Jedro

Sodišče prve stopnje tožniku ne očita, da je šel trak popravljat samovoljno, ampak, da se tega (z vidika svoje varnosti) ni lotil, tako kot bi se moral. Ker je bil tožnik seznanjen z osnovnimi pravili varstva pri delu (v tem okviru pa tudi, da se v trak, ki teče, ne posega), so razlogi, ki jih pritožba naniza v zvezi s trditvijo, da naj bi bila podana izključna krivda toženkinega zavarovanca, neutemeljeni.

Po ustaljeni sodni praksi je invalidnina ena od okoliščin, ki jih je pri določanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti potrebno upoštevati. Tehtnih razlogov, ki bi narekovali odstop od nje, pritožba ne predstavi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11.3.2016(2) odločilo: - da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 4.860,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.482,81 EUR od 29.3.2012 do prenehanja obveznosti, od zneska 75,60 EUR od 17.12.2012 do 10.6.2013, od zneska 75,60 EUR od 1.1.2013 do 10.6.2013, od zneska 75,60 EUR od 1.2.2013 do 10.6.2013, od zneska 75,60 EUR od 1.3.2013 do 10.6.2013 in od zneska 75,60 EUR od 1.4.2013 do 10.6.2013 (I. točka izreka), - da je dolžna toženka tožniku plačevati mesečno rento 75,60 EUR od 1.3.2016 dalje do vključno aprila 2017, do vsakega 5. v mesecu brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), - zavrnilo (III. točka izreka), kar je tožnik zahteval več (24.782,88 EUR z obrestmi in mesečno rento v znesku 64,40 EUR mesečno), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 104,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka iz naslova povrnitve stroškov v roku 15-ih dni na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (po odločbi Bpp 1599/2013) plačati znesek 233,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni oziroma vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi v 20. točki nepravilno ugotovilo, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, v 21. točki, pa da ni podana objektivna odgovornost. Omenja, kaj naj bi sodišče prve stopnje navajalo v 9. točki sodbe (na strani 8 in 9 sodbe). Če je odločilo tako, kot razlaga v točki 9, potem se je odločilo napačno. V kolikor ni toženka za oceno varnosti in nadzorstva, ustreznost navodil, oceno tveganja in izvedenih varnostnih ukrepov, predlagala ustreznega izvedenca iz varstva pri delu, potem ni dokazala, da je delo za tožnika ustrezno organizirala in nadzorovala. Ne morejo pa izpovedbe toženkinega zavarovanca in prič, ki so vse v nekem podrejenem položaju do zavarovanca, nadomestiti izvedenca z dokazovanjem, da je bilo poskrbljeno za potrebno varnost in nadzorstvo, za ustreznost navodil, za ustrezno oceno tveganja in za ustreznost izvedenih varnostnih ukrepov. Nič od tega toženki ni uspelo dokazati, a je kljub temu sodišče nepravilno ugotovilo, da krivdna odgovornost ni podana. V 12. točki sodbe je sodišče navedlo, da mu je splošno znano, da poseganje v trak, ki teče, ni dopustno. Od kje sodišču tako strokovno vedenje, ni znano. Slednje je svoje pristojnosti preseglo, saj za kaj takega ni usposobljeno. Gre za različne trakove in na različnih deloviščih, v različnih delovnih okoljih in nobeno posploševanje ni možno. Nepravilna je tudi ugotovitev, da izvedenca za varstvo pri delu tožnik iz razloga, da bi potrdil, da je poseganje v delujoči trak v konkretnem primeru dopustno, ni predlagal. Poudarja, kaj naj bi med drugim navajal v tožbi pod točko I. V zvezi s tem je bil predlagan kot dokaz izvedenec iz varstva pri delu. Prav tako pa je bilo na tretji strani tožbe po prvem odstavku med dokazi navedeno „kot zgoraj“, kar pomeni vsi prejšnji dokazi, da se niso vsi predlagani dokazi ponavljali. To je sodišče mirno spregledalo in postavilo trditev, da izvedenec ni bil predlagan čisto za konkretno zadevo in za konkreten primer. Takšno podrobno zatrjevanje ni potrebno (sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 324/2014 z dne 19.5.2016). Sodišče je v 15. točki ugotovilo, da pri tožniku niso obstajala ustrezna navodila. Nasprotno. Sodišče je lahko ugotovilo, da so obstajala neka navodila za nek TOZD v okviru podjetja S. Kako od tožnika, ki je bil pri zavarovancu zaposlen kot delavec, pričakovati, da bo sploh pravilno pristopil k delu, če sploh nobenih navodil ni bilo in je delal le tako, kot so ga naučili. Kaj je pravilno, če ni pisnih navodil ? Tekoči trak ni vrteči del, temveč je tekoči del. V konkretnem primeru tožnik ni posegel v vrteči del, temveč v tekoči trak. Glede na navedbe sodišča v 16. točki vse kaže, da bi slednje še kako potrebovalo pomoč izvedenca iz varstva pri delu, saj očitno zamenjuje tekoči trak z vrtečimi deli. Če je bil tožnik poučen o neposeganju v vrteče dele, potem je napačno reči, da je v konkretnem primeru delal kar koli narobe, saj ni posegel v vrteči del, temveč v tekoči del, kar pa je nekoliko drugače. Navaja, kaj sodišče zaključuje v 16. točki. Sodišču očitno ni znano, da tekoči trak tudi ni delujoč stroj kot ni delujoč vrteči del. Na tako nepravilno ugotovljeno dejansko stanje je zaključilo, da ni podana odgovornost toženkinega zavarovanca. V nadaljevanju omenja, kaj naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo v 18. točki. Sam je navajal, da mu je trak potegnil roko, kar je precej drugače od ugotovitve sodišča, da naj bi tožnik porinil roko v delujoči trak. Potegnil in porinil sta različni besedi. Ni res, da bi se kaj takega zgodilo, tudi če bi delal na tleh ali če bi delal recimo s košaro, saj bi bil v takem primeru bolj stabilen. Sodišče namreč ne pozna, kako se lahko delo opravlja na lestvi 4 m visoko, ko je treba ves čas razmišljati tudi o svoji stabilnosti in mnogokrat uporabiti eno roko za fiksiranje samega sebe. Ta vprašanja niso v domeni sodišča, ker tega ne pozna iz svojega. Gre za tehnične zaključke, ki so v pristojnosti ustreznih izvedencev. Tudi razlogovanje sodišča v 19. točki je nejasno in nelogično. Sodišče niti ne ve, kaj je potrebno pri popravi traku storiti. Toženkin zavarovanec je imel neurejeno z navodili, ki bi jih v skladu z zakonom moral imeti. Pritožba nato pojasnjuje, zakaj so bili s strani toženke predloženi dokazi in izvedeni dokazi neustrezni. Omenja, da naj bi vodja A. A. izpovedal, da je tožnik delal morda 30 % časa in da je zaradi njegove tožbe celo šokiran. Izpovedba slednjega naj bi kazala, s kakšnim odnosom so vodeči nastopili proti tožniku. In sedaj naj bi tak tožnik, ki je delal le nekaj procentno in so drugi delali namesto njega, šel samovoljno popravljat nek trak na višino 4 m. Tožnik je šel delat zgolj in samo, ker mu je bilo to naročeno. Vsi izgovori so po mnenju pritožbe le izgovori po škodnem dogodku. Krivda toženkinega zavarovanca je bila podana, ker tožnik ni imel ustreznih navodil, ker ni bil ustrezno poučen in ni bil ustrezno nadziran. Pritožnik v nadaljevanju pojasnjuje, kaj je zatrjeval v prvi pripravljalni z dne 21.7.2014 in pripravljalni vlogi z dne 1.4.2015. Sodišče je ugotovilo, da tudi objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca ni podana, kar prav tako ni pravilno. Tožnik je delal na višini 4 m na lestvi. Sodišče je v nasprotju s svojimi ugotovitvami, ali so bile na razpolago košare ali ne (17. točka sodbe), zapisalo, da, če bi delavec pristopil k popravilu traku ob ugasnjenem traku in s košaro, da bi bilo mogoče preprečiti nastanek škode. Kako naj bi tožnik to vedel, če ni imel nobenih pisnih navodil. Delal je, kar so mu naročili. Če so mu tako naročili in je moral iti tako delati, če mu je trak potegnil roko in tudi če bi upoštevali nepravilno razlogovanje sodišča, da je šlo za vrteče dele in stroj, potem gre gotovo za delo s povečano nevarnostjo. Toženkin zavarovanec mu za nastalo škodo odgovarja tudi objektivno, saj ga je napotil na nevarno delo, na delo na višini brez ustrezne kontrole, brez ustreznih navodil in brez predpostavljenih, ki bi tako delo nadzirali ali preprečili. Zakaj naj bi bil njegov soprispevek 40 %, ni jasno. Res pa je razlogovanje sodišča v tem odstotku vezano na točko 20 sodbe, ki pa ni pravilna. Tožnik ni ničesar prispeval k nastali škodi. Če je šlo za zahtevno delo, potem naj bi to opravili vzdrževalci. Ne strinja se, da mu je sodišče po vseh postavkah iz naslova nepremoženjske škode za nekaj zmanjšalo njegov tožbeni zahtevek. Ni mu jasno, zakaj mu je bilo za telesne bolečine in nevšečnosti priznano manj, kot je vtoževal. Navaja, kakšna je bila njegova škoda v tem oziru. Glede strahu poudarja, da je bil po mnenju izvedenca sam še pet mesecev v hudem strahu za izid zdravljenja, zaradi česar prisojena odškodnina 2.500,00 EUR ni pravična. Najbolj naj bi bil prikrajšan pri prisoji duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpostavlja, kakšne so posledice. Sodišče mu je v 28. točki odštelo 4.000,00 EUR iz razloga, ker naj bi od ZPIZ-a prejemal mesečni znesek invalidnine. Tako stališče je ne glede na ustaljeno sodno prakso nepravilno in nesmiselno. Zakaj naj bi toženka, ki je zavarovatelj povzročitelja škode in zavarovanec bila nagrajena z manjšim plačilom zneska odškodnine, ker je tožnik bil in plačeval preko ZPIZ-a zdravstveno zavarovanje, iz katerega ima pravico do denarnega nadomestila za telesno okvaro. Če ne bi bil zavarovan preko zdravstvenega in pokojninsko invalidskega zavarovanja, bi povzročitelj ali zavarovatelj moral plačati celo odškodnino. Skupaj se pritožuje za neprisojenih 23.472,00 EUR in 56,00 EUR neprisojene rente. Glede pravdnih stroškov poudarja, da bi mu jih moralo sodišče prve stopnje prisoditi v celotni priglašeni višini, saj ne more in ne bi smela toženka uživati nobenih bonitet eventualne brezplačne pravne pomoči. Če bo s svojim zahtevkom uspel, bo sam vrnil, kar je dolžan službi brezplačne pravne pomoči. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je (v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) prepričljivo obrazložilo, zakaj okoliščina, da toženkin zavarovanec delavcem pisnih navodil v skladu s 23. členom (za predmetno zadevo relevantnega) ZVZD(3) ni zagotovil, ni v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo.(4),(5) Na katerem mestu v okviru 8. oziroma 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe naj bi zapisalo, da bi morala toženka za potrditev okoliščin, da je poskrbela za potrebno varnost, nadzorstvo, ustreznost navodil, oceno tveganja in izvedenih varnostnih ukrepov, predlagati ustreznega izvedenca iz varstva pri delu, ni razvidno. Zapisalo je (le), da je v zvezi s temi okoliščinami dokazno breme na njej, da pa je izvedenca za varstvo pri delu predlagal tožnik. Toženka bi bila dolžna takšnega izvedenca predlagati, v kolikor bi tožnik v tem oziru opozarjal na konkretne opustitve, ki bi bile (lahko) v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ker v zvezi s tem tudi iz pritožbenega navajanja(6) noben ustrezno konkretiziran očitek(7) ni razviden, je zatrjevanje, da toženka teh okoliščin ni dokazala, neprepričljiv. Enaka ugotovitev velja za pritožbeno pojasnjevanje,(8) da izpovedbe (toženkinega zavarovanca in prič, ki naj bi bile v podrejenem položaju do slednjega) postavitve izvedenca (glede ugotavljanja omenjenih okoliščin) ne morejo nadomestiti.

