12. 9. 2011, 3. 10. 2011 in 19. 10. 2011 izpodbija akt izbire kandidata saj meni, da izbrana kandidatka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje te funkcije, saj je v času, ko je to opravljala kot v.d., opustila vodenje poslovanja Javnega zavoda M. (v nadaljevanju E.) po zakonu RS – nevestno delo v službi. To njeno ne/ravnanje jo opredeljuje kot neprimerno kandidatko za opravljanje funkcije generalnega direktorja. Takratnega predsednika programskega sveta namreč ni pozvala k odstopu, kljub temu, da je njegovo podjetje dobilo odobrenih največ finančnih sredstev za izpeljavo gledališkega dogodka na E. Generalni direktor je tisti, ki v prvi vrsti skrbi in je po Odloku odgovoren za zakonito poslovanje zavoda. Ker izbrana kandidatka v času, ko je opravljala to funkcijo kot v.d. ni storila ničesar, da bi to nezakonitost odpravila, je dokazala, da ni ustrezna kandidatka za vodenje E., saj nezakonitosti ni niti prepoznala, niti ni po opozorilih, ki jih je na E. naslovila tožeča stranka, ničesar naredila za uveljavljanje zakonitega načina delovanja zavoda. Tožbo utemeljuje tudi s tem, da bi lahko šlo za diskriminacijo invalida („9 let imam status brezposelnega delavnega invalida“), in nepravilno voden postopek izbire kandidata (neprimerna zahtevana izobrazba, izbrana kandidatka pa ne izpolnjuje niti vseh razpisanih pogojev, saj dvomi, da ima mednarodne reference iz kulturnega menedžmenta...). Meni tudi, da gre za kršitev 102. člena Zakona o javnem naročanju, kar natančneje pojasnjuje v pripravljalni vlogi z dne 11. 7. 2011. Glede nepravilno vodenega postopka izbire kandidata navaja, da so njen razgovor z razpisno komisijo popolnoma napačno zapisali in ji ga niso dali avtorizirati. Zapisali so, da delovnega mesta noče. Res je, da je rekla, da bi lahko bilo temu tako, v kolikor pristojni niso pripravljeni spremeniti sistemizacije delovnih mest uprave, da tisti, ki odločajo, tudi odgovarjajo za to. Na zaposlitvenem intervjuju ji je razpisna komisija zagotovila, da sistemizacije delovnih mest uprave ne bodo spreminjali in zato se jim ne zdi več smiselno nadalje voditi zaposlitvenih razgovorov. Na tej točki se je ta zaključil. Po imenovanju izbrane kandidatke, so kot prvo stvar obvestili medije, da nameravajo spremeniti sporno sistemizacijo delovnih mest uprave. Meni tudi, da izbrana kandidatka v svoji prijavi na delovno mesto ni podala nobene kritične analize menedžerske stanja na E., niti vizije svojega videnja Zavoda M. za v prihodnje. Gre za menedžerski razvoj in ne razvoj programskih vsebin, kar je bistvena razlika. Za programske vsebine sta odgovorna programski direktor in programski svet, generalni direktor pa je odgovoren, da jih izpelje, nadgradi in predlaga nove, če le te niso popolne. Vse to pri protikandidatih pogreša. Zato meni, da izbrana kandidatka ni izpolnila zahteve razpisa po predložitvi razvoja z vidika generalnega menedžmenta. Razpisna komisija pa ni ločila, kaj so to programske vsebine in kaj menedžerske. Z menedžerskega vidika njen predlog razvoja sploh ni obdelan, ampak samo splošno, s programskega. Že v temeljih razpis ne zahteva minimalne izobrazbe s področja, ki ga delovno mesto pokriva, to je poslovodenje. Izbrana kandidatka ima višjo izobrazbo, kot je bila zahtevana na razpisu, a s popolnoma drugega področja, kot ga delovno mesto pokriva, to je menedžmenta. Tožeča stranka tudi dvomi, da izbrana kandidatka izpolnjuje pogoj: mednarodne reference iz kulturnega menedžmenta. Razpisne dokumentacije v tem oziru ni mogla natančno pregledati, saj ji kopiranja niso dovolili ali dali dovolj časa, da bi o vseh relevantnih zadevah delala pismene zaznamke. Če se ne moti, je izbrana kandidatka delala samo kot urednica, menedžersko delo ni uredniško. Prijava izbrane kandidatke vsebuje samo splošne programske smernice, ki so povzetek tega, kar je bilo že pred tem objavljeno na spletnih straneh Zavoda M. Šele ko je bila izbrana, je po nastopu funkcije zahtevala spremembe stvari, ki jih je tožeča stranka zapisala v svoji prijavi na delovno mesto. Glede vizije vodenja bi morala napisati, kako bo te smernice uresničevala na menedžerskem področju. Programski svet in svet Zavoda M. sta dala samo soglasje k že izbranemu kandidatu. Oba sta dobila na vpogled samo lažen, neavtoriziran zapisnik tožničinega razgovora s komisijo. Lahko bi dobili na vpogled vsaj originalno vlogo, nikakor pa ne lažnega zapisnika. Od kandidatov je edina, ki je podala vizijo nadaljnjega menedžerskega dela, saj je edina ponudila menedžerski model in implementacijo še nekaj bistvenih korakov. Na diskriminacijo delovnega invalida kaže dejstvo, da je bila zavrnjena, kljub temu, da bolje izpolnjuje razpisne pogoje kot ostala kandidata. Da razpisna komisija ni vzela v obravnavo resno vseh treh kandidatov in da gre za diskriminacijo, dokazuje tudi dejstvo, koliko časa so namenili posameznemu kandidatu na zaposlitvenem razgovoru. Vsak je dobil samo cca. 10 minut. Župan je javno povedal že prej, kdo je njemu preferirana kandidatka in on je tisti, ki narekuje politiko odločanja večine v svoji strani v mestnem svetu MOM, torej gre za očitno neenakopravno obravnavo vseh kandidatov tudi s tega vidika. Tožeča stranka v nadaljevanju meni, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi izbrana kandidatka delo 5 let opravljala na vodilnih delovnih mestih, da bi imela kakršnekoli mednarodne izkušnje na področju kulturnega managmenta (v preteklosti bi morala uspešno upravljati ali sodelovati pri upravljanju mednarodne kulturne institucije, ali domače kulturne institucije na mednarodnem področju, kar v razpisnem postopku ni bilo ugotovljeno), da bi bil izpolnjen pogoj poznavanja kulturnih politik na lokalni, državni in evropski ravni (nikjer ni navedeno na podlagi katerih dokazil in na kakšen način je bil ta pogoj izpolnjen), niti, da izbrana kandidatka obvlada strokovno poznavanje področij dela zavoda. V razpisni dokumentaciji je bilo navedeno, da bodo na razgovor s komisijo vabljeni vsi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje. Torej ji je z vabilom na razgovor komisija priznala izpolnjevanje teh pogojev. Tožeča stranka predlaga, da sodišče razveljavi sklep Mestnega sveta mestne občine Maribor št. 10003-48/2010 090208 z dne 1. 4. 2011 in se razpis za izbiro glavnega direktorja razveljavi ter toženi stranki naloži tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. V odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi tožena stranka navaja, da izbrana kandidatka izpolnjuje vse pogoje za zasedbo delovnega mesta, ki so določeni v 20. členu Odloka. Na osnovi preučitve vlog in opravljanih razgovorih s kandidati je pristojna komisija oblikovala mnenje o primernosti kandidatov za opravljanje funkcije generalnega direktorja in kot primerno kandidatko predlagal A.A. Podrobnejša utemeljitev komisije je razvidna iz njenega dopisa z dne 4. 3. 2011 in izpodbijanega sklepa z dne 1. 4. 2011. Po pridobitvi pozitivnega mnenja sveta zavoda in mnenja programskega sveta, je pristojna komisija mestnemu svetu predlagala imenovanje A.A. za generalno direktorico javnega zavoda, ki je, po mnenju komisije, v svoji predstavitvi podala realno oceno stanja in ima vizijo vodenja zavoda ter strokovno znanje. Ne glede na podano izjavo tožeče stranke na razgovoru, ki sicer vloge za kandidaturo ni umaknila, je bila tožeča stranka v postopku še naprej enakovredno obravnavana. Na osnovi opravljenega razgovora je bila komisija mnenja, da je tožeča stranka v svoji predstavitvi večino časa namenila kritiki, namesto predstavitvi lastnega pogleda na vodenje zavoda in reševanju problematike delovanja zavoda. Njena osebna želja je bila, da ne bi bila izbrana. Imenovanje, razrešitev oziroma nadzor nad opravljanjem nalog programskega sveta oz. njegovega predsednika ni v pristojnosti generalnega direktorja zavoda, zato pri tem A.A. kot v.d. direktorica zavoda ni zgrešila nobene napake, zaradi katere bi jo lahko smatrali za neprimerno kandidatko za funkcijo generalnega direktorja. Tožeča stranka tudi ne navaja dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila diskriminirana kot delovni invalid. Dokazno breme v zvezi s temi trditvami je na njeni strani. Glede na odsotnost teh dejstev tožena stranka lahko odgovori zgolj načelno, da v postopku ni bilo kršeno načelo nediskriminacije, saj so bili vsi kandidati obravnavani enakopravno. Prav tako tožeča stranka v tožbi ne pojasni, v katerem delu je bil postopek izbire nepravilno voden. V zvezi z zahtevano izobrazbo za generalnega direktorja tožena stranka navaja, da so pogoji za zasedbo delovnega mesta določeni v 20. členu Ustanovitvenega akta in da je zahtevana univerzitetna ali visokošolska izobrazba. Niti Zakon o zavodih niti Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, v katerega delovno področja sodi predmetni javni zavod, ne določata strožjih pogojev za zasedbo delovnega mesta direktorja. Ne glede na to je potrebno pojasniti, da ima izbrana kandidatka opravljen doktorat, prav tako izkazuje mednarodne reference s področja kulturnega managmenta, kar je razvidno iz njene vloge s prilogami, priložene upravnemu spisu. Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja je pri presoji, ali izbrana kandidatka izpolnjuje pogoj pet let dela na vodilnih delovnih mestih, izhajala iz del, ki jih je kandidatka opravljala. Presojala je, ali so dela oz. izkušnje, ki jih je pri opravljanju teh del pridobila, zadostna za opravljanje razpisnih del. Za vodstvena delovna mesta se pričakuje vodenje in organiziranje delovnega procesa, ki praviloma zajema tudi delo z ljudmi. Zato je komisija tudi to merilo preverila na razgovoru z njo. Za vodstvena delovna mesta velja, da niso opredeljena v predpisih, razen v kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, ki vodilnega delavca poimenuje – delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Izpolnjevanje razpisnega pogoja „mednarodne izkušnje na področju kulturnega managmenta“ je bilo ugotovljeno iz življenjepisa kandidatke, njene bibliografije - „sodelovanje na znanstvenih in strokovnih konferencah, objavljenih člankov in knjig“ ter preverjeno v razgovoru z njo. Izpolnjevanje razpisnega pogoja „poznavanje kulturnih politik in obvladovanje strokovnega poznavanja področja dela zavoda“ je bilo ugotovljeno iz življenjepisa kandidatke - „sodelovanje v strokovnih svetih“ in programa razvoja zavoda, ki je bil priložen k njeni vlogi ter preverjen v razgovoru z njo. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma podredno, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

4. Stranka z interesom (A.A.) v pripravljalnih vlogah z dne 15. 7. 2011, 1. 8. 2011, 31. 8. 2011, 8. 9. 2011 in 11. 10. 2011 izpostavlja, da je sodna praksa že večkrat zavzela jasno stališče, da sodišče v primerih tožb, kot je predmetna, ne prevzema vloge ustanovitelja, delodajalca ipd., temveč zgolj presoja pravilnost izvedbe postopka ter posledično odločitve, glede na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka pa sprejme ustrezno odločitev. Vsem navedbam tožeče stranke nasprotuje. Očitki glede predsednika programskega sveta na postopek izbire generalnega direktorja nimajo nobenega vpliva, saj se skladno z Odlokom generalni direktor imenuje po točno določenem postopku, njegova kompetentnost pa se presoja po vnaprej določenih merilih in pogojih. Stranka v postopku je izpolnjevala vse predpisane pogoje za izbiro in imenovanje na mesto generalne direktorice, kar je podrobneje razloženo tudi v samem odgovoru na tožbo tožene stranke. V primerjavi z ostalimi kandidati je bila povsem enako obravnavana ter ni bila z ničemer privilegirana ali kako drugače izpostavljena v samem postopku izbire. Na podlagi javnega razpisa je predložila vse zahtevane dokumente, s katerimi je izkazala tako strokovno usposobljenost kot osebnostno primernost. Izbrana je bila kot primerna kandidatka na podlagi njene strokovnosti, kot tudi iz vidika vodenja zavoda. V svoji predstavitvi je podala realno oceno stanja in vizijo vodenja zavoda, kar je mogoče razbrati iz predloga Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, št. 10003-48/2010 090208 z dne 30. 3. 2011, ki je mestnemu svetu predlagala sprejem izpodbijanega sklepa. Iz predloga izhaja, da sta se tako svet zavoda kot tudi programski svet zavoda seznanila s prijavljenimi kandidati, z izvedenimi aktivnostmi (posledično tudi z listinsko dokumentacijo) in ugotovitvami, ter podala na podlagi predloga Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja pozitivni mnenji. Vsem kandidatom je bilo na podlagi vnaprej znanih in javno objavljenih pogojev omogočeno sodelovati na javnem razpisu kot enakovrednim in medsebojno po položaju ob prijavi enakim kandidatom. Diferenciacija, ki je utemeljena s potrebami, zahtevami in pričakovanji delodajalca, ne more predstavljati diskriminatornega obravnavanja, saj je določena stopnja samostojnosti pri izbiri nujna in jo je dopustno omejevati le z pravico do enakopravnega obravnavanja kandidatov. Glede na navedeno predlaga, da se obravnavana tožba primarno zavrže, podredno pa zavrne kot neutemeljena, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške stranke v postopku, katere naj tožeča stranka plača v roku 15 dni šteto od dneva prejema sodne odločbe dalje do plačila, do tedaj brezobrestno, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno imenovanje generalnega direktorja javnega zavoda M. Za opravljanje javnih služb ustanovijo republika, občine, mesto in druge z zakonom pooblaščene javne pravne osebe javne zavode (prvi in tretji odstavek 3. člena Zakona o zavodih, ZZ, Uradni list RS, št. 12/91 in nadaljnji). Za direktorja zavoda je lahko imenovan, kdor izpolnjuje pogoje, določene z zakonom in aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda (1. odstavek 33. člena ZZ). Direktor zavoda se imenuje na podlagi javnega razpisa, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno (34. člen ZZ). Navedeno ureditev, ko gre za področje kulture, dopolnjujejo določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), kjer je v 36. členu določeno, da direktorja na podlagi javnega razpisa imenuje ustanovitelj javnega zavoda po predhodnem mnenju sveta in strokovnega sveta za dobo petih let z možnostjo ponovnih imenovanj. Poleg javnega razpisa lahko ustanovitelj javnega zavoda povabi posamezne kandidate tudi neposredno.

7. Na podlagi navedenih določb ZZ in ZUJIK je mestna občina Maribor z Odlokom ustanovila Javni zavod M. Odlok v 19. členu, v skladu z ZZ in ZUJIK, določa, da generalnega direktorja imenuje, na podlagi javnega razpisa, ustanovitelj zavoda po predhodnih pozitivnih mnenjih sveta zavoda in programskega sveta zavoda. Navedeno pomeni, da ima kandidat, ki se prijavi na razpis, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, le pravico potegovati se za imenovanje na delovno mesto direktorja zavoda, nima pa izključne pravice biti na to mesto tudi imenovan. Pri izbiri direktorja javnega zavoda namreč ne gre za odločanje o pravici (do imenovanja). Organ, ki je pristojen za imenovanje, pa ima pravico proste presoje, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje in je ocenjen kot primeren, bo imenoval. Zaradi navedenega je tudi sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu in sicer le glede bistvenih kršitev razpisnega postopka in glede preverjanja izpolnjevanja predpisanih pogojev izbranega kandidata.

