Jedro

Sama okoliščina, na kateri gradi sodišče prve stopnje obsodilno sodbo, da so obdolženca v postopku, v katerem je izpovedoval oškodovanec, zastopali kar trije odvetniki, pa ni in ne more biti sestavni del izreka napadene sodbe, kot to skuša z obrazložitvijo napadene sodbe, predstaviti sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke in ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega M.S. se sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena Kazenskega zakonika, opisanega pod točko II. izreka napadene sodbe spremeni tako, da glasi: Obdolženi M.S. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi) se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e , M.S. koga z resno grožnjo prisilil da kaj stori, s tem, da je dne 2. 7. 2015 v Ljubljani po telefonu resno grozil M.V., preden je ta bil zaslišan kot priča v kazenskem postopku II Kpr 4325/2015 zoper S., da ga bodo njegovi odvetniki stisnili tako, da bo na koncu on kriv za vse, če V. na zaslišanju ne bo krivo izpovedal, zaradi česar je V. zaradi strahu pred S. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani krivo izpovedal, da je gotovino Z.T. d.d., ki jo je dejansko deloma porabil za poslovanje družbe S. K. d.o.o., deloma pa jo je izročil S. in nakazal na transakcijski račun S. matere M.S., porabil zase, s čimer naj bi storil kaznivo dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena Kazenskega zakonika.

II. Po členu 96/I Zakona o kazenskem postopku se obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

III. Glede kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika, opisanega v točki I. izreka napadene sodbe, se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.S. pod točko I izreka spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, pod točko II izreka napadene sodbe pa storitve kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, za kar mu je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno sodbo, s katero mu je za kaznivo dejanje, opisano pod točko I izreka napadene sodbe po prvem odstavku 213. člena KZ-1, določilo kazen sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje opisano pod točko II izreka napadene sodbe po prvem odstavku 132. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, nato pa mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen devet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, proračun, ker je obdolženca oprostilo stroškov plačila. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolženi dolžan plačati sodno takso po tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v zvezi s tar. št. 71113 ZST-1 v znesku 170,00 EUR in stroške pooblaščenke oškodovanca, ki jih bo sodišče v primeru priglasitve odmerilo s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; in

okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolžencu določi za kaznivo dejanje izsiljevanja kazen devet mesecev zapora, za kaznivo dejanje prisiljenja kazen štiri mesece zapora ter izreče enotno zaporno kazen v trajanju enega leta.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor zagovornik obdolženega, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožbeno sodišče je na predlog zagovornika obdolženega opravilo javno sejo, na katero so pristopili obdolženi in njegov zagovornik ter višja državna tožilka.

5. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K oprostilni sodbi:

6. Zagovornik obdolženega glede kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 navaja, da v izreku napadene sodbe niso konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Očitek, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, da je obdolženi po telefonu oškodovancu resno grozil „da ga bodo njegovi odvetniki stisnili tako, da bo na koncu on kriv za vse, če na zaslišanju ne bo krivo izpovedal“, po navedbah zagovornika ne ustreza pojmu resne grožnje v smislu prvega odstavka 132. člena KZ-1. 7. Takšnim pritožbenim navedbam zagovornika pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, po oceni katerega opis kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko II ne predstavlja tiste grožnje, ki je za očitano kaznivo dejanje potrebna in ki bi pomenila zakonski znak kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. Grožnja mora biti namreč resna in izražena tako, da glede na svojo obliko in druge okoliščine objektivno lahko vzbudi pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti, strahu, nemira in negotovosti. Zato se pritožbeno sodišče strinja z navajanji zagovornika, da zatrjevanje, da bi naj odvetniki oškodovanca „stisnili tako, da bo na koncu on kriv za vse“, ni niti resna, niti objektivno uresničljiva grožnja. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja, kako naj bi odvetniki v sistemu pravne države oškodovanca stisnili tako, da bo kriv za vse, kar kaže na pomanjkljivost oziroma konkretizacijo vseh znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 132. člena KZ-1. Sama okoliščina, na kateri gradi sodišče prve stopnje obsodilno sodbo, da so obdolženca v postopku, v katerem je izpovedoval oškodovanec, zastopali kar trije odvetniki, pa ni in ne more biti sestavni del izreka napadene sodbe, kot to skuša z obrazložitvijo napadene sodbe, predstaviti sodišče prve stopnje. Besede, ki pa jih je obdolženi izrekel oškodovancu, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne dosegajo resne grožnje, ki jo zahteva prvi odstavek 132. člena KZ-1, kot to pravilno navaja tudi zagovornik.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obdolženca ugodilo in obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, saj obdolžencu očitano dejanje iz prvega odstavka 132. člena KZ-1 ni kaznivo dejanje, ker opis dejanja ni v tolikšni meri konkretiziran, da bi iz njega izhajali vsi zakonski znaki.

9. Izrek o plačilu stroškov tega dela kazenskega postopka temelji na določilu členov 96/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP in je posledica oprostilne sodbe.