6. Sodišče prve stopnje je 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je splošno znano, da poseganje v trak, ki teče, ni dopustno. Ker slednje kot vira (podlage) za takšno ugotovitev ne omenja (strokovnega) znanja, ampak govori o (kot to ustrezno povzame tudi pritožba) nečem, kar naj bi bilo splošno(9) znano, je očitek pritožbe,(10) da naj bi sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti, neutemeljeno. Enako velja za hkrati podano (in povsem nekonkretizirano) navajanje, češ da naj bi šlo za različne trakove na različnih deloviščih in v različnih delovnih okoljih. Povsem na mestu je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da tožnik izvedenca za varstvo pri delu glede okoliščine dopustnosti poseganja v tekoči trak ni predlagal. Pritožnik se sklicuje na tožbene navedbe (v zvezi s katerimi naj bi predlagal postavite izvedenca), a je prav iz tega povzemanja (vključno s sklicevanjem na 3. stran tožbe) očitno, da ga v tem oziru(11) ni predlagal(12) (oziroma potrebe po njegovi postavitvi ni ustrezno izpostavljal). Ker takšnih trditev (predloga) ni postavil, je pritožbeni očitek, da jih je sodišče prve stopnje spregledalo, neutemeljen.

7. Z ozirom na to, da sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve (v zvezi z upravičeno podano ugotovitvijo, da bi tožnik(13) moral vedeti, da se vanje ne posega) izrecno(14) omenja tako vrteče dele kot trak, ki teče, je pritožbeno pojasnjevanje, da to ni isto (ter da sam ni posegel v vrteči del, temveč v tekoči trak), brezpredmetno, očitek, da naj bi omenjeno sodišče oboje zamenjevalo (ter da bi zato potrebovalo pomoč izvedenca iz varstva pri delu), pa neupravičen.(15) Vsebinsko nebistveno je nadalje pritožbeno opozarjanje na s strani sodišča prve stopnje (v okviru zadnjega stavka 16. točke obrazložitve) uporabljen izraz „delujoč stroj“ kot tudi razlaga, da to ni isto kot tekoči trak. V zvezi s tem lahko govorimo (kvečjemu) o neustreznem označevanju tekočega traka (z delujočim strojem). Kakšne naj bi bile vsebinske posledice oziroma kako naj bi to vplivalo na presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov (in same odločitve), pa pritožba ne uspe (ustrezno) pojasniti. Trditev, da naj bi šlo za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je ne le splošna, ampak tudi sicer (očitno) neprepričljiva. Podobno velja za pritožnikovo izpostavljanje, da je za razliko od sodišča prve stopnje, ki je v 18. točki obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovilo, da naj bi roko porinil v delujoč trak, sam zatrjeval, da mu je trak roko potegnil (kot tudi poudarjanje, da sta „potegnil“ in „porinil“ različni besedi). V konkretni zadevi je bistveno to, da je tožnik z roko (kot v 19. in 21. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje in pritožba te ugotovitve ustrezno (konkretizirano) ne izpodbija) posegel v delujoči trak(16) oziroma v njegovo območje. Oporekanje (konkretno in logično obrazloženemu) zaključku sodišča prve stopnje (podanemu v 18. točki obrazložitve), da okoliščina, da na razpolago ni imel dvigala in košare, ni vzročni zvezi s poškodbo (škodnim dogodkom), ker bi (zaradi njegovega postopanja) do nje prišlo, tudi če bi delal na tleh, z navajanjem, da bi bil v takem primeru (oziroma če bi imel na razpolago košaro) bolj stabilen, je presplošno(17) in neprepričljivo. Za omenjene zaključke, ki ji jih pritožba neuspešno izpodbija, sodišče prve stopnje posebnega tehničnega znanja ni potrebovalo, oziroma (točneje) pritožba razlogov, ki bi narekovali angažiranje nekoga s takšnim (posebnim) znanjem (torej izvedenca), ne uspe podati.

