Jedro

Če je predmet spora razrešitev z delovnega mesta direktorja splošnega sektorja, plačilo odškodnine in varstvo samoupravljanja, revizija zaradi vsebine prvega odstavka 73. člena ZDSS ni dovoljena in jo je treba zavreči (392. člen v zvezi z drugim odstavkom 389. člena ZPP). Revizija pa tudi ni dovoljena, če je predmet spora razporeditev v drugo organizacijo, če sta nižji sodišči ugotovili, da ni pogojev za sodno varstvo (če sta torej zavrgli tožbo), ker je tožnik umaknil predloge v prejšnjih zadevah, sodišče pa je postopek ustavilo. V zadevi je torej bilo že pravnomočno odločeno, v odločbi, ki je izpodbijana v reviziji pa ni bilo odločeno v stvari sami.

Izrek

1. Revizija se zavrže kot nedovoljena.

2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da ni pogojev za sodno varstvo v delu predloga, ki se nanaša na sklep o razrešitvi tožnika (predlagatelja) z delovnega mesta direktorja splošnega sektorja z dne 2.12.1983, sklepov o razporeditvi v drugo (temeljno) organizacijo z dne 20., 22. in 29. 12. 1983, na plačilo razlike plače (osebnega dohodka) med delovnim mestom direktorja in delovnim mestom referenta za zemljiško-knjižne zadeve in na zahtevek za reintegracijo na delovno mesto direktorja (v tem delu je predlog zavrglo).

Z odločbo je zavrnilo zahtevek za zagotovitev varstva samoupravljanja in na plačilo odškodnine.

Za del predloga, za katerega je s sklepom ugotovilo, da zanj ni pogojev za sodno varstvo, je v utemeljitvi odločbe sodišče prve stopnje navedlo, da je v zadevah S 1636/83 in 1637/83, ki se nanašajo na navedene zahtevke, tožnik umaknil predloge. Zoper sklepe o ustavitvi postopka (o tem, da ni več spornega razmerja) se tožnik ni pritožil. Zoper sklep o razporeditvi z dne 29.12.1983. št. 1406/83-2, ki ga je tožnik prejel istega dne, in s katerim je bil razporejen iz takratne ..., ni vložil ugovora. V zadevi S 1637/83 je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o razrešitvi, vrnitev na delovno mesto direktorja in plačilo razlike plače (osebnega dohodka) med delovnim mestom direktorja in delovnim mestom referenta. V tej zadevi je predlog umaknil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ne more uveljavljati varstva pravic samoupravljanja, če je pri uveljavljanju svojih individualnih pravic izrabil redno pravno pot. Za odškodnino ni podlage, ker pri tožnikovi razrešitvi in razporeditvi v drugo organizacijo in na drugo delovno mesto ni podana krivda tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo odločbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo v zadevah že pravnomočno odločeno. Odločbo sodišča prve stopnje pa je potrdilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov o varstvu samoupravljanja in o plačilu odškodinine. V zvezi z tožnikovim ugovorom o šikani in o dolgotrajnem in mučnem postopku je navedlo, da bi moral te ugovore tožnik uveljavljati v zadevah o ustavitvi postopkov, ki pa so bile pravnomočno končane.

Zoper pravnomočno odločbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) vložil pravočasno revizijo zaradi razrešitve, razporeditve, izplačila odškodnine in varstva samoupravljanja, zaradi vseh treh (pravilno: dveh) revizijskih razlogov. V obsežni reviziji je v tožnik podal kronološki pregled zadeve, navajal dejansko stanje in v njej navajal tudi zadeve, ki niso predmet te revizije.

Revident je tudi navajal, da ni vložil predloga zoper sklep o razporeditvi v drugo organizacijo, zaradi česar je nesmiselno trditi, da je sklep postal pravnomočen.

Sklep o razporeditvi z dne 20.12.1983 revidentu ni bil vročen, zato ni začel teči prekluzivni rok za vložitev predloga (tožbe). Obe orgnizaciji (toženi stranki) bi morali o razporeditvi tožnika skleniti poseben sporazum, vendar tak sporazum v sklepih o razporeditvi ni navden. Zaradi razporeditve je bil oškodovan pri osebnem dohodku za 30 do 40 %.

Tožnik je bil šikaniran in ponižan, tožena stranka je povzročala razne spore, zaradi česar ima tožnik pravico do odškodnine. Do odškodnine ima tožnik pravico neglede na to, da so sklepi o razporeditvi postali pravnomočni.

Tožena stranka je posegla v tožnikovo pravico do dela, kršene so bile pravice osebnosti, pravica do proste izbire zaposlitve in takratna pravica do samoupravljanja.

Sodišče prve stopnje bi moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, kdo so tožene stranke, neglede na napačno označbo strank in neglede na zapisnik o glavni obravnavi z dne 24.1.1991. Revident je predlagal, da revizijsko sodišče obe odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo spremeni in mu oprisodi odškodnino.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama. Druga tožena stranka je na revizijo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je druga tožena stranka navajala, da na podlagi 73. člena ZDSS ni dovoljena revizija v zvezi z razrešitvijo tožnika, plačilom odškodnine in varstvnom samoupravljanja. Navajala je tudi, da je pri razporeditvi na drugo delovno mesto osebni dohodek odvisen o zahtevnosti dela. Tožnik zatrjevane šikane nikoli ni konkteriziral. Revizija ni dovoljena.

V prvem odstavku 73. člena ZDSS je določeno, da je zoper določbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona in s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, revizjija dovoljena zaradi razlogov, ki jih določa zakon. ZDSS je začel veljati 13. maja 1994 (77. člen), izpodbijana odločba sodišča druge stopnje pa je postala pravnomočbna dne 1.junija 1991, ko je bila tožniku vročena (drugi odstavek 334. člena ZPP).

Razrešitev tožnika z delovnega mesta direktorja splošnega sektorja, plačilo odškodnine in varstvo samoupravljanja niso predmeti spora, ki so navedeni v prvem odstvaku 73. člena ZDSS. Izpodbijana odločba je pistala pravnomočna znatno pred začetkom veljavnosti ZDSS. Zato je bilo treba v navedenem delu na podlagi 392. člena v zvezi z drugim odstavkom 389. člena ZPP revizijo zavreči kot nedovoljeno, ker je vložena zoper del izpodbijane odločbe, v katererem je po zakonu ni dovoljeno vložiti.

Tudi v tistem delu, kjer je predmet revizije razporeditev tožnika v drugo organizacijo, revizija ni dovoljena. Revizija v zvezi z razporeditvijo je na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDSS dovoljena le, če je sodišče zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo, če je torej odločilo o stvari sami (meritorna odločitev). Tožnik v reviziji izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, ki je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da v zvezi z razporeditvijo ni pogojev za sodno varstvo, ki je torej tožnikov predlog zavrglo. Tudi v tem delu je bilo zato treba, na podlagi 392. člena v zvezi z drugim odstavkom 389. člena ZPP, revizijo zavreči. Stroški odgovora na revizijo, ki jih je zahtevala tožena stranka, niso bili potrebni, ker niso prispevali k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). O teh stroških je revizijsko sodišče odločilo kot v 2. točki izreka tega sklepa na podlagi navedene določbe v zvezi s prvim odstavkom 166. ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije.