Jedro

Uporaba določila, ki se nanaša na stečajni postopek, je odvisna od presoje, ali je sporno razmerje v postopku prisilne poravnave - to je v konkretnem primeru prodaja družbenikovega poslovnega deleža med postopkom prisilne poravnave - v bistvenem podobno izrecno urejenemu v stečajnem postopku.

Zatrjevane prodaje poslovnih deležev nekaterih družbenikov, do katere naj bi prišlo med postopkom prisilne poravnave, ne gre primerjati z usodo poslovnih deležev in morebitnega učinka te prodaje za družbenike po prodaji dolžnika kot pravne osebe v stečajnem postopku. Sporno razmerje v konkretnem primeru ni v bistvenem podobno izrecno urejenemu v stečajnem postopku. Zato uporaba 146. čl. ZPPSL v postopku prisilne poravnave po prepričanju pritožbenega sodišča ni smiselna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (med drugim) zavrnilo predlog pritožnika naj se postopek prisilne poravnave zaključi in potrdilo izglasovano prisilno poravnavo.

Upnik je proti sklepu vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Res 71. člen ZPPSL napotuje na (smiselno) uporabo določb, ki veljajo za stečajni postopek. Vendar pa prav to določilo nalaga sodišču, da v vsakem konkretnem primeru pretehta, ali je uporaba določbe, ki ureja stečajni postopek, v postopku prisilne poravnave smiselna. To določilo torej ne zapoveduje avtomatične uporabe vseh določb, ki veljajo za stečajni postopek v postopku prisilne poravnave. Gre za pravno analogijo, ki je kot metoda vgrajena v pravni sistem v obliki splošnega in abstraktnega pravila. To pomeni, da je uporaba določila, ki se nanaša na stečajni postopek, odvisna od presoje, ali je sporno razmerje v postopku prisilne poravnave - to je v konkretnem primeru prodaja družbenikovega poslovnega deleža med postopkom prisilne poravnave - v bistvenem podobno izrecno urejenemu v stečajnem postopku (prim. Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, 149. stran). Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, je uporaba pravila, ki velja za drug postopek, smiselna.

Stališče pritožbenega sodišča o tem vprašanju je drugačno od pritožnikovega.

Namen prisilne poravnave je dolžniku omogočiti, da z izvedbo ustreznih metod finančne reorganizacije zagotovi nadaljnje poslovanje (prim. 2. odst. 1. čl. ZPPSL). Zato je tudi končna posledica prisilne poravnave bistveno drugačna od končne posledice stečajnega postopka. Posledica prvega postopka ni prenehanje dolžnika, kar je redna posledica drugega postopka. Odprodaja premoženja dolžnika (med drugim) zato ni bistvena za postopek prisilne poravnave, pač pa je to značilnost stečajnega postopka.

Z vnovčevanjem premoženja se le v stečajnem postopku oblikuje razdelitvena masa, ki služi poplačilu upnikov. Po popolnem poplačilu le-teh pa sledi še poplačilo delničarjev oziroma družbenikov (4. odst. 10. čl. ZPPSL). Takšna določba je razumljiva, saj je posledica prenehanja gospodarske družbe prenehanje poslovnih deležev. Zato je logično, da po morebitnem popolnem poplačilu upnikov (kar je v stečajnem postopku izjema), preostanek razdelitvene mase pripade pač družbenikon oziroma delničarjem.

Le eden izmed načinov oblikovanja razdelitvene mase v stečajnem postopku je prodaja dolžnika kot pravne osebe (146. čl. ZPPSL). Te pogodbe ne sklepajo družbeniki, temveč stečajni upravitelj kot zastopnik stečajnega dolžnika (4. odst. 146. čl. ZPPSL). Ta prodaja pa ima enako kot izbris gospodarske družbe iz sodnega registra po pravnomočno končanem stečajnem postopku (med drugim) za posledico prenehanje dotedanjih poslovnih deležev dotedanjih družbenikov ali delničarjev. Stečajni postopek proti prodani pravni osebi se ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso (4. odst. 147. čl. ZPPSL).

Zatrjevane prodaje poslovnih deležev nekaterih družbenikov, do katere naj bi prišlo med postopkom prisilne poravnave, zato ne gre primerjati z usodo poslovnih deležev in morebitnega učinka te prodaje za družbenike po prodaji dolžnika kot pravne osebe v stečajnem postopku. Sporno razmerje v konkretnem primeru ni v bistvenem podobno izrecno urejenemu v stečajnem postopku. Zato uporaba 146. čl. ZPPSL v postopku prisilne poravnave po prepričanju pritožbenega sodišča ni smiselna. V 1. odst. 71. čl. ZPPSL torej ni podlage za uporabo 146. čl. in nasl. ZPPSL v obravnavanem primeru.

Tudi določilo 4. odst. 10. čl. ZPPSL ureja drugačno situacijo od obravnavane. To določilo ureja vprašanja, komu pripade preostanek razdelitvene mase (ta se oblikuje, kot je bilo že obrazloženo, le v stečajnem postopku) po morebitnem popolnem poplačilu upnikov in pred izbrisom dolžnika. Takšna situacija je v postopku prisilne poravnave izključena.

Dolžnost upoštevanja kupnine, ki so jo nekateri družbeniki dosegli s prodajo poslovnih deležev, v načrtu finančne reorganizacije kot sredstva dolžnika bi tako imela pomen odgovornosti družbenikov za dolgove d.o.o., kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. To pa bi bilo v nasprotju s principom iz 2. odst. 5. čl. ZGD, ki je za d.o.o. konkretiziran v 407. čl. ZGD. Ne ZPPSL (prim. zgoraj) ne kakšen drug zakon pa za konkretni primer tudi ne določa drugače (prim. 3. odst. 5. čl. ZGD).

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (353. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL).