Jedro

Presoja višine denarne odškodnine zaradi neupravičenega pripora.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem dajatvenem delu tako spremeni, da se njen izrek v odločitvi o glavni stvari glasi: "Tožena stranka mora tožeči stranki plačati znesek 150.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.1.1993 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji, tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti pritožbene in revizijske stroške v skupnem znesku 10.880,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v znesku 88.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odškodnino je prisodilo zato, ker je bil tožnik 86 dni v priporu, nato pa je bil obtožbe v kazenskem postopku oproščen. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni in z ugoditvijo pritožbi tožniku dosodi celotno zahtevano odškodnino v znesku 1,044.000,00 SIT. Tožniku je bila neupravičeno odvzeta prostost kar 86 dni. Že ta podatek sam zase veliko pove. Njegovo zdravstveno stanje je bilo med prestajanjem pripora zelo slabo. Nahajal se je v utesnjenem prostoru z okrnjeno svobodo gibanja. Prestajal je tako intenzivne duševne bolečine, da je zahtevana odškodnina v znesku 12.000,00 SIT dnevno primerna, dosojena odškodnina pa neverjetno nizka in v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je deloma utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) v pravdi ni bilo. Vendar pa sta obe sodišči pri določanju višine odškodnine za vtoževano negmotno škodo premalo upoštevali okoliščine primera in stopnjo prestanih duševnih bolečin zaradi neutemeljenega pripora, ki opravičujejo odmero pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na nižjih stopnjah, sledi, da je tožnik bil neupravičeno v priporu 86 dni. Ugotovljeno je tudi, da je med priporom zaradi psihičnih težav moral uživati pomirjevala. S priporniškimi razmerami se je pred tem že srečal in je tudi že prestajal kazen odvzema prostosti, večkrat pa je bil poslan tudi v prostore za pridržanje zaradi raznih prekrškov. Bil je tudi uživalec mamil. Navedene dejanske ugotovitve sicer tožnikov zahtevek individualizirajo v tolikšni meri, da glede odmere višine odškodnine zaradi prestanih duševnih bolečin ob odvzemu prostosti ni mogoče v celoti opraviti primerjave z vsemi podobnimi primeri sodne prakse, vendar pa sta sodišči nižje stopnje stopnjo tožnikovih duševnih bolečin kljub omenjenim okoliščinam primera premalo vrednotili. Dejstvo, da je tožniku prostost bila odvzeta kar 86 dni, ima svojo težo. Posledice prestanega pripora so se končno odrazile tudi v negativnih spremembah v njegovem zasebnem življenju po prihodu iz pripora. Revizija ima prav, ko izpodbijani sodbi očita, da je dosojena odškodnina "neverjetno nizka" prav zaradi dejstva, da je pripor trajal kar 86 dni. Materialno pravo (določba 200. člena ZOR) torej ni bilo pravilno uporabljeno, ker je bila pri individualizaciji odškodnine dana prevelika teža sicer nesporno ugotovljenim dejstvom, ki se nanašajo na tožnikovo osebnost in ki ne omogočajo odmere odškodnine v mejah, ki jih postavlja tožba. Ob odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo mora priti do izraza medsebojno razmerje med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje, pri čemer individualizacija predstavlja primeren korektiv. Ob takšnem stanju stvari je revizijsko sodišče določbo 200. člena ZOR tako uporabilo, da je reviziji delno ugodilo in dosojeno odškodnino zvišalo na 150.000,00 SIT, v preostalem delu pa revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi deloma uspela, je revizijsko sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odstavek 154. člena ZPP). Pravdni postopek je bil glede na stališče tožene stranke, po katerem bi znašala pravična denarna odškodnina za tožnikovo škodo le 80.000,00 SIT, vsekakor potreben, saj je odškodnina prisojena v znesku 1.050.000,00 SIT. Edino izhodišče za odločitev o stroških postopka zato ne more biti le doseženi uspeh tožeče stranke v razmerju do celotnega vtoževanega zneska oziroma uspeh tožene stranke. Tožeča stranka je vendarle v pravdi uspela. Po drugi strani pa ni mogoče zanikati delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem in revizijskem postopku. Tožnikov uspeh v pritožbeni in revizijski fazi je mogoče izraziti z 1/3. Ob celotnih tožnikovih stroških na drugi in tretji stopnji, odmerjenih po veljavni odvetniški tarifi v znesku 32.640,00 SIT, je tako tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 10.880,00 SIT.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).