8. Očitno neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi bilo v 19. točki podano razlogovanje sodišča prve stopnje nejasno in nelogično. Tudi v tem oziru pritožba z izjemo (nerelevantnega) očitka, da sodišče niti ne ve, kaj je potrebno pri popravi traku storiti, ne predstavi nič drugega (oziroma nič konkretnega). Neprepričljivo(18) je nadalje utemeljevanje trditve, da je šel delat zgolj in samo, ker mu je bilo to naročeno, (le) z izpovedbo A. A., da je tožnik delal samo 30% časa, da je bil zaradi tožbe šokiran in da so morali drugi fantje zanj marsikaj narediti (kar naj bi po njegovem mnenju kazalo na odnos, s katerim so vodeči nastopili proti njemu). Poleg tega mu sodišče prve stopnje ne očita, da je šel trak popravljat samovoljno, ampak, da se tega (z vidika svoje varnosti) ni lotil, tako kot bi se moral (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da je bil tožnik seznanjen z osnovnimi pravili varstva pri delu (v tem okviru pa tudi, da se v trak, ki teče, ne posega),(19) so razlogi, ki jih pritožba naniza v zvezi s trditvijo, da naj bi bila podana krivda toženkinega zavarovanca, neutemeljeni(20) oziroma brezpredmetni.(21) Pritožnik nobenih pomislekov ne more vzbuditi niti (zgolj) z omenjanjem, kaj je navajal v svojih pripravljalnih vlogah (z dne 21.7.2014 in z dne 1.4.2015), oziroma vztrajanjem pri svojih trditvah.

9. Ker je že sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve (izpodbijane odločbe) pravilno pojasnilo, da okoliščina tožnikovega dela na višini (kot tudi uporabe lestve), ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, je pritožbeno izpostavljanje le-te (v zvezi z zatrjevanim obstojem objektivne odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca) neprepričljivo. Nobenega nasprotja z razlogi iz 17. točke obrazložitve ne predstavlja (v 21. točki obrazložitve podan) zapis, da, če bi delavec pristopil k popravilu traku ob ugasnjenem traku in s košaro, bi bilo mogoče preprečiti nastanek škode. Bistvo tega zapisa ni povezano z okoliščino, ali je imel tožnik takrat na razpolago košaro, temveč s trakom (ki ni bil ugasnjen). Ostalim pritožbenim očitkom, in sicer da naj bi bil napoten na delo na višini brez kontrole, brez ustreznih navodil in brez predpostavljenih, ki bi tako delo nadzirali ali preprečili,(22) pa ni moč slediti zgolj iz razloga, ker so bodisi presplošni (in neizkazani) bodisi (kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje), nerelevatni, ampak tudi zato, ker bi bili ti lahko (saj gre za očitke o opustitvi dolžnega ravnanja) kvečjemu podlaga krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca. Ker je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve(23) razloge za obstoj tožnikovega (40%) prispevka k škodnemu dogodku konkretno pojasnilo, je (v tej smeri podan) pritožbeni očitek o nejasnosti neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel tožnik, prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ),(24) svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Pri tem je ustreznost podana tako z vidika odškodnine določene za posamezne oblike (konkretno iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, strahu kot tudi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti) nepremoženjske škode kot (še bolj) glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode določen skupen znesek odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje glede vsake od omenjenih oblik (nepremoženjske škode) izpostavilo vse ugotovljene pravno-relevantne dejanske okoliščine, očitki o nejasnosti oziroma razmišljanje o razlogih za ne-prisoditev vsega, kar je zahteval, niso utemeljeni. Na drugi strani pa pritožnik (konkretno) ne uspe pojasniti, zakaj odškodnina, ki mu ju je sodišče prve na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin (in teh ugotovitev pritožba ne izpodbija) prisodilo, ni pravična (oziroma v skladu z upoštevno sodno prakso). Tudi v tem oziru zgolj z navajanjem škode, ki naj bi jo utrpel, in vztrajanjem, da mu gre višja odškodnina, ne vzbudi nobenega pomisleka v zaključke (oceno) sodišča prve stopnje. Da je po ustaljeni sodni praksi(25) invalidnina ena od okoliščin,(26) ki jih je pri določanju odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti potrebno upoštevati, je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tehtnih razlogov, ki bi narekovali odstop od nje, pritožba ne predstavi.

11. Pritožbeno omenjanje toženkine bonitete (in celo nagrade s prisojo nižjih stroškov) zaradi okoliščine, ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, je (očitno) napačno. Kot (jasno) izhaja iz samega izreka izpodbijane odločbe oziroma obrazložitve podane v njeni 40. točki, nima toženka iz razloga ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, nobenih bonitet. Edina razlika je ta, da je dolžna v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZBPP(27) znesek stroškov,(28) ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči založila Republika Slovenija, povrniti v korist njenega proračuna.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).(29) Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

…

Op. št. (2): V zvezi s popravnim sklepom z dne 24.6.2016. Op. št. (3): Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Uradni list RS, št. 56/99, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): Zaradi česa je pritožbeno pojasnjevanje, zakaj naj bi bile s strani toženke (v zvezi s to okoliščino) predlagane priče neprepričljive, brezpredmetno.

