Jedro

Tožba spada med tista pisanja, ki se v skladu s 1. odst. 142. člena ZPP vročajo osebno stranki. Pri vlogah, ki se vročajo osebno, mora vročevalec, preden se uveljavijo pravila o fikciji vročitve, opraviti še en poskus vročitve. Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva, hišniku, sosedu ali sodelavcu, pisno sporočilo, naj bo na določen dan, ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje (3. odst. 142. člena ZPP). Šele ko vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. in 141. členu ZPP in velja, da je s tem vročitev opravljena. Ker je vročevalec pisno sporočilo toženki, da naj bo naslednjega dne na naslovu, ki je označen na pošiljki, pustil v poštnem nabiralniku, ter ga ni pustil pri kateri od oseb, navedenih v 1. in 2. odst. 140. člena ZPP, tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki in niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se razveljavita zamudna sodba sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

- k odločitvi o pritožbi zoper zamudno sodbo Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici za čas od 1.5.1998 do 26.2.1999 in od 27.2.2000 do 28.6.2000 obračuna razliko v plači oz. v nadomestilu bolniškega staleža v bruto znesku 1.794.000,00 SIT, od tega zneska odvede vse prispevke in davke in plača tožnici neto znesek v višini 816.239,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakomesečne razlike, kakor je navedeno v izreku (1. tč. izreka zamudne sodbe). Toženki je naložilo, da tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leta 1998, 1999 in 2000 obračuna bruto znesek 189.000,00 SIT, odvede od tega zneska vse dajatve in tožnici plača neto znesek 155.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega regresa do plačila (2. tč. izreka zamudne sodbe). Toženki je tudi naložilo, da tožnici iz naslova nadomestil za prehrano in prevoz na delo za meseca januar in februar 1999 ter nadomestil za prehrano za mesece marec, april, maj in junij 2000 plača 132.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (3. tč. izreka) in da tožnici povrne stroške postopka v višini 20.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe (4. tč. izreka zamudne sodbe). Zoper zamudno sodbo se iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje toženka. Sodišče prve stopnje naj bi napačno uporabilo določbe 218. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) o izdaji zamudne sodbe, saj tožba toženki sploh ni bila vročena in vročitev tudi ni bila opravljena v skladu z določbami 142. čl. ZPP o osebni vročitvi. Toženka v pritožbi podrobno opisuje, kje se nahajajo njeni poslovni prostori, zaradi česar je toženka že v preteklosti imela veliko težav v zvezi z dostavljanjem pošte. Zatrjuje, da v svojem nabiralniku ni prejela nikakršnega obvestila o prispeli poštni pošiljki in da očitna malomarnost poštnih uslužbencev ne more biti v njeno škodo. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah s pritožbo uveljavljanega razloga, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožba spada med tista pisanja, ki se v skladu s prvim odstavkom 142. čl. ZPP vročajo osebno stranki. Pri vlogah, ki se vročajo osebno, mora vročevalec, preden se uveljavijo pravila o fikciji vročitve, opraviti še en poskus vročitve. Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva, hišniku, sosedu ali sodelavcu pisno sporočilo, naj bo določen dan, ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje (3. odstavek 142. čl. ZPP). Šele ko vročevalec niti potem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. in 141. čl. ZPP in velja, da je s tem vročitev opravljena. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s predlogom toženke za vrnitev v prejšnje stanje zaslišalo vročevalca in iz njegove izpovedi nedvoumno izhaja, da vročitev ni bila opravljena v skladu s pravili o osebnem vročanju iz tretjega odstavka 142. čl. ZPP. Vročevalec je pisno sporočilo toženki, da naj bo naslednjega dne med 8. in 9. uro na naslovu, ki je označen na pošiljki, pustil v poštnem nabiralniku, ki je pod domofonom, kar ni v skladu s pravili o osebnem vročanju, saj bi ga moral pustiti pri kateri od oseb, navedenih v prvem in drugem odstavku 140. čl. ZPP. Navedeno pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. tč. prvega odstavka 318. čl. ZPP, saj tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena v odgovor. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu izdalo zamudno sodbo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. čl. ZPP izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje toženki najprej pravilno vročilo tožbo in če tožena stranka tudi potem ne bo odgovorila na tožbo, bo znova lahko izdalo zamudno sodbo, če bo ugotovilo, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji iz 318. čl. ZPP. Glede na to, da tožena stranka sedaj ima pooblaščenca, bo prvostopenjsko sodišče tožbo lahko vročilo njemu. - k odločitvi o pritožbi zoper sklep Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Zoper tak sklep se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanjskega stanja pritožuje toženka. Tudi v tej pritožbi toženka navaja, da ji tožba ni bila pravilno vročena, zaradi česar ji ni bila dana možnost, da na tožbo odgovori. Toženka navaja, da ima kot podjetnica svoje prostore registrirane v relativno novi poslovno stanovanjski zgradbi na K. št. ... v Ljubljani in da ima dostop do svojih prostorov samo skozi stranski vhod na S. ulici, čeprav je sedež dejavnosti registriran na K. ulici. Toženka podrobno opisuje, kje se nahaja njen nabiralnik in domofon in da je na probleme v zvezi s tem večkrat opozarjala poštne uslužbence in zahtevala, da ti uporabljajo domofon oz. da pisanja vročajo prisotnim delavcem v delavnici. Navaja, da je zaslišani poštni uslužbenec sam izpovedal, da je toženko prvič poiskal tako, da je opravil poizvedbe v poslovnih prostorih Y. in bi tako lahko ravnal tudi v tem primeru. Toženka nadalje graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravilo kljub temu, da je toženka svojo odsotnost opravičila z zdravniškim potrdilom, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo toženke. Pritožba je utemeljena. Stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zato izgubi pravico opraviti to dejanje. V takšnem primeru ji sodišče na njen predlog odobri, da zamujeno dejanje opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker naj bi bila podana fikcija vročitve tožbe, ker toženka ni reagirala na obvestilo o prispeli pošiljki, ki ga je vročevalec pustil v njenem poštnem nabiralniku. Že zgoraj je razloženo, da vročevalec ni postopal v skladu z določili ZPP o osebnem vročanju, zato niso podane predpostavke, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje bi zato lahko ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in samo razveljavilo zamudno sodbo, seveda po tem, ko bi toženka predlog za vrnitev v prejšnje stanje dopolnila. Tudi za predlog za vrnitev v prejšnje stanje veljajo splošne določbe drugega odstavka 105. čl. ZPP o tem, kaj mora vloga obsegati, tako mora predlog za vrnitev v prejšnje stanje vsebovati vsaj navedbo, kakšen rok je stranka zamudila in za katero dejanje predlaga, da naj ji sodišče dovoli, da ga opravi pozneje. Toženka je z isto vlogo vložila pritožbo zoper zamudno sodbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar ni navedla niti, kakšno pravno dejanje naj bi zamudila, ni predlagala, kaj naj ji sodišče dovoli, da opravi pozneje in tudi z ničemer ni obrazložila predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje nepravilno uporabilo določbe ZPP o osebnem vročanju, je podana s pritožbo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. tč. 1. odst. 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 354. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje toženko pozvalo, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje popravi oz. dopolni in bo nato o njem znova odločalo, seveda v kolikor ga toženka že pred tem ne bo sama umaknila, saj je očitno, da potem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano zamudno sodbo, ne more imeti več pravnega interesa za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. V skladu s tretjim odstavkom 164. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.