Jedro

Obsojenec je res že na ozemlju Republike Slovenije za neugotovljeno plačilo prevzel tri tuje državljane, ki so pred tem prestopili hrvaško-slovensko mejo, in jih pripeljal v M., kjer ga je prijela policija. Ker je deloval v organizirani skupini kot izvajalec točno določenega dejanja v sklopu prepovedanega spravljanja tujcev preko državne meje Republike Slovenije in to iz koristoljubnosti, so s tem izpolnjeni znaki kaznivega dejanja iz 2. odstavka 311. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom 60.000,00 (šestdeset tisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega I.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in mu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi državne tožilke in po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojenemu I.G. po 2. odstavku 311. člena KZ izreklo kazen sedem mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 22.09. do 02.10.1998. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega I.G. je dne 13.05.1999 vložil pri Okrajnem sodišču v Črnomlju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca I.G. oprosti obtožbe za kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Primerjava opisa kaznivega dejanja iz sodbe Okrajnega sodišča v Črnomlju z opisom kaznivega dejanja iz sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah ni utemeljena. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo izreklo oprostilno sodbo zato, ker opis kaznivega dejanja ni vseboval vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja iz 2. odstavka 311. člena KZ. Opis dejanja v navedeni sodbi pa je popoln in vsebuje vse zakonite znake navedenega kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ stori, kdor se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije ali kdor iz koristoljubnosti ali v organizirani skupini spravi drugega čez mejo.

Iz krivdoreka napadene prvostopne sodbe, ki jo je potrdilo v tem delu tudi pritožbeno sodišče, je razvidno, da je obsojenec iz koristoljubnosti in v organizirani skupini spravil druge čez mejo tako, da je 21.09.1998 okrog 12.15. ure v bližini R. pri slovenskohrvaški meji po vnaprejšnjem dogovoru z osebo iz Nemčije po imenu I. prevzel državljane ZR Jugoslavije D.D., L.D. in G.D., ki so se do hrvaškoslovenske meje pripeljali s kombiniranim vozilom Citroen zagrebške registracije z neidentificiranim voznikom, nato pa jih do M., kjer je bil s strani policistov prijet, odpeljal z vozilom Opel Astra prav tako zagrebške registracije za neugotovljeno plačilo iz zneska 6.000 DEM, ki jih je družina D. že na Kosovu plačala verigi prevoznikov iz Kosova v Italijo.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbena izvajanja sklicujoč se na sodno prakso, da prepeljavanje tujih državljanov iz enega kraja v drugi kraj Slovenije ni mogoče enačiti z izvršitveno obliko kaznivega dejanja, ki je opredeljena z "spravil drugega čez mejo". Po navedenem stališču, ko se vložnik sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča, naj bi prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali gre za kaznivo dejanje v konkretni zadevi, ko je pritožbeno sodišče v podobnem primeru obdolžence oprostilo obtožbe očitanega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru gre za isto situacijo, saj je obsojenec prevzel državljane ZRJ znotraj ozemlja Slovenije in jih pripeljal do M. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče v napadenih sodbah nista kršili 2. odstavka 311. člena KZ, ko sta obsojenca I.G. spoznala za krivega očitanega kaznivega dejanja. Iz zgoraj navedenega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec I.G. res prevzel proti neugotovljenemu plačilu na ozemlju Republike Slovenije tri tuje državljane, ki so pred tem prekoračili državno mejo in jih pripeljal v M., kjer je bil zaloten in prijet po policijskih organih. Deloval je v organizirani skupini kot izvajalec točno določenega dejanja v sklopu prepovedanega spravljanja tujcev preko državne meje Republike Slovenije in sicer iz koristoljubnosti. S tem so, kot pravilno ugotavljata obe napadeni sodbi sodišč prve in druge stopnje, izpolnjeni vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja iz 2. odstavka 311. člena KZ. Sklicevanje na drugačno sodno prakso, ko ima obsojencu očitano kaznivo dejanje vse elemente iz 2. odstavka 311. člena KZ, je neupoštevno. Zaradi povedanega vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo, da očitana kršitev zakona ni podana, je vložnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.