Jedro

Preživninsko breme mora biti med zavezanca pravično porazdeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno tako spremeni, da je toženka za preživljanje hčerke dolžna: plačati za mesec oktober še 70 EUR, od 1. 11. 2016 dalje pa plačevati 90 EUR mesečno, v presežku (do prisojenih 90 za mesec oktober 2016 in do prisojenih 110 EUR od 1. 1. 2016 dalje mesečno) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mladoletno hčerko, ki je bila doslej v vzgoji in varstvu pri mami, zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, materi pa določilo obseg stikov in ji naložilo plačevanje preživnine 110 EUR mesečno (ker je za oktober 2016 že plačala 20 EUR, le razliko).

2. Odločitev prvostopenjskega sodišča pravočasno izpodbija toženka/mati, ki izrecno navaja, da se pritožuje le glede višine preživnine. Graja dejanske ugotovitve. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi stroške, ki še niso nastali, pa tudi, ko bodo, bodo enkratni in ne morejo predstavljati podlage za izračun preživnine. Gre za stroške, povezane z maturantskim plesom, za katere ni nujno, da bodo nastali, in stroške, povezane z nakupom računalnika. Tudi za stroške dopusta ni nujno, da bodo nastali, saj ni verjetno, da bo hči dopust preživljala z očetom. Stroške pridobitve vozniškega dovoljenja toženka ne more financirati, sploh pa jih ni mogoče zahtevati v obliki preživnine, kar delno velja tudi za žepnino. Nadalje navaja, da so materialnopravno nepravilne ugotovitve glede preživninskih zmožnosti. Tožnik ima trikrat večje prejemke od toženke, poleg tega njej po izračunu sodišča ostane le 100 EUR, zato ni jasno, kako ji je lahko sodišče naložilo v plačilo 110 EUR. Stroški, ki jih plačuje za stanovanje, niso povezani s številom oseb. Predlaga ustrezno spremembo sodbe.

3. Tožnik in mladoletna hči na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ustava na načelni ravni opredeljuje pravice in obveznosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS). ZZZDR v 123. členu konkretizira ustavno določbo in staršem nalaga, da so dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil, se ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev.

6. Sodišče prve stopnje je potrebe dekleta (ob vložitvi tožbe in izdaji sodbe sodišča prve starega 16 let) ocenilo na 365 EUR. V to so všteti stroški bivanja, šolskih potrebščin, avtobusne vozovnice, nezgodnega zavarovanja, obleke, obutve, prehrane, higiene, kozmetike, mobilnega telefona, letnega dopusta, prevozov, prostočasnih aktivnosti, žepnine. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za relativno nizek obseg stroškov, ki še lahko zadovoljujejo njene potrebe v tej starosti.

7. Preživnina je namenjena otroku, ne roditelju, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, zato so pritožbene navedbe, da bo dekle dopust preživelo s fantom, ne z očetom, brezpredmetne. Res bodo nekateri od stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, zgolj enkratni (npr. stroški povezani z maturantskim plesom in pridobitvijo vozniškega dovoljena), ravno zato jih je sodišče prve stopnje ocenilo po prostem preudarku v višini 40 EUR mesečno. Vozniško dovoljenje je v današnjem času del splošne izobrazbe in pritožbeno sodišče ne dvomi, da si tega za svojo hči pritožnica ne bi želela. Ocenjeni stroški po prostem preudarku tudi niso pretirani in ga pravdni stranki zmoreta kriti (na pritožnico bo iz tega naslova odpadlo 10 EUR mesečno). Oceno o dekletovih potrebah (365 EUR mesečno) pritožbeno sodišče torej sprejema kot povsem korektno in pravilno.

8. Tožnikovih plačilnih zmožnosti pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Tožnik zasluži med 1.600 in 1.700 mesečno in živi v lastni stanovanjski hiši. Toženkine plačilne zmožnosti so povprečno 660 EUR mesečno, torej že prima facie bistveno nižje od tožnikovih. Materialnopravno zmotna je zato odločitev sodišča prve stopnje o porazdelitvi preživninskega bremena 70 % : 30 % v korist očeta (oziroma v breme matere, pri čemer je njen dohodek za približno 2,5 x manjši od očetovega), zlasti ker mama po ugotovitvah sodišča za najemnino in stroške stanovanja plačuje toliko, da ji mesečno ostane le dobrih 100 EUR, torej manj, kot ji je sodišče naložilo preživninskega bremena. Glede na materine zmožnosti ji preživninske bremena, višjega od 90 EUR, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti. Taka porazdelitev (75 % : 25 % oziroma 275 EUR : 90 EUR) je v skladu s preživninskimi zmožnostmi obeh preživljavcev, obenem pa omogoča kritje preživninskega bremena – dekletovih potreb.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP v izpodbijani del sodbe (2. točka izreka) delno poseglo tako, da je toženkino preživninsko obveznost znižalo na 90 EUR mesečno, v presežku (do prisojenih 110 EUR mesečno) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.