K razveljavitvi:

10. Zagovornik obdolženega v pritožbi navaja, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do protislovnih dokazov, ampak je le povzelo izpovedbe prič, v tistem delu, ko so obdolženca obremenile, ne da bi v napadeni sodbi napisalo ustrezne razloge o tem, zakaj razbremenilne priče sodišča niso prepričale. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

11. Pritrditi je namreč pritožbi, ki sodišču prve stopnje očita, da pri oceni izvedenih dokazov ni konkretno in ustrezno ocenilo izpovedbo priče K.K., ki je povedala, da je oškodovanec v kritičnem času veliko zapravljal, obnavljal stanovanje, se drago oblačil in imel visok obrok za leasing avtomobila, za katerega je kupil tudi draga platišča ter, da si je prisvajal gotovino od strank, ki bi jo moral polagati na račun zavarovalnice. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da navedeni priči ni sledilo zato, ker je oškodovanec kriv, da je v družbi S.K. d.o.o. ostala brez službe, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne prepriča, še posebej zato, ker je navedena priča s svojo izpovedbo potrdila zagovor obdolženega, razen tega pa je tudi navedla posamezne zneske, ki jih je oškodovanec zapravljal in s katerimi je bila seznanjena. Zato so razlogi napadene sodbe v nasprotju z njeno izpovedbo, ko navaja, da nobena izmed prič ni navedla nobenih zneskov o tem koliko je oškodovanec zapravljal. Pomembni v obravnavani zadevi sta tudi izpovedbi prič N.B. in U.P.J., ki sta pojasnili način poslovanja in poravnavanja obveznosti družbe S.K. d.o.o., na podlagi katerih sodišče prve stopnje zaključuje, da njuni izpovedbi nista bistveni oziroma relevantni, kar utemeljeno graja zagovornik, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče. Gre namreč za nepristranski strokovnjakinji, ki sta s svojima izpovedbama omajali izpovedbo oškodovanca, ki je skušal prepričati, da naj bi se dolg preknjižil na njegov konto, o čemer pa napadena sodba nima ustreznih razlogov, gre pa tudi po oceni pritožbenega sodišča za odločilna dejstva. Da je temu tako pritrjuje namreč nadaljnja izpovedba N.B., ki je tudi pojasnila, da če se dolg nabere pod eno šifro, se nato s strani zavarovalnice pobota na ravni pravne osebe, kar pomeni, da dolg pokriva družba S.K. d.o.o. Razen navedenega pa sodišče prve stopnje prezre oziroma ne oceni izpovedbe priče T.S., ki je potrdila navedbe N.B., in se do tega dela njene izpovedbe sploh ne opredeli, gre pa tudi po oceni pritožbenega sodišča za odločilno okoliščino, o katerih napadena sodba nima ustreznih razlogov. Prav tako sodišče prve stopnje v napadeni sodbi prezre, da dolga, ki je obstajal na konto kartici oškodovanca, ni bilo mogoče enostavno preknjižiti, kot je to navajal oškodovanec, saj so priče S.S., N.B. in U.P.J. povedale, da je lahko dolg na oškodovančevi kartici nastal zato, ker ta prejetega denarja ni nakazoval na račun zavarovalnice. S takšnimi izpovedbami so namreč navedene priče potrdile zagovor obdolženca, zato so razlogi napadene sodbe, da sta izpovedbi prič N. in J. nerelevantni, povsem nejasni, kot to utemeljeno graja zagovornik. Razen tega pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe podalo dokazno oceno o izpovedbi priče M.M., ki je v nasprotju z njeno dejansko izpovedbo, saj je ta navedla, da ne ve nič o tem, da bi se denar nakazoval družinskim članom, zato obrazložitev napadene sodbe, da je navedena priča potrdila izpovedbo oškodovanca, ni pravilna in je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Pritrditi pa je tudi zagovorniku, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi povsem prezrlo očitek iz druge alineje I. točke izreka napadene sodbe, saj nobena tekom postopka zaslišana priča ni potrdila, da bi obdolženec izrekel, da domnevni oškodovanec „ne bo imel miru in ne bo v miru živel, dokler mu ne izroči 14.000,00 EUR“, saj o višini dolga niso izpovedale, razen tega pa je M.M. na izrecno vprašanje odgovorila, da ni bilo groženj, niti fizičnega nasilja s strani obdolženca, o čemer napadena sodba nima razlogov, ki pa so glede na opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pomembni, na kar utemeljeno opozarja zagovornik. Odločilna dejstva so namreč pravilno ugotovljena tedaj, ko temeljijo na logično pravilni in izkustveno sprejemljivi dokazni oceni dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, ki mora biti jasna in prepričljiva ter mora vsebovati logično oceno vseh dokazov tako tistih, ki obdolženca obremenjujejo, kot tistih, ki ga razbremenjujejo, česar sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča v napadeni sodbi ni storilo.

12. Pritrditi pa je tudi zagovorniku, ko v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je iz opisa kaznivega dejanja pod točko I. izreka napadene sodbe izpustilo besedo „namišljeno“, takšno spremembo pa v napadeni sodbi ni obrazložilo, prav tako storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz modifikacije obtožnega akta je namreč izhajalo med drugim „da V. družbi S.K. d.o.o. namišljeno dolguje 14.080,55 EUR“, sodišče prve stopnje pa je besedo „namišljeno“ iz opisa izpustilo, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ni obrazložilo. Pritožbeno sodišče navaja, da sodišče prve stopnje sicer lahko poseže v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v okvirih in v skladu z določbami ZKP, vendar mora vsako spremembo v napadeni sodbi obrazložiti. Tega pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ko je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo navedbo „namišljeno“, ni storilo, zato gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

13. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka imajo vselej za posledico razveljavitev prvostopne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, skrbno pretehtati ostale pritožbene navedbe zagovornika obdolženega, ki gredo v smeri graje dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati, ter o zadevi ponovno odločiti. Pri ponovni odločitvi bo moralo sodišče prve stopnje predvsem navesti vse dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi, te pa bo moralo tudi jasno, konkretno in v celoti oceniti in sicer na način, da bo ustrezno ocenilo in presodilo zagovor obdolženca ter vse izvedene dokaze, tako tiste, ki so obdolžencu v korist, kakor tiste, ki mu ne gredo v korist, ter o v svoji odločbi navesti ustrezne, konkretne in tehtne razloge, katere pa napadena sodba nima.

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz točke III. te sodbe, pri čemer se ni moglo ukvarjati s pritožbo okrožne državne tožilke.