8. Glede (ne)izpolnjevanja predpisanih pogojev s strani izbrane kandidatke sodišče ugotavlja, da so pogoji, ki jih mora izpolnjevati prijavljeni kandidat za mesto generalnega direktorja zavoda, določeni v 20. členu Odloka. Iz podatkov spisa je razvidno, da je komisija obravnavala vse tri prijavljene kandidate in kot najprimernejšo ocenila izbrano kandidatko. Svet zavoda in programski svet sta bila seznanjena s kandidaturami vseh kandidatov in obenem pozvana za podajo predhodnega mnenja za imenovanje A.A. za direktorico Zavoda M. Po prejemu pozitivnega mnenja obeh svetov je komisija z dopisom seznanila tudi mestni svet o kandidaturah vseh treh kandidatov, in sicer s predlogom za odločanje o imenovanju predlagane kandidatke. V kolikor bi torej kateri od navedenih organov menil, da predlagana kandidatka iz kakršnegakoli razloga ni primerna, bi lahko zavrnil izdajo pozitivnega mnenja oz. je ne bi imenoval na mesto generalne direktorice javnega zavoda. Pri tem sodišče pripominja, da je bilo delovanje izbrane kandidatke v vlogi v.d. organom tožene stranke v času odločanja znano, saj je nanj tožeča stranka v tem in v drugih postopkih večkrat opozorila. Glede zakonitosti delovanja je odgovorila že tožena stranka v svojih vlogah, navedenemu pa pritrjuje tudi tožeča stranka, ki pa hkrati zatrjuje nezakonitost določb Odloka, vendar to ni predmet tega postopka izbire generalnega direktorja javnega zavoda in zato ne more biti predmet sodne presoje v konkretnem upravnem sporu glede izbire direktorja javnega zavoda. Za direktorja je v skladu z določbo 20. člena Odloka lahko imenovan kdor strokovno pozna področje dela javnega zavoda in ima vodstvene sposobnosti.

9. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev postopka. V skladu s Statutom Mestne občine Maribor (MUV, št. 27/95 in nadaljnji) je za imenovanje direktorja pristojen mestni svet (16. člen Statuta). Temu predlaga kandidate v imenovanje Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, v katere pristojnosti sodi tudi predlaganje kandidatov za člane delovnih teles mestnega sveta, nadzornega odbora, ravnateljev, direktorjev in predstavnikov ustanovitelja v organih javnih podjetij, javnih zavodov, javnih agencij in javnih skladov (38 in 39. člen Statuta). Po Statutu tako komisija predlaga mestnemu svetu imenovanje določenega kandidata, kar pomeni, da pripravi konkretni predlog, o katerem nato odloča mestni svet. Pri tem komisija ni dolžna predlagati vseh kandidatov, za katere ugotovi, da sicer izpolnjujejo razpisne pogoje, saj je nalogo preverjanja ustreznosti oz. primernosti prijavljenih kandidatov nanjo prenesel občinski svet. Sodišče pri tem kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor neenakega obravnavanja tožnice v postopku izbire. Iz spisa je namreč razvidno, da je komisija vse tri kandidate povabila na razgovor in jim odmerila enako dolg čas za razgovor. S tem pa je tožena stranka po presoji sodišča zagotovila enako obravnavanje vseh treh prijavljenih kandidatov. Na podlagi tako izvedenega postopka tudi ni mogoče sklepati, da bi šlo pri prijavljenih kandidatih za diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin, še posebej ob upoštevanju dejstva, da imajo kandidati, ki se prijavijo na javni razpis za delovno mesto direktorja zavoda (ob predhodnem izpolnjevanju predpisanih pogojev) le pravico potegovati se za imenovanje na delovno mesto direktorja zavoda, nimajo pa izključne pravice biti na to mesto tudi imenovani.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Navedena določba velja tudi za stroške stranke z interesom.