Op. št. (5): V isti točki pa tudi, zakaj ni bilo moč slediti tožnikovemu zatrjevanju, da je popravilo opravljal zgolj, kot so ga naučili. Pritožba zgolj z vztrajanjem pri njej v utemeljenost omenjene trditve ne uspe prepričati.

Op. št. (6): Ki zato z omenjenimi očitki ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da krivda toženkinega zavarovanca ni podana.

Op. št. (7): Z izjemo (ne)obstoja pisnih navodil, do česar pa se je prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (8): Ki je (tako kot trditev, da je za svoje trditve podal ustrezne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo) tudi sicer neustrezno konkretizirano.

Op. št. (9): Kar je nasprotje od posebnega oziroma strokovnega znanja.

Op. št. (10): Ki sami pravilnosti trditve (ugotovitve) sodišča prve stopnje (o nedopustnosti poseganja v trak, ki teče) konkretno niti ne oporeka.

Op. št. (11): Torej dopustnosti takšnega ravnanja.

Op. št. (12): Niti posredno (ali smiselno). Iz tega razloga nimamo opravka (zgolj) z vprašanjem (potrebne) podrobnosti določenega zatrjevanja (in je pritožbeno sklicevanje na odločbo VSRS II Ips 324/2014 z dne 19.5.2016 brezpredmetno).

Op. št. (13): Glede na okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje pri tem izpostavlja.

Op. št. (14): In sicer z uporabo veznika „in“.

(15) Okoliščina, da v zvezi s splošno informacijo o neposeganju (v okviru iste točke obrazložitve) omenja zgolj vrteče dele, zato ni simptomatična (bistvena).

Op. št. (16): Česar ne bi smel. Op. št. (17): Namesto, da bi pritožnik to trditev konkretneje pojasnil, sodišču prve stopnje „očita“, da ne pozna, kako se lahko delo opravlja na lestvi 4 m visoko. Glede na (s strani sodišča prve stopnje) ugotovljen razlog (to je nepravilno tožnikovo ravnanje) za poškodbo, je pojasnjevanje, da je potrebno pri takem delu ves čas razmišljati tudi o svoji stabilnosti in mnogokrat uporabiti eno roko za fiksiranje samega sebe, ne dovolj pojasnjeno (ni namreč jasno, kaj ima izpostavljanje razmišljanja o stabilnosti z dejstvom, da je posegel v (območje) delujoč(ega) trak(u)).

Op. št. (18): Upoštevaje obrazložene ugotovitve sodišča prve stopnje (glej npr. 14. in 17. točko obrazložitve).

Op. št. (19): Sodišče prve stopnje (v okviru 16. točke obrazložitve), kot to izpostavlja pritožba, omenja izpovedbo B. B., da se praktično niso usposabljali, kako popraviti konkretni trak. Vendar pa za razliko od nadaljnje obrazložitve oziroma konkretnih razlogov sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, zakaj omenjena okoliščina ni bistvena, pritožba (tudi v tem oziru) ne uspe (konkretno) pojasniti, zakaj naj bi bilo temu drugače. Op. št. (20): Trditev, da ni bil ustrezno nadziran, je tudi sicer presplošna.

Op. št. (21): Glede očitka o neobstoju navodil. Op. št. (22): Kakor tudi pojasnjevanje, da bi ga morali, če je šlo za zahtevno delo, opraviti vzdrževalci.

Op. št. (23): Upoštevaje, da je tožnica 60% temelj (soodgovornost) priznavala.

Op. št. (24): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (25): Glej npr. odločbe VS RS II Ips 397/1996, II Ips 413/1999, II Ips 549/2000, II Ips 557/2003, II Ips 339/2004 in II Ips 355/2011 in VIII Ips 315/2015. Op. št. (26): Saj je njena pravna narava (tako kot odškodnine po 179. členu OZ) nepremoženjska oziroma predstavlja zadoščenje (za to isto) nepremoženjsko škodo (glej npr. II Ips 557/2003, II Ips 339/2004 in II Ips 355/2011).

Op. št. (27): Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (28): V okvir katerih sodijo tudi nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca.

Op. št. (29): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.