Jedro

Zaključek toženke, da ne gre za dovolj intenzivne posege, ki bi utemeljevali preganjanje, je povsem neobrazložen, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3099/2020/11 (122-13) z dne 6. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 9. 12. 202 (v nadaljevanju prošnja).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v prošnji navedel, da je bil zaradi sodelovanja s organizacijo A. v izvorni državi zaprt tri mesece. Organiziral je skupino ljudi, da so raznašali letake. Dva člana te skupine so beloruski varnostni organi prijeli in uvedli preiskavo, na podlagi katere so ugotovili, da je bil organizator skupine, ki je raznašala letake zoper diktaturo obstoječe oblasti. Pripadniki KGB so ga prisilili, da je podpisal izjavo, da bo sodeloval z beloruskimi varnostnimi organi. Tožnik je prejel poziv, da se mora javiti na služenje vojaškega roka, ki ga ni želel in zato je zapustil izvorno državo in odšel v Republiko Avstrijo, kjer je leta 2012 zaprosil za mednarodno zaščito. V Republiki Avstriji je na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito čakal sedem let. Še pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito se je odločil, da se vrne v izvorno državo, da si uredi dokumente, ki jih je potreboval za sklenitev zakonske zveze. V Republiki Avstriji je namreč spoznal svojo ženo. Dogovorila sta se, da v primeru, če bi bil njegov položaj v izvorni državi ugoden, bi njegova žena prišla živeti v Republiko Belorusijo, v nasprotnem primeru bi živela v Republiki Sloveniji. Zato se je leta 2019 vrnil iz Republike Avstrije v izvorno državo, kjer je bil preganjan s strani pripadnikov KGB, ki so ga pridržali že na letališču Minsk in ga zasliševali, ker je sodeloval z organizacijo A. 3. V prošnji je navedel, da je septembra 2019 odšel iz izvorne države in v Republiko Slovenijo, v kateri bivata žena in sin, vstopil legalno 14. 9. 2019, da ima končano poklicno šolo, da vojaškega roka ni služil, da ni član kakšne politične stranke ali organizacije. Tožnik je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje, vendar pa kasneje ni več izpolnjeval pogojev za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ker zaposlitve ni našel zaradi pojava epidemije COVID-a 19. Da bi lahko legalno še naprej živel v Republiki Sloveniji, je zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je v prošnji še navedel, da so razmere v njegovi izvorni državi zelo težke, da je v njegovi izvorni državi politična kriza. Zaradi težav, ki jih je opisal pri prošnji in ker ima v Republiki Sloveniji ženo in sina, se ne želi vrniti v izvorno državo.

4. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik s predloženim potnim listom Republike Belorusije št. ..., izdanim ... 2019 in veljavnim do ... 2029. izkazal svojo istovetnost. 5. Toženka je povzela, da tožnik prosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je bil v izvorni državi preganjan s strani pripadnikov KGB zaradi sodelovanja z organizacijo A. in ker se želi izogniti služenju vojaškega roka.

6. Tožnik po oceni toženke ni predložil vseh listinskih dokazov, zato je toženka preverjala okoliščine v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1. Toženka je ocenila, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Ugotovila je, da glede na tožnikove navedbe in časovne oddaljenosti dogodkov, ni utemeljeno pričakovati, da bi predložil dokaze in presojo tega pogoja ocenila kot nebistveno. Toženka je ocenila, da je tožnik razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, predstavil dovolj podrobno. Ker ni bilo zaslediti kakšnih bistvenih kontradiktornosti, je toženka ocenila tožnikove izjave za notranje skladne.

7. Pri oceni skladnosti tožnikovih navedb z informacijami o izvorni državi, je toženka na podlagi: informacije v povezavi z Odborom za državno varnost (KGB) Republike Belorusije (organiziranost, funkcije); spletne strani predsednika republike o omenjenem svetu; članka B., ugotovila, da viri navajajo, da odbor nadzoruje verske aktivnosti ter omejuje versko svobodo, preganja in nadzoruje novinarje, preiskuje gospodarske in druge zločine, vključno z zločini zoper državo ter s široko mrežo operativnih sodelavcev preganja nasprotnike režima. Povzela je poročilo State Departmenta o stanju človekovih pravic za leto 2015 in ugotovila, da KGB izvaja policijske naloge, pretepa in muči pripornike, prisluškuje in ima pooblastilo za izvajanje protikorupcijske zakonodaje, nadzoruje ponudnike spletnih storitev in ima močno vlogo v odločevalskem procesu.

8. Iz obrazložitve izhaja, da je podatkov o organizaciji A. zelo malo. Poročilo State Departmenta za leto 2009 o njej govori kot o mladinski organizaciji oz. skupini (youth group), poročilo za leto 2010 pa kot o nevladni organizaciji. Toženka je povzela Wikipedio, da gre za mladinsko nevladno organizacijo, katere ideologija je konzervativizem, tradicionalne vrednote ter nacionalizem in se politično umešča desno oz. skrajno desno, da naj bi imela več sto članov in bila ustanovljena leta 2004. 9. Toženka je tudi na podlagi Poročila ameriškega zunanjega ministrstva o stanju človekovih pravic za leto 2010 (da je oblast brez naloga priprla aktivista Desne alianse, da je policija nekaj ur pred napovedanim protestom zajela voditelja navedene organizacije ter priprla nekaj njenih aktivistov zaradi identifikacije, da je oktobra 2010 sodišče izdalo akt o izbrisu organizacije zaradi domnevnih nezakonitih političnih aktivnosti), Radia Free Europe/Radio Liberty (ta je septembra 2009 poročal, da je organizacija A. želela organizirati shod v parku v Minsku, v podporo uporabi beloruskega jezika v beloruskih šolah, ki še vedno množično poučujejo v ruskem jeziku, vendar jim je mestna oblast shod prepovedala, z razlago, da bi shod oviral javni promet, čeprav v parku javnega prometa ni), ocenila, da informacije potrjujejo tožnikove navedbe v delu, da so beloruski varnostni organi preganjali pripadnike organizacije A. ter potrjujejo tožnikove navedbe, da je organizacija A. prenehala z delovanjem leta 2010. 10. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je služenje vojaškega roka v Republiki Belorusiji obvezno za moške med 18. in 27. letom starosti. Toženka je na podlagi CIE povzela, da traja služenje vojaškega roka v Belorusiji od 12 do 18 mesecev, odvisno od izobrazbe, da trajajo alternativne oblike služenja vojaškega roka od 24 do 36 mesecev, odvisno od izobrazbe. Upoštevajoč EBCO vojaška služba traja 18 mesecev, civilna oblika služenja pa 27 mesecev, Belarus Digest pa navaja, da moški z univerzitetno izobrazbo služijo vojaški rok 12 mesecev, moški brez višje izobrazbe pa 18 mesecev. Toženka je ugotovila, da za osebe, ki ne izpolnijo vojaške obveznosti, razen za tiste, ki ne služijo vojaškega roka zaradi ugovora vesti, zakonodaja predvideva od denarne kazni do zaporne kazni do pet let. Republika Belorusija je v mesecu juliju 2016 vpeljala alternativno civilno služenje (alternative civilian service) za osebe, ki zaradi ugovora vesti ne morejo služiti vojaškega roka. Toženka je povzela poročilo o verski svobodi USCIRF, da je članom formalno pacifističnih verskih skupnosti (npr. jehove priče) omogočeno alternativno služenje roka, pod nadzorom Ministrstva za delo in socialno varnost, vendar pa tovrstno služenje traja še enkrat dlje kot vojaška služba. Zakon ne ureja statusa verskih skupnosti, ki niso formalno pacifistične ali statusa oseb, ki ne pripadajo nobeni verski skupnosti. Moški, ki že služijo vojaški rok, zaradi spremembe svojih prepričanj, ne morejo zaprositi za alternativno služenje. Niti katoliška niti ortodoksna cerkev formalno nista pacifistični. Toženka je na podlagi navedenega in poročila o verski svobodi za leto 2016 ameriškega zunanjega ministrstva ugotovila, da informacije potrjujejo tožnikove navedbe v delu, da je v Republiki Belorusiji služenje vojaškega roka obvezno za vse moške, ki so stari od 18 do 27 let in, da obstaja tudi možnost alternativnega služenja vojaškega roka in da v primeru, če se ne odzoveš vabilu za služenje vojaškega roka, zakonodaja predvideva kazni in sicer od denarne kazni do zaporne kazni. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka po preučitvi zbranih informacij ter primerjavi s tožnikovimi navedbami ugotovila, da informacije potrjujejo tožnikove navedbe, ki jih je podal v postopku priznanja mednarodne zaščite.

11. Tožnik je izvorno državo zapustil v začetku septembra 2019 in preko Litve in Republike Avstrije prišel legalno v Republiko Slovenijo 14. 9. 2019, zato po mnenju toženke ni mogoče trditi, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. V Republiki Sloveniji si je uredil dovoljenje za prebivanje za družinskega člana in po poteku dovoljenja za prebivanje 26. 11. 2020 na policijski postaji Lendava zaprosil za mednarodno zaščito.

12. Tožniku je toženka priznala splošno verodostojnost in pri presoji statusa begunca preverjala tožnikove razloge preganjanja s strani pripadnikov KGB zaradi sodelovanja z organizacijo A. in ker se želi izogniti služenju vojaškega roka.

13. Toženka je povzela, da tožnik nikoli ni bil član kakšne politične stranke ali organizacije, da je od leta 2004 do leta 2010 sodeloval z organizacijo A. V svojem kraju bivanja je organiziral skupino ljudi, ki so za to organizacijo raznašali letake in drugo gradivo z vsebino zoper obstoječo oblast. Natančno se ni spomnil, kdaj so se začele njegove težave, leta 2008 ali 2009. Takrat so beloruski varnostni organi aretirali nekaj članov te skupine, ki so posredovali beloruskim varnostnim organom informacije, da je organiziral skupino ljudi, ki je za organizacijo A. raznašala letake in drugo gradivo s protivladno vsebino. Zato so ga povabili na razgovor na policijsko postajo, kjer je bila prisotna tudi oseba državnega varnostnega sveta Republike Belorusije (KGB). Spraševali so ga, kakšno vlogo je imel pri organiziranju skupine, ki je raznašala letake s protivladno vsebino. Tožnik je zanikal, da je organiziral skupino ljudi, ki so raznašali letake s protivladno vsebino. Naslednji dan so ga po telefonu poklicali, da se zglasi na uradu KGB. Želeli so, da bi z njimi sodeloval na način, da bi jim posredoval informacije o organizaciji A., kar je zavrnil. Zaslišanje je trajalo nekaj ur. Po tem dogodku so ga večkrat poklicali na razgovor. V enem primeru so mu v času predvolilne kampanje, ko so zbirali podpise za kandidate na volitvah, dejali, da mora svoj podpis dati kandidatu po imenu B. B. V celotnem času so ga približno petkrat povabili na razgovor. Ker ni želel sodelovati z njimi, so ga priprli za tri mesece. Bil je v preiskovalnem zaporu v kraju Minsk. Ko je pristal, da bo sodeloval z njimi, so ga po treh mesecih izpustili. Prosilec je povedal, da po tem, ko so ga izpustili iz trimesečnega pripora, ni več sodeloval z organizacijo A., politika ga več ni zanimala. Preselil se je na podeželje v okolici kraja Č., kjer je delal na neki kmetiji.

14. Toženka je ugotovila, da od leta 2010 tožnik politično ni bil aktiven in da ga pripadniki KGB niso več nadlegovali. Preselil se je na podeželje, kjer se je ukvarjal s kmetijstvom. Dve leti preden je zapustil izvorno državo (leta 2012), ni imel nobenih težav s strani beloruskih varnostnih organov zaradi svojega političnega delovanja. Tožnik je v postopku navedel, kar potrjujejo tudi informacije toženke, da je organizacija A. v tem času prenehala z delovanjem. Toženka je zato ugotovila, da tožnik ni zapustil izvorne države zaradi težav, ki jih je imel zaradi sodelovanja z organizacijo A., saj dve leti, preden je zapustil izvorno državo, ni bil več politično aktiven in ni imel težav strani beloruskih varnostnih organov, temveč zaradi tega, ker je v času od 2010 do 2012 dobil več pozivov za služenje vojaškega roka.

15. Toženka je ocenila, da tožnik kljub temu, da je bil v preteklosti deležen težav s strani uradnih oblasti, predvsem pripadnikov KGB, ki so ga za tri mesece pridržali v priporu v kraju Minsk, zaradi svojega političnega sodelovanja v organizaciji A., ob vrnitvi v izvorno državo, takšnih težav ne bo imel. 16. Toženka je povzela tožnika, da je prejel več pozivov za služenje vojaškega roka, da je leta 2010 uspešno opravil zdravniški pregled, da je zavrnil, da bi odšel na služenje vojaškega roka in jim dejal, da gre raje v zapor, kakor na služenje vojaškega roka. Tožnik se je po tem vrnil na kmetijo. Še naprej in kar eno leto ali dve so mu pošiljali pošto na njegov stalni naslov, kjer bivajo tudi njegovi starši, kamor so večkrat prišli tudi pripadniki vojaškega komisariata in staršem dejali, da tožnika iščejo zaradi služenja vojaškega roka. Staršev zato ni videl skoraj leto dni. Starši so mu povedali, da je prejel pošto od tožilstva, da ima prepoved zapustiti Republiko Belorusijo. Kljub temu je še naprej nadaljeval svoje običajno življenje na kmetiji. Srečal je neko osebo, ki mu je svetovala, da naj odide v Republiko Avstrijo, kjer naj zaprosi za mednarodno zaščito. Ne glede na to, da je imel prepoved zapustiti izvorno državo, je leta 2012 odšel v Republiko Avstrijo. Ker z Rusko Federacijo ni mejne kontrole, je preko Ruske Federacije odšel v Ukrajino, iz Ukrajine na Poljsko in nato v Republiko Avstrijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da ni želel služiti vojaškega roka pod režimom Lukashenka, da ni želel dati leto in pol svojega življenja takšni oblasti. Ni želel biti del tega režima in izpolnjevati njihovih ukazov v času služenja vojaškega roka. Tožniku, ki ne pozna nikogar, ki bi alternativno služil vojaški rok in o alternativnem služenju vojaškega roka ne ve nič, alternativnega služenja vojaškega roka niso predlagali. Tožniku so dejali, da ga bodo v primeru, da bi odklonil služenje vojaškega roka, zaprli za dve do tri leta. Tožnik bi se po mnenju toženke, če resnično ni želel služiti vojaškega roka zaradi svojih političnih in drugih prepričanj, lahko sam pozanimal o tem ali obstajajo kakšne druge možnosti glede služenja vojaškega roka, zato je njegove izjave ocenila kot nezadostne.

17. Toženka je poudarila, da je obvezno služenje vojaščine posebna pravica suverenih držav. Zato je razumljivo, da sta izogibanje vpoklicu in dezerterstvo kaznivi dejanji in da zakon predvideva kazni - bistvene točke za Priročnik in smernice UNHCR za postopke ter merila za ugotavljanje statusa begunca (odst. 167-174), ki jih je potrdila tudi Lordska zbornica v primeru Šepet & drugi proti SSHD [2003] UKHL. Toženka je izpostavila, da zahteva po obveznem služenju vojaščine - ali kazen za neizpolnjevanje te dolžnosti - sama po sebi ne pomeni preganjanja. To je tako le, kadar: (a) bi služenje vojaščine vsebovalo dejanja, s katerimi je oseba lahko povezana, vendar so nasprotna osnovnim pravilom človeškega vedenja; (b) bi pogoji službe bili tako kruti, da bi pomenili preganjanje; oziroma (c) bi kazen za izogibanje nabora ali dezerterstvo bila nesorazmerno kruta ali stroga. Toženka je na podlagi povzetega ugotovila, da je tožnikova zavrnitev alternativnega služenja vojaškega roka neutemeljena in kaznovanje zaradi zavrnitve tudi ne bi predstavljalo preganjanja. Toženka ni sprejela tožnikove trditve, da je KGB pozvala vojaški komisariat, da tožnika pozovejo na služenje vojaškega roka, da bi ga na ta način izolirali. Iz informacij, ki jih je pridobila izhaja, da je služenje vojaškega roka v Republiki Belorusiji obvezno za vse moške med 18. in 27. letom starosti.

18. Toženka je kot pomembno izpostavila dejstvo, da je tožnik leta 2012 zapustil izvorno državo in odšel v Republiko Avstrijo, kjer je bival sedem let. Po vrnitvi v izvorno državo leta 2019 so ga sicer beloruski varnostni organi pri vstopu v državo zadržali za približno pet ur pri kontroli dokumentov, ga zasliševali, kaj je počel v Republiki Avstriji, ni pa imel nobenih težav zaradi tega, ker se ni odzval služenju vojaškega roka. Toženka meni, da bi vrnitev osebe, ki je prekršila zakon s tem, da se je izogibala služenju vojaškega roka, najverjetneje pritegnila pozornost oblasti, še posebej, če vstopi v državo po uradni poti. Toženka je še izpostavila, da v času štirimesečnega bivanja v izvorni državi, tožnik ni imel zaradi tega nobenih težav. Uredil si je nov potni list, ki ga je potreboval za sklenitev zakonske zveze. Tožnik je bil po vrnitvi v izvorno državo v stikih z različnimi beloruskimi organi, kar po mnenju toženke kaže na to, da ga Republika Belorusija nima namena prijeti ali ga kaznovati zaradi izogibanja služenja vojaškega roka. Toženka glede na navedeno ni mogla zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo dejansko grozila zaporna kazen zaradi izogibanja služenju vojaškega roka. Toženka je izpostavila, da je zahteva za služenje vojaškega roka v obrambi države pravica suverenih držav, zaradi česar kaznovanje za izogibanje služenju vojaškega roka, sama po sebi še ne predstavlja preganjanja. Za tovrstno preganjanje mora biti podano več elementov, med njimi pa je bistveni oziroma predpogoj za opredelitev preganjanja po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 ta, da se mora zavrnitev služenja vojaškega roka nanašati na čas trajanja notranjega oboroženega spopada v izvorni državi, kjer bi služenje vojaškega roka lahko vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. V izvorni državi tožnika, to je Belorusiji, pa ne poteka notranji ali mednarodni oboroženi spopad, česar ne uveljavlja. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za podelitev statusa begunca na podlagi 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 po mnenju toženke ne zadostuje.

19. Toženka je povzela tožnikove navedbe, da so ga predstavniki KGB v celotnem času petkrat povabili na razgovor v prostore, kjer je sedež urada KGB, kjer so ga zasliševali glede sodelovanja z organizacijo A. V enem primeru, ko jim je dejal, da z njimi ne bo sodeloval in jim posredoval informacij o organizaciji A., so ga priprli za tri mesece. Bil je priprt v zaporu v kraju Minsk. Ko je po treh mesecih soglašal, da bo z njimi sodeloval na način, da jim bo posredoval informacije o organizacij A. in o ljudeh, ki so bili zanimivi za policijo, so ga izpustili iz pripora. Toženka je povzela, da je tožnik podrobno opisal razmere v zaporu oziroma v času trimesečnega priprtja, da so bile razmere v priporu zelo slabe. V eni sobi je bilo 20 do 22 ljudi, postelj pa je bilo le 10, prostor je bil umazan, brez tople vode, hrana je bila slaba. Nad tožnikom so izvajali psihološki pritisk, a o tem ni želel govoriti. Toženka je upoštevala, da oseba, ki je doživela travmatične dogodke, težko govori o teh dogodkih. Meni pa, da bi tožnik glede na to, da se odloča o prošnji za priznanje mednarodne zaščite, lahko v nekaj stavkih brez podrobnosti opisal nekaj manj bolečih dogodkov, na kakšen način so izvajali nad njim psihološki pritisk. Toženka se zato, ker tožnik ni želel govoriti o psiholoških pritiskih, ki jih je doživel v času trimesečnega pripora, ker je zanj to težko, do teh dogodkov ni mogla opredeliti. S sklicevanjem na sodbo naslovnega sodišča I U 120/2020-11 z dne 13. 5. 2020, je povzela, da splošno nehumano in poniževalno stanje v zaporih, ki so ga deležni vsi zaporniki in možnost nastanka škode zaradi tega stanja, ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da bi šlo za namerno diskriminatorno obravnavo določenih skupin zapornikov, med katere bi sodil tožnik.

20. Toženka je povzela tožnika, da so ga pripadniki KGB v celotnem času petkrat povabili na razgovor. Toženka je izpostavila, da so ga v vseh primerih povabili na razgovor, nikoli ga niso prisilno privedli na razgovore. V enem primeru so ga poklicali po telefonu, da se zglasi v njihovih prostorih, a jih je tožnik zavrnil. Zagrozili so mu, da ga bodo prisilno privedli, če se ne bo udeležil razgovora, česar ni želel in zato je prostovoljno odšel na razgovor. Toženka je izpostavila, da tožnik ni navedel, da bi ga na teh razgovorih fizično pretepali. Ponovi, da so pripadniki KGB želeli, da tožnik z njimi sodeluje tako, da jim posreduje informacije o pripadnikih organizacije A. in o drugih ljudeh, ki so bili zanimivi za policijo in pripadnike KGB. Toženka še izpostavi, da tožnik nikoli ni bil uradno kaznovan oziroma obsojen, kot je navedel tudi v postopku priznanja mednarodne zaščite. Toženka je povzela, da so tožnika, ko se je po sedmih letih vrnil v izvorno državo, beloruski varnostni organi pri kontroli dokumentov zadržali za pet ur in ga spraševali, kaj je počel v času sedemletnega bivanja v Republiki Avstriji. Kasneje so ga še trikrat povabili na razgovor. Postavljali so mu vprašanja, s kom se je družil po vrnitvi v Republiko Belorusijo in ali ima na družbenih omrežjih svoj profil. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da je v času, ko je živel v Republiki Avstriji, na družbenem omrežju objavljal besedila s protivladno vsebino, a pod drugim osebnim imenom, zaradi česar v izvorni državi ni imel težav. Pred odhodom iz Republike Avstrije, je to aplikacijo izbrisal. 21. Toženka je na podlagi povzetih tožnikovih izjav ugotovila, da od leta 2010 ni bil več politično aktiven, ni bil član nobene politične stranke, s politiko se ni več ukvarjal, zato je menila, da ni verjetno, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo še naprej iskali in da bi imel lahko kakršnekoli težave z beloruskimi varnostnimi organi. Toženka je ugotovila, da kljub temu, da je bil v preteklosti deležen težav s strani beloruskih varnostnih organov, ki so ga tudi za tri mesece pridržali v priporu v kraju Minsk, takšnih težav ob vrnitvi v izvorno državo ne bo imel. Ocenila je, da njegovih osebnih doživetij, ki jih je bil deležen s strani predstavnikov oblasti niti glede na intenzivnost, kakor tudi na številčnost, ni mogoče opredeliti kot preganjanje.

22. Iz obrazložitve še izhaja, da bi po mnenju toženke moral biti tožnik glede zatrjevanega prihodnjega preganjanja v primeru vrnitve v izvorno državo, bolj prepričljiv, in sicer bi moral z večjo stopnjo verjetnosti dokazati, da je bil žrtev dovolj ponavljajočih dejanj groženj in nasilja. Toženka meni, da ni izkazal niti dovolj utemeljenega (objektivnega) strahu, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo preganjan in zato je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

23. Toženka je še izpostavila, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Avstriji in pred odločitvijo samovoljno zapustil Republiko Avstrijo in se vrnil v izvorno državo. Poudarila je, da institut mednarodne zaščite ni namenjen urejanju prebivanja v Republiki Sloveniji, glede na tožnikovo izjavo, da v primeru, da bi izpolnjeval pogoje za podaljšanje prebivanja, v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito.

