Jedro

ZTLR, ki v 58. členu določa, kdaj preneha služnostna pravica, ob tem ne predvideva plačila. Poleg tega tudi tožnika nista pridobila služnosti na odplačen način, temveč s priposestvovanjem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 199.124 tolarjev in obresti s tem, da preneha služnostna pravica vožnje, hoje in živinogonje po parceli 45/10 k.o... za potrebe stanovanjske hiše št. 13, P. Tožnikoma je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 35.935 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Sodiščema očita, da sta v nasprotju z izvedenimi dokazi ocenili, češ da sta se tožnika prostovoljno oziroma svojevoljno odločila za opustitev služnostne poti in za izgradnjo nove poti do njune hiše, saj iz izvršilnih spisov izhaja, da tožnika niti po sodni poti nista mogla realizirati sodno priznane služnostne pravice. Zato sta se v skrajni sili odločila za izgradnjo nove poti do hiše in sta izkazala stroške, ki jih ne bi bilo, če ne bi bil toženec tako trdovratno in protipravno branil služnosti. S prenehanjem služnostne pravice tožeče stranke je toženec obogaten. Sodišče druge stopnje je namreč protispisno ugotovilo, da je toženec odsvojil del zemljišča zato, da sta si toženca lahko uredila nov dostop do hiše, kajti toženec je del zemljišča, po katerem teče pot, že zdavnaj podaril K. za potrebe njihove hiše, sedaj pa sta tožnika ta del zemljišča plačala.

Tožnika sta vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, o katerem bo odločilo sodišče prve stopnje.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Sodišči prve in zlasti druge stopnje sta namreč oprli svojo odločitev tudi na pogodbo med Skladom stavbnih zemljišč občine S. in med tožečo stranko z dne 5.11.1993, ki je tožeča stranka ne izpodbija zaradi kakih napak volje po določilu 60. do 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89) ali iz drugih razlogov. Torej je tožeča stranka s pogodbo svobodno uredila svoja razmerja (10. člen ZOR). Tudi očitek pritožbenemu sodišču, češ da toženec ni podaril dela svojega zemljišča za ureditev poti, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je z zaslišanjem prič in pravdnih strank prepričalo, da je toženec K. podaril del svojega zemljišča za ureditev poti in da je moral sedaj sodelovati v postopku, kar vse je razložilo prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku na 4. strani obrazložitve sodbe in je povzelo sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, toda take kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Podlage za tožbeni zahtevek v zakonu, ki ureja stvarna razmerja, ni. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), ki v 58. členu določa, kdaj preneha služnostna pravica, ob tem ne predvideva plačila. Poleg tega tudi tožnika nista pridobila služnosti na odplačen način, temveč s priposestvovanjem.

Tudi v obligacijskem pravu tožbeni zahtevek nima podlage. Toženčevo preprečevanje služnostne poti je bilo lahko nagib za sklenitev pogodbe, ki se v danem primeru ne more upoštevati. Sicer pa odškodnina zaradi škode, ki bi je trpela tožnika s prispevkom za ureditev poti, ni bila dogovorjena. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila pogodba z dne 5.11.1993 samo del širših poravnalnih pogajanj, ki jih je med sosedi uspešno opravil Sklad stavbnih zemljišč. Zato je razumljiv zapis v V. točki pogodbe, da so sedaj problemi razrešeni in da tožeča stranka nima več nobenih terjatev do kogarkoli. Pri urejanju odnosov med sosedi je sodeloval tudi toženec, ki je v ta namen podaril del svojega zemljišča, in tudi zato od njega ni mogoče zahtevati plačila na podlagi neopravičene pridobitve (210. člen ZOR). Tožeča stranka sicer navaja, da ga je podaril K., in to že davno, toda daritev je bila dana za ureditev poti in toženčevo premoženje je bilo tedaj zmanjšano, čeprav tožnika tedaj nista hotela sodelovati pri ureditvi poti.

Ker torej revizija ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo po določilu 393. člena ZPP.