Jedro

Oba udeleženca prometne nesreče sta s svojo protipravno vožnjo prispevala k nastanku škode. Tožnik je kršil več prometnih pravil, saj je vozil prehitro, brez ustreznega vozniškega dovoljenja in pod takšnim vplivom alkohola, da so bile njegove vozniške sposobnosti znatno okrnjene, kar se je odrazilo z zapoznelim odzivom na nevarno prometno situacijo in nato preveč sunkovitim zaviranjem, ki je povzročilo tožnikov padec. Nasprotno je toženkin zavarovanec kršil eno samo prometno pravilo, ko se pri vključevanju v promet s stranske ceste na prednostno cesto ni dovolj zanesljivo prepričal, ali to lahko varno stori. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je imela kršitev toženkinega zavarovanca, ki se je s težkim in slabo okretnim tovornim vozilom neprevidno vključeval v promet na prednostno cesto, vendarle večjo težo kot opisane tožnikove kršitve. Tako je pravilna porazdelitev odškodninske odgovornosti med oba udeleženca nezgode na način, da se tožniku pripiše 40%, toženkinemu zavarovancu pa 60% krivde za nastalo škodno posledico.

Ker škodo v obliki potnih stroškov v času zdravljenja krije obvezno zdravstveno zavarovanje, se prejemki iz tega naslova vštevajo v odškodnino. Tožnik bi povračilo teh stroškov moral uveljavljati pri zdravstveni zavarovalnici, od toženke pa bi smel zahtevati le morebiten presežek te škode.

Čeprav sodišče v uvodu sodbe ni upoštevalo zvišanja tožbenega zahtevka, ampak je navedlo še prvotno vrednost spora, ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina, ki jo mora tožena stranka plačati tožeči stranki, zniža za 289,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2012 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 14.329,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2012 dalje in mu povrniti 3.206,63 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom. V presežku je tožnikov zahtevek zavrnilo.

2. Toženka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožnikov zahtevek, podrejeno pa, naj ustrezno zniža prisojeno odškodnino. Sodišče je tožniku prisodilo višjo odškodnino, kot znaša vrednost spora, ki jo je navedlo v uvodu sodbe. Tožnikov prispevek k nastanku škode je prenizko ovrednotilo. Upoštevati bi moralo, da voznik tovornega vozila v tako kratkem času ni mogel reagirati drugače in preprečiti trčenja, smel pa je pričakovati, da bodo drugi udeleženci v prometu ravnali skladno s cestnoprometnimi predpisi. Tožnik je vozil brez vozniškega izpita, pod vplivom alkohola in s hitrostjo, ki je za več kot polovico presegala dovoljeno. Če bi vozil v skladu s pravili, do nesreče ne bi prišlo. Poleg tega je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Tožnik za zvišanje zahtevka ni imel osnove v izvedenskem mnenju. Po nezgodi je bil v nezavesti in takrat bolečin ni trpel. Sam je povedal, da prvi mesec bolečin ob jemanju protibolečinskih sredstev sploh ni čutil. Tožnikove prizadetosti, ko so ljudje v bolnišnici njegovi ženi izrekali sožalje zaradi njega, ni mogoče enačiti s strahom, prav tako ne njegove zaskrbljenosti, ali bo lahko še hodil. Tožnik ni bil obravnavan pred invalidsko komisijo, niti ni navedel, da zdaj opravlja lažje delo zaradi posledic prometne nesreče. Poleg tega je izvedenec polovico tožnikovih težav pri sedenju pripisal njegovi bolezni oziroma degenerativnim spremembam. Tudi tožnikove brazgotine po mnenju izvedenca niso takšne, da bi povzročale skaženost. Sodišče je tožniku priznalo izgubo na dohodku zgolj na podlagi nespecificiranega potrdila delodajalca, kar zaradi davčne zakonodaje ni ustrezno. Prevoznih stroškov tožnik ni specificiral, poleg tega pa jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Zamudne obresti je sodišče tožniku prisodilo od celotne odškodnine za čas od 23. 8. 2012 dalje, čeprav je zahtevek šele kasneje zvišal. Končno se toženka pritožuje tudi glede pravdnih stroškov.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po drugem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) obsega uvod sodbe med drugim tudi kratko navedbo spornega predmeta. Čeprav sodišče prve stopnje v uvodu sodbe ni upoštevalo dovoljene spremembe tožbe oziroma zvišanja tožbenega zahtevka, ampak je navedlo prvotno vrednost spora, ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zadoščala bi že navedba, da gre za spor o plačilu odškodnine. Ne gre torej niti za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Morebitnih drugih procesnih kršitev pritožba opredeljeno ne uveljavlja, medtem ko tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna in druga pravno pomembna dejstva, ki jih je razkril dokazni postopek, ter vse izvedene dokaze pravilno presodilo. Z izjemo odločitve o odškodnini za potne stroške v zvezi s tožnikovim zdravljenjem pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V pritožbenem postopku ni več sporno, da sta oba udeleženca nezgode, tožnik in toženkin zavarovanec, s svojo protipravno vožnjo prispevala k nastanku škode. Tožnik je sicer kršil več prometnih pravil, saj je vozil prehitro (77 km/h namesto dovoljenih 50 km/h), brez ustreznega vozniškega dovoljenja (za motorno kolo) in pod takšnim vplivom alkohola (1,23 g/kg), da so bile njegove vozniške sposobnosti znatno okrnjene, kar se je odrazilo z zapoznelim odzivom na nevarno prometno situacijo in nato preveč sunkovitim zaviranjem, ki je povzročilo tožnikov padec. Nasprotno je toženkin zavarovanec kršil eno samo prometno pravilo, ko se pri vključevanju v promet s stranske ceste na prednostno cesto ni dovolj zanesljivo prepričal, ali to lahko varno stori. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je imela kršitev toženkinega zavarovanca, ki se je s težkim in slabo okretnim tovornim vozilom neprevidno vključeval v promet na prednostno cesto, vendarle večjo težo kot opisane tožnikove kršitve. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilno porazdelilo odškodninsko odgovornost med oba udeleženca nezgode tako, da je tožniku pripisalo 40%, toženkinemu zavarovancu pa 60% krivde za nastalo škodno posledico, upoštevaje drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za drugačno porazdelitev odškodninske odgovornosti. Po mnenju izvedenca je bila namreč razdalja preglednosti med udeležencema 123 m, vidljivost pa dobra. Toženkin zavarovanec bi zato lahko videl tožnika na prednostni cesti 6,48 sekunde pred trčenjem. Čeprav gre pri tem po pojasnilu izvedenca za tehnično (objektivno) možnost, ki ne pomeni, da sta se udeleženca nezgode v tem času tudi dejansko zagledala, pa ni mogoče mimo dejstva, da toženkin zavarovanec ne bi smel zapeljati na prednostno cesto, dokler se ni prepričal, da je ta zares prosta. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni dovolj previdno speljal s stranske ceste na glavno cesto. Čas 0,52 sekunde, ki ga izpostavlja pritožba, je bil v resnici čas, v katerem se je voznik tovornega vozila že gibal po prednostni cesti in že zapiral pot tožniku. Brez pomena je zato pritožbena trditev, da v tako kratkem času ni mogel preprečiti trčenja. Kot že navedeno, bi trčenje lahko preprečil, če ne bi začel z neprevidnim vključevanjem na prednostno cesto, ko mu okoliščine tega niso dopuščale.

9. Po prvem odstavku 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Gre za tožnikovo procesno dispozicijo, zato je odveč pritožbeni očitek, da tožnik za povečanje obstoječega zahtevka ni imel podlage. Navsezadnje se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah in merilih, veljavnih v času sojenja, tožnik pa je tožbo vložil že leta 2012. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved o nepremoženjski škodi ustrezno objektiviziralo z izvidom in mnenjem izvedenca medicinske stroke. V skladu s 179. in 182. členom OZ je pri odmeri odškodnine za to škodo pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje prestanih in bodočih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, pa tudi naravo in težo poškodb, trajanje in potek njihovega zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti. Pri tem ni spregledalo tožnikove starosti ob nezgodi (37 let), niti pomena prizadete dobrine in namena odškodnine. Tožniku je tako za telesne bolečine odmerilo 9.000,00 EUR, za strah 2.300,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000,00 EUR in zaradi skaženosti 1.200,00 EUR denarne odškodnine. Pritožbeno nasprotovanje njeni višini ni utemeljeno. Res je bil tožnik kratek čas po nezgodi v nezavesti in nato en dan še v umetni komi. Takrat telesnih bolečin ni čutil, kar v določeni meri velja tudi za čas, ko je užival protibolečinska sredstva, vendar pa je bistveno, da je po ugotovitvi izvedenca pozneje še kumulativno mesec dni trpel hude telesne bolečine, preden so te prešle v srednje hude, ki so trajale tri mesece, in nato v blage, ki jih občasno še trpi. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki glede prestanega strahu. Primarni strah je bil glede na okoliščine nezgode resda kratkotrajen, gotovo pa je bilo tožnikovo doživljanje toliko bolj intenzivno, ko se je zbudil v bolnišnici in zavedel resnosti svojega stanja. Tudi po mnenju izvedenca je bil lahko upravičeno zaskrbljen za izid svojega zdravljenja, ta strah pa je zelo dolgotrajen, saj je pojenjal šele po sedmih mesecih. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da tožnikove zaskrbljenosti, ali bo lahko še hodil, ni mogoče enačiti s strahom. Nasprotno, po presoji pritožbenega sodišča je prav grozeča invalidnost oziroma možnost, da bi tožnik ob neuspešnem zdravljenju lahko ohromel, brez dvoma močno načela tožnikovo duševno ravnovesje in pri njem povzročila tako izrazito neugodne duševne občutke, ki jih je mogoče opredeliti kot pravno priznano škodo. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo, kako so posledice poškodb, ki jih z zdravljenjem ni bilo mogoče odpraviti, okrnile tožnikovo življenjsko aktivnost. Izvedenec je potrdil, da je tožnik zato omejen tako pri delu kot pri izrabi prostega časa. Tožnik lahko v službi po poškodbi opravlja le sedeče delo. Dejstvo, da mu je drugo delo omogočil sam delodajalec in da tožnik v zvezi s tem ni bil obravnavan pred invalidsko komisijo, ni odločilno. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri upoštevalo, da je polovica tožnikovih težav pri daljšem sedenju posledica bolezni in ne obravnavane poškodbe. Po poškodbi je tudi tožnikova zunanjost zaradi obsežnih brazgotin ostala trajno spremenjena. Sodišče prve stopnje je glede na opis brazgotin, predloženo fotografijo in tožnikovo izpoved pravilno ocenilo, da gre za skaženost, zaradi katere tožnik tudi duševno trpi. Ker gre za pravno vprašanje, drugačno mnenje izvedenca, ki ga izpostavlja pritožba, ne more biti relevantno.

10. Odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje (v skupnem znesku 22.500,00 EUR), predstavlja protivrednost manj kot 22 mesečnih plač na zaposlenega v državi in nikakor ne presega odškodnin, ki jih sodišča prisojajo oškodovancem v drugih podobnih primerih, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Predlagano znižanje odškodnine zato ni utemeljeno.

11. Tožnik je višino izgubljenega zaslužka med zdravljenjem, ko ni bil sposoben za delo, izkazal s potrdilom svojega delodajalca. Toženka verodostojnosti tega dokaza ni oporekala. Iz potrdila je jasno razvidno, da posredovani podatek predstavlja zgolj prikrajšanje pri plači (torej brez dodatkov) in da gre za neto znesek. Dodatna specifikacija po mesecih tudi po presoji pritožbenega sodišča zato ni bila potrebna, sploh ker so bile tožniku zamudne obresti od te škode prisojene šele od opomina dalje. Obenem pa je odveč tudi pritožbeni pomislek o tem, kako bo toženka obračunala in odvedla dohodnino; nobenega dvoma namreč ni, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino za izgubljeni zaslužek v neto znesku, tako kot je tožnik v tožbi sam predlagal. 12. Pač pa toženka utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za tožnikove potne stroške v zvezi z zdravljenjem. Res gre za potrebne stroške, ki jih mora po prvem odstavku 174. člena OZ oškodovancu povrniti odgovorna oseba. Ker pa to škodo po 13. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju krije obvezno zdravstveno zavarovanje, se prejemki iz tega naslova vštevajo v odškodnino. Tožnik bi torej povračilo teh stroškov moral uveljavljati pri zdravstveni zavarovalnici, od toženke pa bi smel zahtevati le morebiten presežek te škode. Tožnik niti po toženkinem ugovoru ni trdil in dokazal, da mu zdravstvena zavarovalnica ni povrnila vseh nastalih prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem. Sodišče prve stopnje bi zato ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ta njegov zahtevek zavrniti.

13. Ni pa utemeljeno pritožbeno nasprotovanje prisojenim zamudnim obrestim. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženka prišla v zamudo s plačilom odškodnine 23. 8. 2012, po prejemu popolnega tožnikovega odškodninskega zahtevka. Dejstvo, da je tožnik med pravdo nato še dvakrat zvišal tožbeni zahtevek, nima nobenega vpliva na tek zamudnih obresti. Toženka dolguje njihovo plačilo v skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ že od zamude dalje in od celotnega zneska prisojene odškodnine.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani, z izjemo prisojene odškodnine za potne stroške. V tem delu je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP prvo sodbo spremenilo tako, da je ta tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. V preostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in prvo sodbo potrdilo.

15. Ker je bila izpodbijana sodba spremenjena le v neznatnem obsegu (za 289,04 EUR, kar je samo 2 % celotne prisojene odškodnine), navedena sprememba ni vplivala na drugačno porazdelitev stroškovnega bremena med pravdni stranki, niti na višino pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje zato ni poseglo v izpodbijano stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, glede priglašenih toženkinih pritožbenih stroškov pa je sklenilo, da jih mora toženka kriti sama (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP). Tudi toženkin pritožbeni uspeh je bil namreč neznaten, višina potrebnih pritožbenih stroškov (sorazmeren del plačane sodne takse in materialnih stroškov) pa zanemarljiva.