Jedro

Odločba o podelitvi koncesije je upravni akt, vendar tak, ki se ne izvršuje po določbah ZUP, zato na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS ni mogoče izdati začasne odredbe, s katero bi bila odložena izvršitev odločbe.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 137/99 z dne 6.7.1999.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Sodišče navaja, da je tožeča stranka dne 17.5.1999 vložila tožbo zoper odločbo Župana Mestne občine N. z dne 22.4.1999, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo z dne 12.3.1999, s katero je Oddelek za družbene dejavnosti Mestne občine N. podelil koncesijo za opravljanje zobozdravstvenega varstva otrok in mladine v ordinaciji Zdravstvenega doma N. dr. stom. S.-C.Z. in odločbo z dne 12.3.1999, s katero je isti organ izdal koncesijo za isto dejavnost na isti lokaciji, dr. stom. J.-R.V. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97-ZUS). Sodišče izda predlagano začasno odredbo, če so izpolnjeni pogoji, navedeni v drugem odstavku 30. člena ZUS. Tožeča stranka mora izkazati, da bi se ji prizadela težko popravljiva škoda, da odložitev izvršitve izpodbijanega akta ne nasprotuje javni koristi in da ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da za predlagano začasno odredbo niso izpolnjeni pogoji. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadejana težko popravljiva škoda. Tožeča stranka le navaja, da bi z vsakim koncesionarjem izgubila 1.200.000,00 SIT amortizacije, 450.000,00 SIT v rizičnem skladu in 600.000,00 SIT skupnih stroškov, ter da se bo z izvršitvijo izpodbijanih upravnih aktov njena ekonomska baza tako občutno zmanjšala, da ji bo s tem nastala nepopravljiva škoda. Tožeča stranka ne navaja in utemeljuje, kako je prišla do višine zatrjevane amortizacije in kdo bi ji sicer te stroške kril, saj so stroški amortizacije računovodska kategorija. Ne utemeljuje, kako je izračunala izgubo sredstev rizičnega sklada in zakaj bi jih s podelitvijo koncesije izgubila, enako velja pa tudi za znesek skupnih stroškov. Navedene zneske torej ni utemeljila, niti ni utemeljila tega, v čem predstavlja izguba teh zneskov nenadomestljivo škodo za toženo stranko. Samo ponavljanje razlogov, ki jih je že posredovala toženi stranki v svojem dopisu z dne 18.2.1999 pa še ne zadostuje za utemeljeno sklepanje na nastanek nepopravljive škode. Po drugi strani pa tožeča stranka ni v ničemer utemeljila in iskazala, da toženi stranki z začasnim zadržanjem izvršitve upravnih odločb ne bi nastala večja nepopravljiva škoda.

V pritožbi tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje oz. da izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da podatke iz svojih računovodskih in knjigovodskih evidenc prilaga tej vlogi. Iz teh podatkov izhaja, da se bo z izvršitvijo izpodbijanih aktov njena ekonomska baza tako znižala, da ji bo s tem nastala nepopravljiva škoda. S podelitvijo predmetne koncesije in nadaljnjih bi se namreč pri tožeči stranki kot zavodu, ustanovljenemu na področju osnovnega zdravstvenega varstva, bistveno spremenilo razmerje med deficitarnimi in profitnimi dejavnostmi v njegovo škodo in v korist novih koncesionarjev. Tožeča stranka prilaga oceno spremembe letnega poslovnega razultata zavoda zaradi odhoda enega stomatologa med zasebnike koncesionarje. Iz tega je razvidno, da se poslovni rezultat tožeče stranke ob odhodu enega stomatologa med koncesionarje poslabša poslovni rezultat za 2.300.000,00 SIT, saj se s tem zniža stopnja pokritja fiksnih stroškov zavoda.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da navedbe tožeče stranke glede škode niso relevantne. Zdravstveni dom je javni zavod, ki opravlja javno službo kot neprofitno dejavnost in izguba dobička zaradi prekinitve delovnega razmerja dveh zaposlenih nikakor ni stvar le teh in obenem nikakor ne ogroža opravljanja osnovne dejavnosti zdravstenega doma in ša manj njegovega obstoja.

Pritožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik od sodišča zahteva odložitev izvršitve upravnega akta, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz drugega odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe. Po drugem odstavku 30. člena ZUS organ, ki je pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

Prvostopno sodišče je zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ugotovilo je, da pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 69. člena v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZUS niso izpolnjeni.

Ker tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zahtevala izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena ZUS in v pritožbi sama navaja, da je verjetno izkazan pogoj večje nepopravljive škode, kar je pogoj iz prvega odstavka 69. člena ZUS, je tudi pritožbeno sodišče presodilo zahtevo za izdajo začasne odredbe z vidika prvega odstavka 69. člena ZUS.

S tožbo v upravnem sporu tožeča stranka izpodbija odločbo župana, s katero je zavrnil njeno pritožbo zoper odločbo o podelitvi koncesije. Odločba o podelitvi koncesije je upravni akt, vendar tak, ki se ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS ni mogoče izdati take začasne odredbe. Zato v tem primeru niti ni bilo potrebno posebej ocenjevati pogojev iz drugega odstavka 30. člena ZUS. In zato tudi pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v zvezi s škodo ni posebej presojalo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.