Jedro

Izjav nujnih dedinj na zapuščinski obravnavi ni mogoče šteti kot priznanj zatrjevanj oporočnih dedičev, da je šlo pri premoženju, ki je bilo predmet darilne pogodbe, za skupno premoženje pokojnega in njegove žene in da je zato šteti, da je pokojna zapustnikova hči prejela od zapustnika darilo v višini ½ predmeta darilne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo (I. točka izreka); dedinjo A. I. napotilo na pravdo, da zoper sodediča J. A. in M. M. G. vloži tožbo na ugotovitev, da ji po pokojnem J. A. pripada sorazmerni del zapuščine, ker od njega ni prejela darila v višini nujnega dednega deleža (II. točka izreka); dediča J. A. in M. M. G. napotilo na pravdo, da zoper sodedinje A. G., E. R. N. in A. K., vložita tožbo na ugotovitev, da A. G., E. R. N. in A. K. po pokojnem J. A. ne pripada sorazmerni del zapuščine, ker je pokojna E. G. od njega prejela darilo v višini nujnega dednega deleža (III. točka izreka); določilo rok za vložitev tožbe trideset dni po pravnomočnosti tega sklepa in odločilo, da če v tem roku tožba ne bo vložena, bo sodišče postopek nadaljevalo ne glede na zahtevke, glede katerih je dediče napotilo na pravdo (IV. točka izreka); odločilo, da se zapuščinski postopek prekine za trideset dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, če bo v tem roku vložena ustrezna tožba (V. točka izreka).

Zoper odločitev v III. točki izreka sta pravočasno pritožbo vložila dediča J. A. in M. M. G. zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da na pravdo napoti A. G., E. R. N. in A. K. oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Res je bila darovalka po darilni pogodbi z dne 21. 12. 1945 A. A. (žena pokojnega J. A.), vendar pa med dediči ni spora, da je šlo za premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. To so na zapuščinski obravnavi dne 18. 5. 2011 potrdile vse tri dedinje. Sicer se izjave posameznih dedinj izključujejo, saj sprva trdijo eno, potem pa nekaj drugega. Takšno postopanje ne govori v smeri verodostojnosti in tudi ne v smeri bolj verjetne pravice, ki je po zmotni oceni sodišča na strani A. G., E. R. N. in A. K. Sodišče bi moralo ob bolj kritični presoji navedenih dejstev ugotoviti, da so dedinje priznale, da je bilo darilo v resnici podarjeno s strani očeta do ½, saj je šlo nesporno za skupno premoženje zakoncev. Zato je pravica dedinj A. G., E. R. N. in A. K. manj verjetna in bi moralo sodišče njih napotiti na pot pravde.

A. G., E. R. N. in A. K. so na pritožbo dogovorile in predlagale njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Izjav nujnih dedinj na zapuščinski obravnavi dne 18. 5. 2011, ni mogoče šteti kot priznanj zatrjevanj oporočnih dedičev, da je šlo pri premoženju, ki je bilo predmet darilne pogodbe z dne 21. 12. 1945, za skupno premoženje pokojnega J. A. in njegove žene A. A. in da je zato šteti, da je pokojna zapustnikova hči E. G. (tedaj A.) prejela od zapustnika darilo v višini ½ predmeta darilne pogodbe. Ker je darilna pogodba jasna - darovalka je bila A. A., je odločitev sodišča prve stopnje, da na pot pravde napoti oporočna dediča, ki prejem darila od zapustnika zatrjujeta, pravilna in zakonita (213., 210. člen Zakona o dedovanju - ZD).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Pritožbeno sodišče še pripominja, da kljub temu, da ZD govori o napotitvi na pravdo zato, ker so sporna dejstva, pa s takšno ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve spornega dejstva, ampak le ugotovitev sporne pravice ali pravnega razmerja, kar bosta morala tožnika upoštevati ob vložitvi tožbe, ta pa mora biti vložena proti vsem, ki so nujni sosporniki.