24. Toženka je na podlagi informacij o delovanju organizacije A. ugotovila, da potrjujejo tožnikove izjave, da je v tem času organizacija A. prenehala delovati. Glede drugega sklopa informacij, ki vsebuje informacije o delovanju KGB (v povezavi z neregistriranimi političnimi skupinami) je povzela, da KGB redno izvaja mučenje v svojih prostorih, da mučenje ni preiskovano in kaznovano, da je komisija, zadolžena za ugotavljanje mučenja, sestavljena iz uradnikov, zaposlenih v centrih, kjer se mučenje izvaja. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da pridobljene informacije potrjujejo njegove navedbe o preganjanju oseb, ki sodelujejo v neregistriranih političnih organizacijah in kazenskih obtožbah s katerimi jim grozi KGB.

25. Toženka je ugotovila bistveno razliko med članki in poročili o mučenju in grdem ravnanju, ki se še vedno izvaja v prostorih MUP in KGB, ter navedbami tožnika, predvsem v intenzivnosti in tudi vrsti posegov državnih organov v njihovo zasebnost. S strani tožnika predložena poročila po mnenju toženke govorijo o veliko intenzivnejših metodah nadzora s strani službe za državno varnost, kot so denimo zmerjanje, pretepanje, grožnje in podobno, kot jih je tožnik zatrjeval v postopku priznanja mednarodne zaščite.

26. Toženka je v zvezi s služenjem vojaškega roka v Republiki Belorusiji povzela, da predložene informacije potrjujejo tožnikove navedbe glede služenja vojaškega roka, da se osebe, ki nasprotujejo oblasti, vpokliče v vojsko, da lahko moški samo enkrat prestavijo služenje vojaškega roka in da tožniku v primeru vrnitve grozi zaporna kazen, ker vojaškega roka v Belorusiji ni služil. Toženka je menila, da bi se tožnik, če resnično ni želel služiti vojaškega roka zaradi svojih političnih in drugih prepričanj, lahko sam pozanimal ali obstajajo kakšne druge možnosti glede služenja vojaškega roka. Toženka je izpostavila, da je služenje vojaškega roka v obrambi države pravica suverenih držav, zaradi česar kaznovanje za izogibanje služenju vojaškega roka, samo po sebi še ne predstavlja preganjanja.

27. Toženka je ocenila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi svojega političnega delovanja v sklopu organizacije A. ne bo preganjan, kajti ta organizacija je prenehala delovati že leta 2010. Poleg tega tožnik dve leti preden je zapustil izvorno državo, ni bil več politično aktiven in ni imel s strani beloruskih varnostnih organov nobenih težav. Toženka je glede preganjanja protestnikov, nesorazmerni sili, ki jo pri tem uporablja policija in mučenju in nečloveškemu ravnanju, ki so mu podvrženi tekom policijskega pridržanja, ugotovila, da je bistvena razlika med temi poročili in navedbami tožnika, predvsem v intenzivnosti in tudi vrsti posegov državnih organov v njihovo zasebnost. 28. Toženka je ugotovila, da so razmere v zaporih in pripornih centrih ostale slabe in so v mnogih primerih ogrožale življenje in zdravje. Po navedbah nekdanjih pridržanih in odvetnikov za človekove pravice še vedno primanjkuje hrane, zdravil, toplih oblačil, izdelkov za osebno higieno in posteljnine ter nezadosten dostop do osnovne ali nujne medicinske oskrbe in čiste pitne vode. Priporniki so poročali, da so uradniki v zaporu namerno zavračali dostop do hrane, vode, higienskih izdelkov in potrebne zdravstvene oskrbe, včasih tudi več dni, kot način povračila. Toženka je ocenila, da predložene informacije o razmerah v centrih za pridržanje potrjujejo tožnikove navedbe, ki jih je podal v postopku priznanja mednarodne zaščite. Do dogodkov, ki jih je tožnik doživel v času trimesečnega priprtja, se toženka ni mogla opredeliti, ker ni želel o tem govoriti (ker mu je bilo težko). Toženka je še izpostavila, da splošno stanje v državi in v zaporih, sicer lahko pomenijo nehumano in poniževalno ravnanje, vendar pa le-to ni posledica namernega ravnanja države ali organov države in ni povzročeno tožniku namerno, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Ravnanje, pomanjkanje hrane in slabe higienske razmere, kakršne so navedene tudi na primeru zaporov, se po mnenju toženke nanašajo na splošno stanje in razmere, ne pa na konkreten primer mučenja posameznika in ni prizadejano posamezniku namerno.

29. S sklicevanjem na stališče Sodišča EU v zadevi M'Bodj (C-542/13 z 18. 12. 2014), toženka meni, da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih sistemskih pomanjkljivosti v izvorni državi. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki bi jo šteli za resno škodo. Tveganje poslabšanja splošnega stanja državljana tretje države, ki ni posledica namerne odtegnitve, ni mogoče smatrati kot resno škodo, kot to opredeljuje 28. člen ZMZ-1. Takšna škoda mora biti povzročena zaradi dejanja tretje osebe in torej ne more biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti stanja v izvorni državi prosilca.

30. Toženka je ocenila, da tožnik v svojih izjavah ni dokazal, da bi bil podvržen dejanjem, ki bi pretila njemu osebno ali da bi šlo za dejanja javnih organov države, ki bi bila namerno uperjena proti njemu. Odsotnost subjekta preganjanja ali resne škode pa pomeni, da ni izpolnjeno eno od bistvenih meril za priznanje subsidiarne zaščite. Zato je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

31. V zvezi s presojo upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite je toženka ugotovila, da tožnik ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Ker so vse navedbe tožnika glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile na zatrjevanjem preganjanju zaradi sodelovanja z organizacijo A., kakor tudi vojaškega razloga, ki sta razloga za podelitev statusa begunca, je pristojni organ njegove navedbe presojal že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Ker ni navedel nobenih drugih dodatnih razlogov je toženka ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka je ugotovila, da tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Republiki Belorusiji, zato po mnenju toženke ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka ni ugotovila, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 in zato odločila, da tožnik ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne zaščite.

_Povzetek tožbenih navedb_

32. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

33. Tožnik povzame ugotovitve toženke, da tožnik od leta 2010 ni bil več politično aktiven in ni bil član nobene politične stranke in se s politiko ni več ukvarjal, zato je menila, da ni verjetno, da ga v primeru vrnitve v izvorno državo še naprej iskali in da bi imel kakršne koli težave z beloruskimi varnostnimi organi. Tožnik se s tako oceno verjetnosti in ugotovljenim dejanskim stanje toženke ne strinja, ker je zmotno, pavšalno in arbitrarno. Res je sicer, da tožnik z organizacijo A. ni več sodeloval in je ta organizacija tudi prenehala delovati in da ni bil več »politično aktiven«, kar pa samo po sebi ne pomeni in ne omogoča sklepanja, da v primeru vrnitve v izvorno državo, ne bi imel težav z beloruskimi organi in oblastmi. Tožnik poudarja, da je splošno znano, da v totalitarnih režimih, kot je beloruski, ne vzdrži presoja, da v primeru vrnitve, tožnik ne bi imel težav z beloruskimi organi, saj gre za izredno policijsko državo, ki po naših standardih močno omejuje človekove pravice in svoboščine ter preganja drugače misleče ter zatira vsakršno opozicijo. Poudarja, da je bil, zaradi svojega »ne preveč« aktivnega političnega delovanja, že zaprt, kar je toženka ugotovila in meni, da je malo verjetno, da bo beloruska oblast, ob morebiti vrnitvi tožnika v izvorno državo, na te okoliščine kar pozabila.

34. Tožnik povzema ugotovitve toženke, ki je kljub temu, da je bil v preteklosti deležen težav s strani beloruskih varnostnih organov, ki so ga tudi tri mesece pridržali v priporu v kraju Minsk, ob vrnitvi v izvorno državo, zaključila, da takšnih težav ne bo imel. Tožnik izpostavlja, da toženka ni pojasnila, na podlagi katerih objektivnih okoliščin, je podala take ugotovitve. Cel svet je bil priča, ko so beloruske vojaške zračne sile prisilile civilno letalo, ki je samo letelo preko zračnega prostora Belorusije, k prisilnemu pristanku na Beloruskem letališču, samo zato, ker je bil na krovu letala opozicijski bloger D. D. D. D. so beloruske oblasti takoj po prisilnem pristanku aretirale, ob zgražanju in protestih cele mednarodne politične javnosti. Po nekaj dneh v zaporu pa je D. D. »priznal« očitke, da je organiziral protivladne proteste. Beloruska opozicija pa je za »priznanje« dejala, da se vidi, da je bil D. D. mučen in k priznanju prisiljen. Tožnik poudarja, da sicer nima statusa »opozicijskega blogerja«. Je pa že v letu 2019 po nekaj mesecih bivanja v Belorusiji, le-to ponovno skrivoma zapustil tako, da si je naskrivaj s pomočjo sorodnika pridobil vizum na litovskem veleposlaništvu in tako preko Litve in Poljske prišel v Slovenijo. Tožnik je o tem pripovedoval na zaslišanju dne 5. 1. 2021, ko je tudi povedal, da si je v Sloveniji najprej uredil bivanje zaradi združitve družine in niti ni nameraval razlagati o svojih težavah, saj je mislil, da si bi lahko uredil bivanje. Ko ni več izpolnjeval pogojev, saj se je poslabšala zdravstvena kriza in ni imel več sredstev za življenje oz. pogojev za prebivanje je zaprosil za mednarodno zaščito. Predvidevanje toženke, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil žrtev preganjanja, ni utemeljeno na dejanskih okoliščinah niti objektivnih kriterijih. Glede na preteklo preganjanje tožnika, ko je bil tudi zaprt tri mesece, čemur je toženka verjela, utemeljevanje toženke, da ni verjetno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve žrtev preganjanja, ne vzdrži objektivne presoje.

35. Tožnik izpostavlja, da je ob svojem zaslišanju povedal, da mu je pri vrnitvi iz Avstrije pomagala organizacija E., ki se ukvarja z zaščito človekovih pravic in pomaga ljudem, ki imajo težave. Oni so mu tudi uredili let v Belorusijo in mu dejali, da jih pokliče, ko prispe in pove, če je vse v redu z njim. Tožnik je bil ob vrnitvi v Belorusijo pridržan pri kontroli osebnih dokumentov, zato je utemeljeno pričakovanje, da bo tudi zdaj, če bo vrnjen, pridržan in zaslišan ter celo priprt, kot se je zgodilo tudi ob zadnji vrnitvi v Belorusijo, ko se je vrnil iz Avstrije. Iz tožnikove izjave je razvidno, da so ga po vrnitvi iz Avstrije ves čas nadzorovali in kontrolirali, mu omejevali gibanje in njegove svoboščine do združevanja, ga prisilili, da je moral podpisati izjavo, da se ne bo udeleževal kakršnihkoli političnih shodov, zato je ugotovitev toženke, da tožnik ne bo deležen preganjanja, v dejanskem pogledu zmotna, upoštevajoč osebne izkušnje tožnika, ki je bil prisiljen v podpis izjave in upoštevajoč splošno znana dejstva, da Belorusija preganja politično opozicijo na najbolj brutalen način oz. na način, ki je mednarodno-pravno nedopusten (prisilen pristanek civilnega letala). Toženka torej ni pravilno definirala dejanja preganjanja, za katerega je povsem gotovo, da ga bo tožnik deležen, ob vrnitvi v izvorno državo. Ugotovitve toženke, da bi moral biti tožnik bolj prepričljiv in bi moral z večjo stopnjo verjetnosti dokazati, da je bil žrtev ponavljajočih dejanj groženj in nasilja, po mnenju tožnika nimajo prav nobene dejanske osnove.

36. S sklicevanjem na drugi odstavek 26. člena ZMZ-1 se kot dejanje preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije šteje predvsem dejanje fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja. Tožnik ponavlja, da je v tej zvezi na svojem zaslišanju dne 5. 1. 2021 na strani 4 zapisnika podrobno opisal, kako so se začele njegove težave s KGB-jem in kako je prišlo do njegovega priprtja v trajanju treh mesecev. Tožnik je podrobno opisal, kakšne grožnje in psihične pritiske so nad njim vršili tako, da so ga na koncu prisili v sodelovanje s KGB-jem, kot tajnim sodelavcem. Tožnik je v tej zvezi povedal, da je bil priprt 3 mesece in da so stalno prihajali v zapor, ga zasliševali in fizično ter psihično zlorabljali, mu grozili, da ga bodo odpeljali v gozd in ga tam ubili, kjer ga nihče ne bo našel, da bo odšel v zapor za približno 15 do 20 let, vse dokler tožnik ni podpisal izjave, da bo z njimi sodeloval. Tožnik je dobil tudi tajno ime (»F. F.«) pod katerim naj bi bil registriran kot tajni sodelavec. Tožnik na zaslišanju dne 5. 1. 2021 ni povedal, da je bil tudi žrtev spolnega nasilja oziroma, da je bil tudi spolno zlorabljen, ker o tem ni želel govoriti, saj je bila to zanj zelo travmatična izkušnja. Svoji pooblaščenki je to z veliko težavo zaupal, zato je pooblaščenka v tej zvezi predlagala, da sodišče v tej zvezi postavi izvedenca psihiatra, ki bo lahko podal mnenje o stopnji travmatiziranosti tožnika, zaradi spolne zlorabe. Ob zaslišanju tožnika pred upravnim organom je bilo namreč prisotnih veliko oseb. Tožnik pa o tako težki izkušnji ne more govoriti pred množico ljudi, tudi pred sodiščem bo o tem težko govoril, zato predlaga, da je v tej zvezi zaslišan po ustreznem izvedencu, ki bo lahko v tej zvezi podal tudi mnenje.

37. Tožnik meni, da ni mogoče preizkusiti obrazložitve toženke tudi v delu, da splošno nehumano in poniževalno stanje v zaporih, ki so ga deležni vsi zaporniki, in možnost nastanka škode, ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj naj ne bi bilo razvidno, da bi šlo za namerno diskriminatorno obravnavo zapornikov. Toženka je dejansko stanje nepopolno ugotovila, saj v zvezi z zatrjevano travmo, o kateri tožnik razumljivo zaradi narave travme, ki je povezana z veliko stigmo in sramom, ni mogel govoriti, ni postavila ustreznega strokovnjaka, ki bi s tožnikom opravil razgovor in potrdil ali ovrgel zatrjevanja tožnika, o močni travmatiziranosti, ki mu onemogoča, da bi po toliko letih lahko podrobno opisal svoje izkušnje v priporu in ob zasliševanju s strani pripadnikov KGB, čeprav je tožnik izpovedal, da je v Avstriji zato obiskoval tudi psihologa.

38. Toženka je po tožnikovem mnenju tudi zmotno ocenila, da je KGB v celotnem času, le nekajkrat tožnika »povabil« na razgovor. Tožnik navaja, da to ni bilo »povabilo« v smislu uradnega povabila, ampak velika grožnja, zato se je glede na izkušnje, ki jih je preživel v priporu, takih razgovorov udeleževal, dokler ni odšel v Republiko Avstrijo.

39. Tožnik meni, da je ugotovitev toženke, da bi moral biti bolj prepričljiv in z večjo stopnjo verjetnosti dokazati, da je bil žrtev ponavljajočih dejanj groženj in nasilja, arbitrarna in tudi v dejanskem pogledu zmotna. Sklep toženke, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo imel takšnih težav, je popolnoma zmoten in temelji zgolj na predvidevanjih toženke, ne pa na splošno znanih dejstvih in ne upošteva komentarjev na informacije o izvorni državi, ki so jih v postopku podali pooblaščenci tožnika. Iz komentarjev izhaja, da beloruske oblasti v zaporih izvajajo mučenje (duševno in fizično), kar je opisoval tudi tožnik in nato pristal na »sodelovanje« s KGB. Pooblaščenci tožnika so v zvezi z mučenjem in drugim, nehumanim ali poniževalni ravnanjem navajali primer dokumentirane zlorabe, kot so hudi pretepi, psihološko ponižanje, uporaba stresnih položajev, vsaj en primer prijavljenega posilstva in spolne zlorabe, uporaba naprave za električni udar in solzivca, nameren odvzem hrane, pitne vode, higienskih izdelkov, uporabe stranišč, spanja in zdravstvene pomoči. Na tem mestu se tožnik ponovno sklicuje na primer opozicijskega blogerja D. D., kot najnovejšega primera, ki je svetovno znan, ko je bil nekdo zaradi svojega političnega prepričanja, ki ni skladno z oblastjo, podvržen mučenju in takojšnjem priprtju.

40. Iz komentarja na informacije o izvorni državi z dne 25. 5. 2021 je razvidno, da lahko v Belorusiji moški samo enkrat prestavijo vojaški rok. Poročila Visokega komisariata združenih narodov za človekove pravice pa potrjujejo, da tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozi dolgoletna zaporna kazen, ker vojaškega roka v Belorusiji ni služil. Tožnik izpostavlja ugotovitev toženke, da informacije o izvorni državi, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika, govorijo o veliko intenzivnejših metodah nadzora s strani službe za državno varnost, kot so denimo zmerjanje, pretepanje, grožnje in podobno, kot jih je tožnik zatrjeval v postopku priznanja mednarodne zaščite. Iz navedene ugotovitve je torej mogoče potegniti zaključek, da je toženka v postopku ugotovila elemente preganjanja, ki predstavljajo kršitve človekovih pravic iz 26.člena ZMZ-1, vendar po mnenju toženke ne dovolj intenzivne, kar je povsem arbitrarno, zato je odločba toženke že sama po sebi iz tega razloga nezakonita, saj toženka ne obrazloži meje intenzivnosti preganjanja, ki bi morala biti po njeni oceni podana, da bi štela tožnikovo prošnjo, v tem smislu, utemeljeno.

41. Tožnik še izpostavi, da je na strani 16 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno povsem arbitrarno stališče toženke, ki sicer ugotavlja in potrjuje, da so informacije tožnikovih pooblaščencev sicer večinoma skladne s tožnikovimi trditvami, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo zagotovo deležen preganjanja, v smislu 26.člena ZMZ-1, pa vendar toženka nato poda zaključek, da obstaja razlika med temi poročili in navedbami prosilca, predvsem v intenzivnosti in tudi vrsti posegov državnih organov v njihovo zasebnost. Tozadevna ugotovitev je povsem samovoljna in tudi arbitrarna in je ni mogoče podvreči objektivnemu preskusu in kot taka predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj so si razlogi iz odločbe med seboj nasprotujoči. 42. Glede razmer v zaporih, za katere toženka ugotavlja, da sicer potrjujejo tožnikove navedbe, vendar se do njih ne more opredeliti, ker tožnik ni želel o tem govoriti, je tožnik podal navedbe že zgoraj, zato v tem smislu vztraja tako na svojem zaslišanju kot na postavitvi izvedenca, ki bo lahko v tej zvezi podal mnenje glede stanja travmatiziranosti tožnika in zmožnosti tožnika, da podaja te navedbe. Toženka je torej nepopolno ugotovila in tudi uporabila napačno materialno pravno izhodišče, da v primeru tožnika ni bila povzročena škoda zaradi ravnanja tretje osebe in da je šlo »zgolj« za posledico splošnih sistemskih pomanjkljivosti. Toženka je torej informacije o izvorni državi, ki so jih v postopku podali pooblaščenci tožnika, povsem napačno interpretirala in na tej podlagi podala napačne zaključke, da le-te ne morejo vplivati na sprejetje drugačen odločitve.

43. Tožnik še izpostavi, da je toženka iz razlogov, ki so bili že pojasnjeni, povsem zmotno ugotovila dejansko stanje tudi pri presoji pogojev za podelitev statusa subsidiarne zaščite, saj so le te povsem pavšalne. Tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države niso temeljili zgolj na sodelovanju z organizacijo A., ki več ne obstaja, kot to navaja toženka, temveč je tožnik utemeljen razlog pred preganjanjem utemeljil tudi z drugimi razlogi, ki jih je mogoče subsumirati pod 26. in 28. člen ZMZ-1. Ti razlogi pa predvsem temeljijo na tožnikovih osebnih in zelo travmatiziranih izkušnjah, ki jih je doživel, ko je bil brez odločbe oziroma sodbe priprt in s psihičnimi ter fizičnimi pritiski prisiljen v sodelovanje s KGB. Tožnikove trditve in navedbe potrjuje tudi splošno znani zadnji dogodki, nad katerimi se zgraža cel svet, v zvezi z opozicijskim blogerjem D. D. Ugotovitve toženke, da tožnik ni navedel nobenih drugih dodatnih razlogov, ki bi utemeljevale bojazen, da bo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ-1, so zato v celoti neutemeljene in arbirarne.

44. Tožnik je v vlogi še navedel, da ne držijo navedbe toženke, da dve leti preden je zapustil izvorno državo (leta 2012) ni imel nobenih težav s strani beloruskih varnostnih organov zaradi svojega političnega delovanja in da se je na podeželju ukvarjal s kmetijstvom. Ne drži, da je bil tožnik po vrnitvi iz Avstrije pridržan na letališču »samo« pet ur, ampak je tožnik že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal: „...ko sem se vrnil iz Avstrije v Belorusijo leta 2019, sem bil preganjan s strani KGB. Pritiskali so name, najprej so me pridržali na letališču v Minsku, nato so me premestili v regijo, ker imam prebivališče. Tam so me zasliševali, ker sem že imel probleme z njimi, zaradi česar sem pobegnil v Avstrijo. Prepovedali so mi da odidem iz mesta, so mi rekli, da lahko samo z njihovim dovoljenjem zapustim mesto, na njihovo prvo zahtevo se moram javiti pri njih. Skrivoma sem si uredil schengensko vizo zato, da bi lahko zapustil Belorusijo. V tistem trenutku je bila žena v R Sloveniji in dogovorila sva se, da pridem v Slovenijo..« Tožnik torej ni pridobival vize tako, da je odšel na urad, temveč »na skrivaj«. To pomeni, da je odšel na veleposlaništvo Litve in dobil vizo za Litvo. Tožnik še izpostavlja, da je na zaslišanju 5. 1. 2021 izpovedal, da ima njegov krstni boter zveze na miliciji, tam je bil načelnik oz. vodja oddelka ministrstva za notranje zadeve, ki izdaja potne liste, ki mu je svetoval, da na odide iz države, saj ga ljudje iz GU BOPIK-a ne bodo pustili na miru. On mu je tudi pomagal, da je dobil nov potni list. Toženka ni raziskala ali bi tožnik sploh lahko pridobil nove potne listine, če pri tem ne bi imel zvez svojega krstnega botra, ki je tožniku pomagal. Krstni boter mu je uredil tudi potrdilo o nekaznovanosti, ki ga je potreboval za začasno bivanje, saj ni bil uradno nikoli kaznovan. Tožnik izpostavlja, da je toženka zmotno ocenila tudi dejansko stanje po vrnitvi iz Avstrije in razloge za vrnitev. Tožnik je že v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito in čakal na odločitev 7 let. Odločitve ni dobil, saj se je prej vrnil v Belorusijo, saj je mislil, da ga bodo pustili pri miru, pa ga niso.

45. Tožnik se tudi ne strinja z navedbami toženke, da so navedbe tožnika o »mučenju in spolni zlorabi“ v zaporu, nezadostne. Toženka navaja, koliko oseb je bilo prisotnih v času osebnega razgovora, katerih prisotnost je bila nujna, kar je sicer res. Vendar je tozadevna okoliščina za tožnika vseeno predstavljala veliko oviro, da bi lahko o svojih travmatičnih izkušnjah izpovedoval pred njimi. Omemba te okoliščine pred svojo pooblaščenko je za tožnika predstavljala veliko težavo. Tožnik je svojo pooblaščenko izrecno prosil, da v tej zvezi ne bi bil spraševan s strani sodišča, lahko pa bi odgovarjal izvedencu. Pooblaščenka je zato tudi predlagala postavitev izvedenca, ki je strokovna oseba in bo lahko iz tega vidika ocenila tudi verodostojnost tožnikovih izjav, v povezavi z okoliščino in navedbami tožnika, da je že v času bivanja v Avstriji obiskoval psihologa.

_Povzetek navedb toženke_

46. Toženka se je v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicevala na razloge izpodbijane odločbe. Izpostavila je, da si je v izvorni državi uredil potni list in po štirih mesecih bivanja v izvorni državi, legalno, brez težav zapustil izvorno državo. Tožnik je bil po vrnitvi v izvorno državo v stikih z različnimi beloruskimi organi, kar po mnenju toženke kaže na to, da Republika Belorusija nima namena tožnika prijeti in ga kaznovati zaradi političnega delovanja v organizaciji A. pred trinajstimi leti. Toženka ponavlja, da je imel tožnik, če resnično ni želel služiti vojaškega zaradi svojih političnih in drugih prepričanj, možnost alternativnega služenja vojaškega roka.

47. Toženka še ponavlja, da so ga po vrnitvi v izvorno državo leta 2019 sicer beloruski varnostni organi pri vstopu v državo zadržali za približno pet ur pri kontroli dokumentov, ga zasliševali, kaj je počel v Republiki Avstriji, ni pa imel nobenih težav zaradi tega, ker se ni odzval služenju vojaškega roka. Če je oseba prekršila zakon s tem, da se je izogibala služenju vojaškega roka, bi njena vrnitev v Republiko Belorusijo najverjetneje pritegnila pozornost oblasti, še posebej, če vstopi v državo po uradni poti. Pri tem še toženka dodaja, da v času štirimesečnega bivanja v izvorni državi, tožnik ni zaradi tega imel nobenih težav. Celo uredil si je nov potni list, ki ga je potreboval za sklenitev zakonske zveze. Tožnik je bil po vrnitvi v izvorno državo v stikih z različnimi beloruskimi organi, kar po mnenju toženke kaže na to, da Republika Belorusija tožnika nima namena prijeti in ga kaznovati zaradi izogibanja služenja vojaškega roka. V izvorni državi tožnika, to je Belorusiji, ne poteka notranji ali mednarodni oboroženi spopad, česar tožnik tudi ne uveljavlja. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za podelitev statusa begunca na podlagi 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1 ne zadostuje.

48. Glede tožbenih navedb v delu, kjer tožnik navaja, da na osebnem razgovoru 5. 1. 2020 ni povedal, da je bil v času trimesečnega priprtja žrtev spolnega nasilja, pa toženka dodaja, da ni zaznala, da bi bilo treba v postopku tožniku postaviti izvedenca psihiatra. Tožnika je v postopku zastopala pooblaščenka PIC-a in tudi pooblaščenka v času celotnega postopka priznanja mednarodne zaščite ni predlagala, da bi se tožniku postavil izvedenec.

49. Toženka še dodaja, kot je že navedla v izpodbijani odločbi, da razume, da oseba, ki je doživela travmatične dogodke, težko govori o teh dogodkih. Vendar pa toženka meni, da bi lahko tožnik samo omenil dejstvo, da je bil v času trimesečnega priprtja tudi spolno zlorabljen, pri čemer tožniku ne bi bilo treba opisovati podrobnosti. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik podrobno opisal razmere v zaporu v času trimesečnega bivanja v zaporu glede bivanjskih razmer, zato toženka meni, da bi lahko tožnik le omenil, da je bil spolno zlorabljen, brez podrobnega opisa dogodkov, ki jih je doživel. Toženka ocenjuje kot nezadostne tožnikove navedbe, da spolne zlorabe predhodno ni omenil, ker je bilo v postopku prisotnih veliko oseb. Poudarja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da so bili pri prošnji z dne 9. 12. 2020 prisotni 3 (uradna oseba, ki je vodila osebni razgovor, prevajalka za ruski jezik in tožnik). Pri osebnem razgovoru 5. 1. 2021 pa je bilo prisotnih 5 oseb, katerih prisotnost je bila nujna, da je bil opravljen osebni razgovor (uradna oseba, ki je vodila osebni razgovor, oseba Ministrstva za notranje zadeve, ki je bila v vlogi zapisnikarja, tolmač za ruski jezik, tožnik ter njegova pooblaščenka).

50. Toženka ponavlja, da je tožnikove razlogov za zapustitev izvorne države (sodelovanje z organizacijo A., izogibanje vojaškega roka, dogodki povezani s trimesečnim priprtjem tožnika s strani KGB) presojala že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_O sodni presoji_

51. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A7, B1, vpogledalo v vse listine spisa toženke št. 2142-3099/2020. Ostale dokazne predloge tožnika: zaslišanje tožnika, postavitev izvedenca psihiatra, vpogled v spletno stran (ecoi.net, 6. alineja dokaznega predloga II. točke tožbe) je sodišče zavrnilo, saj so že izvedeni dokazi zadostovali za ugoditev tožbenemu zahtevku, zato dodatno dokazovanje utemeljenosti tožbe ni bilo potrebno.

Tožba je utemeljena.

52. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 53. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Vendar pa mu mora biti tako glede navajanja relevantnih dejstev kot tudi predložitve dokazov dana možnost. Zato je s tem povezana dolžnost uradne osebe, da v sodelovanju s prosilcem ugotovi, katera so ta dejstva, med drugim tudi tako, da mu postavlja ustrezna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev.1 To po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka dolžna razjasnjevati vse zatrjevane okoliščine, ki so v prosilčevem primeru pomembne (odločilne) z vidika priznanja mednarodne zaščite.

54. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.2 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.3 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti4 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.5

55. Da je presojo zakonitosti in pravilnosti upravnega akta mogoče opraviti, mora imeti akt vse predpisane sestavine, določene v 214. členu ZUP, torej tudi obrazložitev, v kateri morajo biti med drugim navedeni: ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je oprto (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP); razlogi zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Izpodbijana odločba, kot bo obrazloženo, nima take obrazložitve, ni izdelana v skladu z ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi česar jo je sodišče odpravilo.

56. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik po mnenju toženke izkazal svojo istovetnost s potnim listom, da se je potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da je tožnik razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, po oceni toženke predstavil dovolj podrobno. Toženka je tožnikove izjave ocenila za notranje skladne. Ugotovila je tudi, da informacije, ki jih je pridobila sama, potrjujejo tožnikove navedbe, ki jih je podal v postopku priznanja mednarodne zaščite. Toženka je tožniku priznala splošno verodostojnost. 57. Toženka je zavrnila tožnikovo prošnjo (tudi) zato, ker je kljub temu, da je bil v preteklosti deležen težav s strani uradnih oblasti, predvsem pripadnikov KGB, ki so ga za tri mesece pridržali v priporu v kraju Minsk, zaradi svojega političnega sodelovanja v organizaciji A., ob vrnitvi v izvorno državo, takšnih težav po njeni oceni ne bo imel. Utemeljen je tožbeni očitek, da je ta ocena toženke pavšalna in neobrazložena. Dejstvo, da tožnik z organizacijo A. ni več sodeloval in je ta organizacija tudi prenehala delovati in da ni bil več »politično aktiven«, kot je mogoče smiselno povzeti obrazložitev, samo po sebi ne pomeni in ne omogoča sklepanja, da v primeru vrnitve v izvorno državo, ne bi imel težav z beloruskimi organi in oblastmi. Ni sporno namreč, da je bil ob vrnitvi v izvorno državo leta 2019, z istimi okoliščinami (z organizacijo A. ni več sodeloval, ta organizacija je prenehala delovati, da ni bil več »politično aktiven«) s strani oblasti pridržan. Utemeljeno tožnik opozori na svojo izjavo ob podaji prošnje, da je bil ob vrnitvi iz Avstrije v Belorusijo preganjan s strani KGB, da so nanj pritiskali, ga pridržali na letališču v Minsku, nato so ga premestili v regijo, ker ima prebivališče in ga tam zasliševali, ker je že imel probleme z njimi. Prepovedali so mu, da odide iz mesta, zapustil ga je lahko le z njihovim dovoljenjem in mu naročili, da se mora na njihovo prvo zahtevo javiti pri njih. Ugotovitev toženke, da je bil tožnik po vrnitvi iz Avstrije pridržan na letališču »samo« pet ur, tako ni v skladu s tožnikovo izjavo, kateremu je sicer priznala splošno verodostojnost. Tožnik utemeljeno opozori tudi na svojo izjavo z zaslišanja 5. 1. 2021, da mu je krstni boter z zvezami na miliciji, kjer je bil načelnik oz. vodja oddelka ministrstva za notranje zadeve, ki izdaja potne liste, svetoval, da naj odide iz države, saj ga ljudje iz GU BOPIK-a ne bodo pustili na miru in mu pomagal, da je dobil nov potni list. Krstni boter je uredil tudi potrdilo o nekaznovanosti, ki ga je potreboval za začasno bivanje, saj ni bil uradno nikoli kaznovan. Tožnik je odšel skrivaj na litovsko veleposlaništvo in dobil vizo za Litvo. Utemeljen je torej tožbeni ugovor, da ne drži ugotovitev toženke, da je leta 2019 brez težav zapustil Belorusijo, saj je to v nasprotju s tem, kar je povedal tožnik. Toženka bi morala presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj kljub nespornemu dejstvu, da je bil priprt 3 mesece ocenjuje, da tokrat ne bi bil deležen beloruskega nadzora. Nato pa bi morala s tem povezane ugotovitve primerjati s tožnikovimi izjavami, da mu je pri vrnitvi iz Avstrije pomagala organizacija E., ki se ukvarja z zaščito človekovih pravic in pomaga ljudem, ki imajo težave; da so mu uredili let v Belorusijo in mu dejali, da jih pokliče, ko prispe in pove, če je vse v redu z njim. Upoštevati in se izjaviti, da je bil tožnik ob vrnitvi v Belorusijo pridržan pri kontroli osebnih dokumentov, da so ga po vrnitvi iz Avstrije ves čas nadzorovali in kontrolirali, mu omejevali gibanje in njegove svoboščine do združevanja, ga prisilili, da je moral podpisati izjavo, da se ne bo udeleževal kakršnihkoli političnih shodov. Upoštevati bi morala izpoved, da je tožniku njegov krstni boter svetoval, da naj odide iz države, mu pomagal, da je dobil nov potni list, uredil tudi potrdilo o nekaznovanosti, da je odšel skrivaj na litovsko veleposlaništvo in dobil vizo za Litvo in na ta način zapustil Belorusijo. Šele v tem primeru bi bila dokazna ocena toženke vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa bi omogočala preizkus. Ker tega ni storila, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

58. Neobrazloženo je toženkino pričakovanje, da bi moral biti tožnik bolj prepričljiv, in bi naj moral z večjo stopnjo verjetnosti dokazati, da je bil žrtev ponavljajočih dejanj groženj in nasilja, upoštevajoč predvsem, da mu je toženka priznala splošno verodostojnost, da ni sporno, da tožnik o tem ni želel govorit in da je toženka sama ugotovila, da s strani tožnika predložena poročila po njenem mnenju poročajo o veliko intenzivnejših metodah nadzora s strani službe za državno varnost, kot so denimo zmerjanje, pretepanje, grožnje in podobno, kot jih je tožnik zatrjeval v postopku priznanja mednarodne zaščite. Toženka je povzela, da KGB redno izvaja mučenje v svojih prostorih, da mučenje ni preiskovano in kaznovano, da je komisija, zadolžena za ugotavljanje mučenja, sestavljena iz uradnikov, zaposlenih v centrih, kjer se mučenje izvaja in ugotovila, da pridobljene informacije potrjujejo njegove navedbe o preganjanju oseb, ki sodelujejo v neregistriranih političnih organizacijah in kazenskih obtožbah s katerimi jim grozi KGB. Zaključek toženke, da ne gre za dovolj intenzivne posege, ki bi utemeljevali preganjanje, je povsem neobrazložen, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Upoštevajoč, da je toženka glede razmer v zaporih ugotovila, da potrjujejo tožnikove navedbe o slabih razmerah, da so poročila izkazovala intenzivnejše posege v človekove pravice, kot jih je zatrjeval tožnik, ki o tem ni želel govoriti, da je bil 3 meseca priprt zaradi sodelovanja z Desno alianso, je tudi zaključek toženke, da v primeru tožnika ni bila povzročena škoda zaradi ravnanja tretje osebe in da je šlo »zgolj« za posledico splošnih sistemskih pomanjkljivosti, brez ustrezne dokazne ocene vseh dokazov, najmanj neprepričljiv, neobrazložen in zato preizkus odločbe tudi v tem delu ni mogoč.

59. Utemeljen je tožbeni ugovor tudi v delu obrazložitve, ki se nanaša na zavrnitev subsidiarne zaščite. Toženka ni podala razlogov za zavrnitev tega dela zahtevka, saj pavšalno sklicevanje na zatrjevane razloge pri priznanju statusa begunca ne zadošča. Utemeljeno tožnik opozori, da svoje prošnje ni utemeljeval zgolj na sodelovanju z organizacijo A., ki več ne obstaja, kot to navaja toženka, temveč tudi z drugimi razlogi, ki jih je mogoče subsumirati pod 26. in 28. člen ZMZ-1. Ti razlogi pa predvsem temeljijo na tožnikovih osebnih in zelo travmatiziranih izkušnjah, ki jih je doživel, ko je bil, brez odločbe oziroma sodbe, priprt in s psihičnimi in fizičnimi pritiski prisiljen v sodelovanje s KGB. Ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel nobenih drugih dodatnih razlogov, ki bi utemeljevali tveganje, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ni obrazložena, zato se je ne da preizkusiti.

60. Izpodbijana odločba zato v izpodbijanih delih kot povzeto zgoraj, ne vsebuje vseh za sprejeto odločitev pravno odločilnih razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (2. in 3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) ter razlogov za odločitev v zadevi (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Obrazložitev upravne odločbe mora vsebovati celovito dejansko in pravno podlago za odločitev. Tako mora obsegati ugotovljeno relevantno dejansko stanje v celoti, skupaj s presojo dokazov, ter pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. Pri tem pa morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni konkretno. Če obrazložitev upravne odločbe takšne vsebine nima, stranka nima učinkovite možnosti, da s svojimi razlogi izpodbija sprejeto odločitev, pa tudi sodišče v takšnem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka na podlagi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

61. Sodišče je presodilo, da izpodbijane odločbe v zgoraj povzetih izpodbijanih delih, ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), zato je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov, po potrebi opraviti metodološko pravilno primerjavo tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi. S tem v zvezi sodišče še pripominja, da je prepričljivost tožnikove izpovedbe rezultat ocene vseh odgovorov in temelji na presoji njihove vsebinske kvalitete. Ob nespornem, da je toženka ugotovila splošno verodostojnost tožnika, bo morala toženka v ponovnem postopku presojati njegove izjave o travmatičnosti izkušenj tudi z vidika spolne zlorabe in ugotovljeno splošno verodostojnost upoštevati v vseh segmentih tožnikovih izjav in navedb, ne pa le parcialno v delih, v katerih ji ustreza kot temelj za zavrnitev tožnikove prošnje. Tudi izjava, da ne želi govoriti, skope, po obsegu skromne izpovedbe, so vse lahko popolne in konsistentne ter zato logično in izkustveno prepričljive, na to nanašajoča se dokazna ocena toženke pa mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična. V ponovnem postopku se bo morala toženka opredeliti tudi do zatrjevanega prestanega spolnega nasilja, predlaganih dokazov in vse navedeno upoštevati pri presoji utemeljenosti tožnika do statusa begunca in pogojev za subsidiarno mednarodno zaščito.

1 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 2 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 4 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 5 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017.