20. 1. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji 20. januarja 2022

odločilo:

Za odločanje o priglašenih stroških storilca v postopku o prekršku je pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo opravilo zaslišanje storilca in prič, zatem pa je zahtevi za sodno varstvo ugodilo in postopek o prekršku ustavilo. V sodbi je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Po prejemu sodbe je storilec pri sodišču zahteval povrnitev potnih stroškov in stroškov izpada dohodka za izostanek z delovnega mesta. Sodišče je zahtevo za izplačilo stroškov z dopisom odstopilo Postaji promete policije Maribor, ki je zahtevo sodišču vrnila, sodišče pa je zadevo znova vrnilo policiji kot prekrškovnemu organu, pristojnemu za odločanje. Slednji se je s sklepom z dne 27. 9. 2021 izrekel za nepristojnega za odločanje o stroških postopka.

2.Prekrškovni organ v navedenem sklepu navaja, da je glede na prvi odstavek 15. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP) ter 58. člen v zvezi s 147. členom Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) podana stvarna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru za odločanje o zahtevi storilca za povrnitev stroškov postopka.

3.Okrajno sodišče v Mariboru v zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti navaja, da se v skladu z drugim odstavkom 58. člena ZP-1 za odločanje o stroških postopka uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Tako prvi odstavek 147. člena ZP-1 sicer določa, da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču (okrajno sodišče, ki odloča kot instančni organ, je treba v postopku o zahtevi za sodno varstvo smiselno obravnavati kot višje sodišče), dokončno odloča to sodišče v skladu s 143.–146. členom ZP-1. Vendar pa v primerih, ko za odločitev o višini stroškov na dan seje senata ni dovolj podatkov, sodišče odloči s sodbo oziroma s sklepom le, kdo je dolžan plačati stroške, medtem ko bo o višini stroškov (tudi odvetniških, če je postopek ustavljen na pritožbeni stopnji) dokončno odločilo s posebnim sklepom okrajno sodišče,[1] torej sodišče, ki je o prekršku odločalo na prvi stopnji, in ne pritožbeno sodišče. Upoštevaje navedeno, sodišče meni, da je za odločanje o višini stroškov, ki jih je storilec priglasil po izdaji sodbe o zahtevi za sodno varstvo, pristojen prekrškovni organ, ki je o prekršku odločal na prvi stopnji.

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen.

5.V hitrem postopku o prekršku se v skladu z drugim odstavkom 58. člena ZP-1 glede stroškov postopka smiselno uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače. Stroški postopka so urejeni v 143.–149. členu ZP-1. Po prvem odstavku 145. člena ZP-1 se v sodbi o prekršku določi, kdo plača stroške postopka in kolikšni so, po drugem odstavku 145. člena ZP-1 pa se, če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, pozneje izda poseben sklep o stroških postopka. Glede stroškov v postopku s pravnimi sredstvi prvi odstavek 147. člena ZP-1 določa, da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče v skladu s 143.–146. členom ZP-1.

6.Okrajno sodišče v Mariboru je v obravnavani zadevi odločalo o zahtevi za sodno varstvo storilca, pri čemer je slednji ugodilo, postopek o prekršku je ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Spor glede pristojnosti je nastal le glede tega, kdo mora odločiti o višini stroškov, ki jih je storilec priglasil po zaključenem postopku o prekršku. Gre torej za položaj iz drugega odstavka 145. člena ZP-1, ko se po pravnomočno končanem postopku o prekršku izda poseben sklep o višini priglašenih stroškov, pri čemer pa navedeni člen ne določa pristojnega organa.[2] Glede na to, da gre za odločanje o stroških, ki so nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, in da sodišče o njej odloča v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1[3] ob smiselni uporabi določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku, je treba smiselno uporabiti prvi odstavek 147. člena ZP-1, ki določa, da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče. Pri tem je treba besedno zvezo "višje sodišče" razlagati kot sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, to pa je v obravnavanem primeru okrajno sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo. Prav tako so stroški, ki jih uveljavlja storilec, nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo. Ob upoštevanju vsega navedenega je po presoji Ustavnega sodišča za odločanje o priglašenih stroških storilca pristojno Okrajno sodišče v Mariboru.

