Jedro

Dolžnost sodišča, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti ne pomeni, da bi moralo samo, brez ustreznih navedb, ugotavljati možne razloge za ničnost sklenjenega dogovora. ZPP tudi toženi stranki nalaga, da se izjavi o navedbah in dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tudi za upoštevanje ugovora velja, da bi morala tožena stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, ki bi sodišču omogočali presojo pravne podlage za morebitne pravne posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbjanim delom sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči vrne (pravilno: plača) znesek 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1995 do plačila in ji povrne njene pravdne stroške v znesku 51.878,00 SIT. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku - ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo pojasnila, da v navedenem primeru ni šlo za posojilno pogodbo, isto je razvidno tudi iz dokaznega postopka. Prav tako je ugotovljeno, da tožeča stranka nikoli ni izročila toženi stranki vtoževanih 5.000 DEM. Temelj terjatve tožeče stranke naj bi bila menjava oziroma prodaja dela družbenega stanovanja v izmeri 36 m2. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta zamenjavo stanovanja želeli obe stranki. Tožnica je pri zaslišanju jasno povedala, da je toženi prodajala razliko v površini med obema stanovanjema. Pri obravnavanem poslu naj bi šlo torej za kupno pogodbo. Taka kupna pogodba pa je bila na temelju 47. člena ZOR nična, zaradi nedopustnosti predmeta pogodbe. Nadalje gre tudi za nedopustno kavzo. Tožnica zahteva denar brez svoje dajatve. Tožnica se je znebila prevelikega stanovanja, pridobila denar za odkup stanovanja in tako do lastništva na svojem stanovanju prišla brezplačno. Medsebojne obveznosti so neekvivalentne, tožnica je od toženca pridobila že 29.500 DEM, sama pa mu ničesar ni dala, razen privolila v menjavo stanovanja, za kar pa je imela tudi sama zelo velik interes. V obravnavanem primeru gre tudi za fiktivno pogodbo - absolutno simulacijo, saj sta stranki sklenili le navidezno pogodbo, v resnici pa sploh nista hoteli skleniti nobene pogodbe. Pri sklepanju posojilne pogodbe je tožnica vedela, da posojila toženi stranki ni nikdar dala, tožena stranka pa je bila v posel prisiljena, saj je tožeča stranka izkoristila stisko tožene, ki je imela potrebo po večjem stanovanju. V navedenem poslu gre za obojestransko zavestno neskladje med voljo in izjavo pravdnih strank pri sklepanju pogodbe. Tak simulirani posel je ničen in je sklenjena posojilna pogodba tudi iz tega razloga nična. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo sklicevala na ničnost posla, iz katerega naj bi izhajala njena obveznost. Sodišče bi moralo na ničnost, v skladu s 109. členom ZOR, paziti po uradni dolžnosti. Pri izdaji izpodbijane sodbe je sodišče prekršilo tudi določilo 5. točke 354. člena ZPP, saj je kljub določilu 3. odstavka 3. člena ZPP priznalo razpolaganje strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom oziroma moralnim pravilom družbe in ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki temelji na takem razpolaganju tožeče stranke. Sodišče pa je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 344. člena ZPP (verjetno ima pritožnik v mislih 2. odstavek 354. člena ZPP) saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisnikom. Tožnica je na obravnavi 21.10.1998 jasno povedala, da je toženi stranki prodajala 36 m2 stanovanja, v razlogih pa se je sodišče sklicevalo izključno na dogovor z dne 5.3.1993, ki je po mnenju tožene stranke ničen. Sodišče tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev in tako sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 5. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Ta kršitev je podana, če je sodišče, v nasprotju z določbo 3. odstavka 3. člena ZPP, svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Zakon ima v mislih razpolaganja z zahtevkom, katerih oblike so opredeljene v 2. odstavku 3. člena ZPP. Nobena od strank v obravnavanem pravdnem postopku z zahtevkom ni razpolagala in je pritožbena navedba glede obstoja te kršitve pravzaprav nerazumljiva. Brez podlage je tudi zatrjevani obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka istega člena. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge, zakaj je za podlago odločitve vzelo dogovor z dne 5.3.1993 in razloge za obstoj dejstev, ki so za odločitev odločilnega pomena. Navedeni razlogi so jasni, logični, prepričljivi in vsekakor omogočajo preizkus izpodbijanega dela odločitve. Prav ima pritožba, da dokazni postopek ni potrdil tožbene navedbe, da sta tožnica in toženec sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnica tožencu izročila znesek 5.000 DEM. Je pa potrdil nadaljnjo trditev tožeče stranke, da se je toženec tožnici zavezal do 5.3.1995 plačati znesek 5.000 DEM in da tega doslej še ni izpolnil. Sodišče prve stopnje je pri ugoditvi zahtevku utemeljeno upoštevalo določbo 1. odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj ta določba, dolžniku iz obveznostnega razmerja, nalaga izpolnitev obveznosti pošteno v vsem, kot se glasi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni navedel razlogov, ki bi izključevali nastanek in obstoju njegove obveznosti. Netočna je pritožbena navedba, da se je toženec že v odgovoru na tožbo skliceval na ničnost posla, iz katerega naj bi izhajala njegova obveznost. Toženec je v odgovoru na tožbo dal zgolj nekonkretne ugovore, ki sodišču prve stopnje niso nalagali nikakršne obveznosti, da bi ugotavljalo morebitne razloge ničnosti. Dolžnost sodišča, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti (1. odstavek 109. člena ZOR) ne pomeni, da bi moralo samo, brez ustreznih navedb, ugotavljati možne razloge za ničnost sklenjenega dogovora. ZPP tudi toženi stranki nalaga, da se izjavi o navedbah in dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tudi za upoštevanje ugovora velja, da bi morala tožena stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, ki bi sodišču omogočali presojo pravne podlage za morebitne pravne posledice. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da je imel dogovor pravdnih strank nedopusten predmet, nedopustno kavzo, da je šlo za fiktivno pogodbo in o tem, da je bil toženec v posel prisiljen, pa pritožbeno sodišče še dodaja: Že iz navedb obeh pravdnih strank pa tudi po oceni izvedenih dokazov je jasno, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena kupna pogodba. Takega zaključka ne omogoča dejstvo, da je tožnica, na vprašanje pooblaščenca toženca, kaj mu je prodajala, povedala, da je bila to razlika v kvadraturi med njenim in njegovim stanovanjem (list. št. 14 spisa). Prav tako nima nobene utemeljene podlage pritožbeno stališče, da sklenjeni posel temelji na nedopustni kavzi. Poslovni namen pravdnih strank je bila zamenjava stanovanj, na katerih sta tožnica in toženec dotlej imela stanovanjsko pravico. S soglasjem za zamenjavo stanovanja je tožnica omogočila, da je toženec pridobil stanovanjsko pravico na večjem stanovanju in tako, ob upoštevanju popustov Stanovanjskega zakona, le tega odkupil za veliko nižjo ceno od realne. Navadno sprenevedanje pomeni pritožbena navedba, da od nasprotne stranke toženec ni prejel nasprotne dajatve. Vsebino obveznosti je sodišče ugotovilo po oceni izvedenih dokazov in je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da gre za fiktivno pogodbo in da stranki nista želeli nikakršne pogodbe. Sodišče tudi ni imelo nikakršne podlage za ugotavljanje ali je pogodba oderuška, saj zgolj pavšalno zatrjevanje toženca, da je tožnica izkoristila njegovo stisko, ne zadošča. Po navedenem se pokaže, da nobeden od zatrjevanih pritožbenih razlogov ni izpolnjen. Pritožbeno sodiščeje je zato, na podlagi določbe 368. člena ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede priglašenih pritožbenih stroškov. Temelji na določbi 1. odstavka 166. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela.