Jedro

Tožnica je zavezanka za plačilo nadomestila kot lastnica nepremičnine. Pri ugotavljanju oseb, ki se za potrebe odločanja o vlogi za oprostitev plačila nadomestila upoštevajo poleg vlagatelja, pa je treba uporabiti 10. člen ZUPJS.

Če je občinski odlok kot podzakonski predpis v nasprotju z zakonsko določbo, ga pri odločitvi ni mogoče uporabiti (institut exceptio illegalis), saj morajo biti po tretjem odstavku 153. člena Ustave RS podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni, na ustavo in zakon pa so upravni organi vezani tudi v okviru legalitetnega načela iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Občinske uprave Občine Miklavž na Dravskem polju, št. 4224-0044/2019 z dne 15. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku v 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2019. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vlogo za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vložila dne 30. 1. 2019. Vlogi je priložila odločbo CSD št. 1231-27068/2018/2 z dne 26. 9. 2018, iz katere je razvidno, da sta do socialne pomoči upravičena A.A. in tožnica. Razen tega je priložila še plačilne liste za C.C. in D.D., iz katerih so razvidni njuni osebni prejemki v letu 2018, in znašajo za prvega 412,00 EUR mesečno, za drugega pa 1.592,42 EUR mesečno. Iz Centralnega registra prebivalstva izhaja podatek, da na naslovu ... v skupnem gospodinjstvu živijo tožnica, A.A., D.D. in C.C. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev ter v skladu s 13. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Miklavž na Dravskem polju (v nadaljevanju Odlok) prvostopni organ ugotavlja, da skupni mesečni prejemki družinskih članov, ki živijo z zavezanko v skupnem gospodinjstvu, znašajo 2.004,42 EUR, kar pomeni 501,10 EUR na družinskega člana in presegajo višino osnovnega zneska minimalnega dohodka v višini 392,75 EUR. Na osnovi tega prvostopni organ zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 13. člena Odloka za oprostitev plačila nadomestila.

2. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, župan pa je njeno pritožbo z v uvodu navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnil. V svoji obrazložitvi pritrjuje prvostopnim ugotovitvam in zaključku, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 3. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri ponavlja svojo pritožbeno navedbo, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ne bi smela upoštevati bruto zneskov prejemkov, ampak neto. Dodaja, da je bila eno leto prej izdana ugoditvena odločba v zadevi oprostitve plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, to je odločba št. 4224-0001/2018 z dne 20. 3. 2017, ko je tožena stranka pri odločitvi upoštevala neto plačo. Ta odločitev je bila sprejeta na podlagi istega Odloka, ki se v tem času ni spremenil. Dodaja, da je tožeča stranka v letu 2016 doživela elementarno nesrečo zaradi toče in neurja in bi bila tožeča stranka že iz tega razloga upravičena do oprostitve plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Odločitev pa je nezakonita tudi v delu, ko upošteva vse družinske člane in njihove dohodke. Zavezanec za plačilo nadomestila namreč je lahko le lastnik zemljišča in nepremičnine, ne pa vsi ostali družinski člani le na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča. To privede do kršitve 33. člena Ustave RS - pravica do zasebne lastnine, razen tega pa tudi 34., 35., 38. in 67. člena Ustave RS, saj polnoletni družinski član ni dolžan svojim staršem izdajati podatkov o svojih prejemkih. Razen tega ima sin D.D. sicer prijavljeno stalno prebivališče na tožničinem naslovu, dejansko pa biva in dela v tujini in prihaja domov le občasno. Dodaja, da bruto dohodek ni prejemek oziroma denar, ki ostane prejemniku za preživetje, saj so v ta znesek vključeni tudi davki in prispevki. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi iz razloga, ker je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe za sina D.D. upoštevala njegove bruto dohodke, za sina C.C. pa neto dohodke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki, da o zadevi ponovno odloči oziroma, da sodišče samo odloči o upravičenosti tožeče stranke do oprostitve plačila nadomestila. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodaja, da po ustaljeni sodni praksi šteje, da kolikor ob navedbi zneska prejemka iz delovnega razmerja ni izrecno zapisano, da gre za neto znesek, šteje, da gre za bruto prejemek, od katerega se plačujejo davki oziroma prispevki. Pri tem sklicevanju tožeče stranke na druge postopke ne more biti relevantno. Glede tožbenih navedb o elementarni nesreči v letu 2016 tožena stranka pojasnjuje, da je bila tožnica v letu 2016 oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča zaradi škode, ki jo je na njenem stanovanjskem objektu povzročila toča, odlok pa ne omogoča večkratne oprostitve iz razloga iste elementarne nesreče. Glede obsega upoštevanih prejemkov pri C.C. in D.D. tožena stranka dodaja, da je glede prejemkov sina C.C. napačno upoštevala neto zneske, vendar ta napaka ni v škodo, ampak v korist tožeče stranke.

5. Tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

6. Tožba je utemeljena.

7. Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izhaja iz v tem delu še vedno veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84), ki v 58. členu določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

8. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri tem pa upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84).

9. Oprostitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je urejena v 59. členu tega zakona, ki v četrtem odstavku določa, da lahko občina predpiše oprostitev oziroma delno oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi za občane z nižjimi dohodki. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Miklavž na Dravskem polju je to uredil v 13. členu, ki določa, da se oprostijo plačila nadomestila med ostalim tudi zavezanci, ki živijo skupaj z enim ali več družinskimi člani oziroma člani gospodinjstva, in njihovi skupni mesečni prejemki na člana ne presegajo višine osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega na podlagi veljavne zakonodaje, ki ureja socialno varstvene prejemke. Med slednje dohodke se ne štejejo dohodki, ki so oproščeni plačila dohodnine oziroma se le ti odštejejo od osnovnih prihodkov. Oprostitev plačila nadomestila je mogoča tudi v drugih primerih, ko zavezanec zaide v izjemno težak položaj (elementarne in druge nesreče), in če bi bila s tem ogrožena njihova socialna varnost. Oprostitev plačila nadomestila uveljavlja zavezanec z vlogo in dokazili, ki jih vloži na občinski upravi, najkasneje do 31. 1. tekočega leta. Pri odločanju o oprostitvi plačila občinska uprava upošteva celotno premoženjsko stanje zavezanca in članov njegovega gospodinjstva.

10. V predmetni zadevi je tožeča stranka kot primarno sporno izpostavila vprašanje, ali je pri odločanju o vlogi zavezanca za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za ugotovitev mesečnih prejemkov zavezanca treba upoštevati bruto ali neto prejemke. O tem nima Odlok nobenih določb, iz tretje alineje prvega odstavka 13. člena pa izhaja, da so plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča lahko oproščeni zavezanci, katerih mesečnih prejemki ne presegajo višine osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar pomeni, da je oprostitev plačila mogoča iz razloga socialne ogroženosti. Način ugotavljanja socialne ogroženosti ureja Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Ta dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju socialnega stanja, določa v 12. členu, v šestem odstavku tega člena pa določa, da se dohodki in prejemki upoštevajo po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter za davke in obvezne prispevke za socialno varnost, odtegnjene od teh dohodkov in prejemkov. V skladu z navedeno določbo šestega odstavka 12. člena ZUPJS je torej pri ugotavljanju premoženjskega stanja zavezanca treba upoštevati obdavčljive dohodke po tem, ko so odšteti stroški priznani po zakonu, ki ureja dohodnino, ter davki in obvezni prispevki odtegnjeni od teh dohodkov in prejemkov, kar posledično pomeni, da je pri izračunu mesečnih prejemkov treba upoštevati neto zneske.

11. Razen tega pa je v predmetni zadevi sporno tudi, katere osebe je treba upoštevati pri ugotavljanju socialnega stanja. Tožeča stranka je vložila prošnjo kot zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Kdo je zavezanec za plačilo tega nadomestila, določa 62. člen ZSZ, ki pravi, da je to neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Tožnica je zavezanka za plačilo nadomestila kot lastnica predmetne nepremičnine, pri ugotavljanju oseb, ki se za potrebe odločanja o vlogi za oprostitev plačila nadomestila upoštevajo poleg vlagatelja, pa je treba prav tako uporabiti ZUPJS, ki to ureja v 10. členu. Ta določa, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo naslednje osebe: zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ter otroci in partnerji, ki so jih vlagatelji ali oseba in prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu. Kolikor je predmetni odlok kot podzakonski predpis v nasprotju s prej citirano zakonsko določbo, ga pri odločitvi ni mogoče uporabiti (institut exceptio illegalis), saj morajo biti po tretjem odstavku 153. člena Ustave RS podzakonski predpisi in drugi splošni akt v skladu z ustavo in z zakoni, na ustavo in zakon pa so upravni organi vezani tudi v okviru legalitetnega načela iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS.

12. Po zgoraj obrazloženem je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, posledično pa je bilo zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje, zato je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob pravilni uporabi materialnega prava, razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o vlogi tožeče stranke za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 13. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.