7.Takšna razlaga izhaja sicer tudi iz prvega dela zahteve za rešitev spora o pristojnosti Okrajnega sodišča v Mariboru, ki pa je nato ob upoštevanju Komentarja k ZP-1[4] zaključilo, da je treba v danem položaju, ko sodišče nima dovolj podatkov za odločitev o višini, šteti drugače, in sicer da je pristojen prekrškovni organ kot organ, ki je odločal o prekršku na prvi stopnji. Dejstvo, da v spisu (še) ni dovolj podatkov za odločanje, po presoji Ustavnega sodišča ne more vplivati na odločitev o tem, kdo je pristojen za odločanje o višini priglašenih stroškov, saj smiselna razlaga prvega odstavka 147. člena ZP-1 tega ne omogoča.

8.Ustavno sodišče je v odločbi št. P-3/19 z dne 18. 9. 2019 presodilo, da je za odločanje o predlogu osebe za oprostitev plačila stroškov postopka, konkretno sodne takse, pristojen prekrškovni organ. V tej zadevi je Ustavno sodišče med drugim poudarilo pomen instančnega odločanja, vendar izrecno le v zvezi z vprašanjem plačila sodne takse, saj pomenijo zakonske določbe o oprostitvi plačila sodnih taks, o pogojih za oprostitev in o dokazovanju teh pogojev način uresničevanja pravic do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravnega sredstva (25. člen Ustave). V obravnavani zadevi pa gre za vprašanje, kdo je pristojen odločati (zgolj) o višini priglašenih stroškov, in se zato od citirane zadeve pomembno razlikuje. Pri odločanju o oprostitvi plačila stroškov postopka, torej tudi sodne takse, se namreč ugotavlja, ali bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje storilca ali tistih, ki jih je storilec dolžan preživljati, od česar je odvisno uresničevanje pravic iz 23. in 25. člena Ustave tistih posameznikov, ki so v šibkejšem socialnem položaju.[5] V obravnavani zadevi pa gre zgolj za odločanje o višini priglašenih stroškov, pri čemer je bilo o tem, kdo je dolžan te stroške nositi, že odločeno. Zato stališče iz odločbe št. P-3/19 ne vpliva na določitev pristojnosti okrajnega sodišča v obravnavani zadevi. Po ustavnosodni presoji pa iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne izhaja, da bi moralo zoper odločitev o stroških, ki bi bila prvič sprejeta pri instančnem odločanju, vselej obstajati pravno sredstvo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Pri tem se sodišče sklicuje na P. Čas in N. Orel v: P. Čas in ostali (ur.), Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 806.

[2]Podobno ureditev, kot je tista iz prvega odstavka 147. člena ZP-1, vsebuje tudi Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), saj prvi odstavek 98. člena ZKP predpisuje, da o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče v skladu z 92.–97. členom ZKP. Vendar je v kazenskem postopku za izdajo posebnega sklepa o stroških izrecno pristojno sodišče prve stopnje, saj na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP, če o višini stroškov ni zadosti podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Podobnih posebnih določb o pristojnosti za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka pa ZP-1 ne vsebuje.

[3]Ta namreč določa: "(3) Kolikor v tem poglavju ni drugače določeno, se v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku."

[4]"Kadar za odločitev o višini stroškov na dan seje senata ni dovolj podatkov, bo sodišče odločilo s sodbo oziroma sklepom le, kdo je dolžan plačati stroške, medtem ko bo o višini stroškov (tudi odvetniških, če je postopek ustavljen na pritožbeni stopnji) dokončno odločilo s posebnim sklepom okrajno sodišče." Prim. P. Čas in N. Orel v: P. Čas in ostali (ur.), nav. delo, str. 806.

[5]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-745/03 z dne 11. 3. 2005, 3. točka obrazložitve, ter odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 89/13), 13. točka obrazložitve, in št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018 (Uradni list RS, št. 35/18, in OdlUS XXIII, 7), 16. točka obrazložitve.

[6]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-188/01 z dne 25. 3. 2002, 2. točka obrazložitve.