Jedro

Resnica je sicer popolna skladnost predstave z objektivno stvarnostjo, v pravdnem postopku pa se zahteva prepričanje, to je, tista visoka stopnja skladnosti predstave s stvarnostjo, da o tej skladnosti ne more dvomiti več noben izkušen človek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje in sklep z dne 19.03.2004 r a z v e l j a v i t a ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je ob tem naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške, kot to določno izhaja iz izreka.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna, ne drži, da tožnici nista dokazali, da so jima blago, ki jima je izginilo iz skladišča, ukradli prav toženci. Sodišče mora, če je v dvomu, pokloniti vero glede verodostojnosti višine škode oškodovancu in ne obdolžencu, še zlasti, če ugotovi, da oškodovanec nima razloga, da bi škodo povečal in se po življenjskih izkušnjah lahko potrdi, da taka vsota denarja ni nič neobičajnega. Gre za velika odstopanja v količinah. Okoliščine, ki potrjujejo, da so prav obdolženci kradli iz hladilnice tožečih strank so naslednje: pred dogodki so tožečima strankama sicer nastali določeni manjki blaga, a so bili minimalni. Potem, ko so bili obdolženci inflagranti odkriti z blagom v kombiju, do manjkov ni več prihajalo. Gre pa za obdobje od meseca marca do avgusta istega leta in je jasno, da so za vse občutne manjke, ki so v tem obdobju nastali, po vsej verjetnosti odgovorni toženci. Druga okoliščina je ta, da je bil kot vratar - varnostnik na delovnem mestu tedaj Ž.Č., ki po tem pri tožeči stranki ni bil več zaposlen kot delavec. Če se primerja količine, ki so bile odkrite inflagranti z zagovori obdolžencev v kazenskem postopku, to je na primer, da nikoli niso vzeli rezanih lignjev, se ugotovi, da je bilo prav avgusta v kombiju 17,4 kg rezanih lignjev. Vse to je tožeča stranka navedla že v tožbenih navedbah in pripravljalnih vlogah v postopku. Predložila je tudi listine inventur, iz katerih je ugotoviti, da so bili manjki blaga v hladilnicah pred navedenimi krajami minimalni. Sodišče trdi, da ni nobenega dokaza, ki bi obtožence (tožence) povezoval s škampi, ki so bili ukradeni v marcu 1999. Če bi natančneje prebralo zapisnik o preiskavi stanovanja za P.K. in Č.Ž. (list. št. 65 do 67 kazenskega spisa) bi ugotovilo, da so se v zmrzovalnih skrinjah nahajali tudi škampi. Enako velja za rezane lignje. Vprašati se je tudi, kam naj bi blago iz manjkov šlo in zakaj naj bi tožeči stranki sodišču lagali. Ob tako natančnih evidencah kot sta jih imeli tožnici gotovo zbledi navajanje tožencev kot obdolžencev v kazenskem postopku, da niso vzeli takih količin kot se jih sedaj bremeni. Dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila, sodišče praktično ni ocenilo vsakega posebej in kot celoto, in jim začuda tudi ne da take teže kot zagovorom obdolžencev - tožencev. S tem bolj verjame tožencem kot storilcem kaznivih dejanj kot pa tožeči stranki, oškodovanki. Odločitev je skregana z moralo, občutkom pravičnosti in z osnovnimi načeli dokazne ocene in je tudi krivična. Sodišče zmotno navaja, da je civilna odgovornost načeloma drugačna, širša od kazenske. Zagrešilo je bistveno kršitev postopka že tako, da je dokazno oceno odškodninske odgovornosti opravilo tako kot v kazenskem postopku. V kazenskem postopku velja načelo, da mora biti sodišče v dokazni oceni gotovo, v pravdnem postopku pa visoka stopnja verjetnosti ne velja, pač pa nižja stopnja verjetnosti materialne resnice, to je stopnja verjetnosti - prepričanosti, to je, kadar o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. Zmotno razlaga sodišče tudi 206.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ko razlaga, da drugi in tretji toženec, tudi če bi sodišče spoznalo prvega tožnika (pravilno toženca) za odgovornega, ne bi bila odškodninsko odgovorna. Prvi toženec blaga iz skladišča ne bi kradel, če ga ne bi imel komu plasirati. Trije storilci so blago jemali iz skladišča le zato, ker sta ga bila G. in F. pripravljena in sta ga dejansko tudi odkupovala. Sodišče je postopek kršilo tudi, ker ni obravnavalo celotnega tožbenega zahtevka, kot ga je tožeča stranka postavila. Najprej je poudariti, da je zmotno štelo, kaj je predmet pravde. Ne drži, da gre le za določene količine blaga, ki je izginilo. Če bi temeljito proučilo tožbo, posebej 2. točko, in pripravljalno vlogo z dne 14.01.2004, bi ugotovilo, da se tožbeni zahtevek nanaša tudi na blago, glede katerega je isto sodišče v kazenskem postopku ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku. Pomembno je, da je v kazenskem postopku sodišče dosodilo le glavnico, ne pa tudi zakonske zamudne obresti in to je tožeča stranka zahtevala v tej pravdi. Od celotne škode je najprej k tej prištela obresti, zatem pa odštela na določene dne nakazane določene