Jedro

Ker se je Delovno in socialno sodišče v tej zadevi izreklo za nepristojno in je zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču, bi moralo Upravno sodišče, če je menilo, da o zadevi ni pristojno odločati, sprožiti kompetenčni spor, ne pa tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišče prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) z omembo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.2.2004, s katero ga je izvolila v naziv asistent z doktoratom, ne pa v naziv znanstveni sodelavec.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu. Po 2. odstavku 3. člena ZUS se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo le zoper posamične akte o izvolitvah, imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah funkcionarjev ter nosilcev javnih služb; če zakon tako določa, pa tudi zoper akte o imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah delavcev v državnih organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih. V tem primeru pa ne gre za napredovanje funkcionarja niti nosilca javne službe, pač pa za napredovanje zaposlenega v javnem zavodu, pri čemer niti Zakon o zavodih niti Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti (ZRRD), na podlagi katerih je bil sprejet prej veljavni Odlok o preoblikovanju Instituta ... v javni raziskovalni zavod (Uradni list RS, št. 13/92, 65/99, 71/02, 91/02 in 11/06), ne določata, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo zoper posamične akte o imenovanju, napredovanju oziroma razrešitvah delavcev v javnem zavodu s področja raziskovalne dejavnosti, kar Institut ... je in v katerem je tožnik zaposlen.

Zoper sklep prvostopnega sodišča se tožnik pritožuje zaradi bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, ali da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, reši kompetenčni spor in zadevo odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani ali drugemu pristojnemu sodišču v ponoven postopek oziroma reševanje. Navaja, da upravno sodišče, če je menilo, da za odločanje v zadevi ni pristojno, tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo sprožiti kompetenčni spor. Tožnik je tožbo vložil na Delovno in socialno sodišče, ki pa je ni zavrglo, temveč se je izreklo za nepristojno in je zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču RS, ker je Institut ... javni zavod, in gre po presoji delovnega sodišča za pristojnost upravnega sodišča na podlagi 2. odstavka 3. člena ZUS. S takšnim odločanjem sta sodišči tožniku odrekli pravico do sodnega varstva, ki mu jo jamči 1. odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V določbi 1. odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04, 2/04 - ZDSS, 69/05 - odl. US, 90/05 - odl. US in 43/06 - odl. US), ki se v upravnem sporu uporablja primerno za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, je določeno, da mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče, ki meni, da ni pristojno za odločanje v zadevi, se po uradni dolžnosti s sklepom izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe. Po pravnomočnosti sklepa, s katerim se je izreklo za nepristojno (19. in 22. člen ZPP), odstopi sodišče zadevo pristojnemu sodišču (23. člen ZPP). Če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno tisto sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, pošlje zadevo sodišču, ki naj reši spor o pristojnosti (1. odstavek 24. člena ZPP). V sporu o pristojnosti med sodišči razne vrste odloča vrhovno sodišče (2. odstavek 25. člena ZPP).

V obravnavanem primeru se je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom, opr. št. I Pd 360/2004 z dne 20.9.2004, izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o izvolitvi tožnika v želeni naziv, in je po pravnomočnosti tega sklepa dne 26.10. 2004 zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču RS v Ljubljani. To sodišče pa se ni ravnalo po določbah 24. člena ZPP, temveč je tožnikovo tožbo zavrglo. S tem pa je storilo bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki je vplivala na odločitev, kar je po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 razlog za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču, da, kolikor meni, da za odločanje v obravnavani zadevi ni stvarno pristojno, postopa po 24. členu ZPP in sproži o tem spor o pristojnosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 tožnikovi pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.