zneske (420.000,00 SIT in 1.900.000,00 SIT dne 25.03.2002, ki jih je eden od tožencev plačal). Opravila je obračun obresti, kot to izhaja iz 2. točke tožbe, v tem so tudi zakonske zamudne obresti za že v kazenski sodbi dosojeno glavnico. Po drugi strani pa ni upoštevalo, da je tožeča stranka umaknila zahtevek v kazenskem postopku, po razveljavitvi kazenske sodbe, in je sodišče napačno ocenilo razširitev glede racionalnosti postopanja potem, ko toženci v razširitev niso privolili. Očitno je stremelo k temu, da bi zadevo čimprej zaključilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z jasnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je potem, ko je dokaze ocenilo tako, kot mu to nalaga določba 8.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, zaključilo, da tožeča stranka trditev, da bi bili toženci tisti, ki so povzročili škodo s tem, da so vzeli tožnicama v mesecu marcu 60 kg škampov, v mesecu aprilu 216 kg rezanih lignjev, v mesecu maju 57 kg gamber in v mesecu juliju 64 kg škampov, ni dokazala. Pritožba opozarja na zapisnik o zasegu predmetov pri P.K. in Ž.Č. (list. št. 65 do 67 kazenskega spisa) z dne 15. in 16.08.1999 z navedbo, da naj bi bili tedaj najdeni pri tožencih tudi škampi in rezani lignji, pri tem pa spregleda, da je sama že v tožbi trdila, da so pred tem tudi z drugimi dejanji (in ne le s temi, ki jih je obravnavalo z izpodbijano sodbo prvostopenjsko sodišče) toženci tožnici oškodovali z odvzemom rezanih lignjev in škampov. Noben konkreten dokaz torej tožencev z obravnavanimi dejanji ne povezuje, kot je zaključilo že prvostopenjsko sodišče, zgolj verjetnost (kot to sama v pritožbi izpostavlja tožeča stranka) obstoji, da so toženci tisti, ki so v obravnavanem obdobju poleg količin rib, za katere so nekateri sicer priznavali, da so jih vzeli, vzeli tudi s to sodbo obravnavane količine rib. V pravdnem postopku je uveljavljeno načelo materialne resnice, sodišče mora po resnici ugotoviti dejansko podlago odločbe. Resnica je sicer popolna skladnost s predstavo z objektivno stvarnostjo, v pravdnem postopku pa se zahteva prepričanje, to je, kot pravilno poudarja pritožba, tista visoka stopnja skladnosti predstave s stvarnostjo, da o tej skladnosti ne more dvomiti več noben izkušen človek. Nižja stopnja skladnosti je verjetnost. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala (prepričanje), da so toženci tisti, ki so v obravnavanih štirih dogodkih odvzeli tožeči stranki navedene zaloge rib. Dokazno breme da to dokaže, pa je, kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, na tožeči stranki. Vendar pa je sodišče druge stopnje moralo pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti, saj pritožba pravilno izpostavlja, da je v tej pravdi zahtevala odškodnino tudi zaradi tistih dejanj, glede katerih je bila izdana obsodilna kazenska sodba (odvzem zalog rib še v mesecu aprilu - poleg že obravnavanih 216 kg rezanih lignjev, v maju - poleg že obravnavanih 57 kg gamber, v juliju - poleg že obravnavanih 64 kg škampov), skupaj glede vseh dejanj 1.905.999,85 SIT in 8.152.921,57 SIT (obračunana škoda z obrestmi do 25.3.2002), zmanjšano za plačanih 2.320.000,00 SIT in za s kazensko sodbo prisojeno glavnico 297.029 SIT, 1.633.908 SIT, 148.514 SIT in 816.954 SIT. Sodišče prve stopnje je zato v nasprotju z navedbami v tožbi razlogovalo v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka zahteva le povrnitev škode, ki se nanaša le na že štiri navedene "manjke" zalog. Zato ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ni ugotovilo in tudi ni opredelilo, kolikšen del zahtevka zadeva štiri obravnavana dejanja, glede katerih je ugotovilo, da tožbeni zahtevek za povrnitev škode ni utemeljen. Zato so nejasni tudi razlogi glede spremembe tožbe, saj se ta nanaša na tista dejanja, glede katerih je tožeča stranka že zahtevala plačilo odškodnine v tem postopku. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v celoti razveljavilo in tudi sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe (355. in 3.tč. 365.čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz trditvene podlage tožbe, ugotoviti pravno odločilna dejstva, iz trditvene podlage tožbe in uspeha dosedanjega dokaznega postopka izhajati tudi, ko bo ponovno presojalo, glede na nasprotovanje tožencev, smotrnost predlagane razširitve tožbe s procesnega vidika (185.čl. ZPP). Ob tem je opozoriti tudi, da kazenski postopek ni ovira za tek te odškodninske pravde, kot zmotno meni sodišče prve stopnje in je bil premoženjskopravni zahtevek, kot izhaja iz navedb strank, v kazenskem postopku po razveljavitvi prvostopenjske sodbe tudi umaknjen. Ker je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo, je razveljavilo tudi odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3.odst. 165.čl. ZPP).