Jedro

Tožnica Republiko Slovenijo z družino zapustila dne 6. 11. 1993, kar je le približno mesec dni po pridobitvi novega dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano dne 18. 10. 1993, čeprav bi lahko v Republiki Sloveniji na zakoniti podlagi prebivala vse do 12. 10. 1994, ko bi se iztekla veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje. Prav omenjena okoliščina je po oceni sodišča bistvena za ugotovitev, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa, ki bi povzročil, da tožnica po izgubi zaposlitve ne bi imela več možnosti zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, saj je imela tožnica v času odhoda leta 1993 veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in je v tem času prejemala tudi denarno pomoč med brezposelnostjo, Republike Slovenije pa torej ni zapustila šele, ko bi ji vsa izdana dovoljenja potekla.

Tožnica uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, češ da ni bila vabljena na ustno zaslišanje predlaganih prič in da ji tako ni bilo omogočeno zastavljanje vprašanj pričam. Četudi se sodišče sicer strinja s tožnico, da gre pri tem za kršitev pravil postopka po določilih ZUP, in sicer gre po mnenju sodišča za kršitev 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica vabljena na ustna zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, v konkretnem primeru ne gre za tako kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve. To pa iz razloga, ker je bila tožnica, preden je bila izdana prvostopenjska odločba, s posebnim dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2014 pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v danem roku dne 28. 12. 2014 podala tudi svoj pisni odgovor, ki ga je prvostopenjski organ upošteval pri sprejeti odločitvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po določbah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ker je ugotovil, da tožničin odhod ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil izveden dne 26. 2. 1992. 2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z določbo 1. člena ZUSDDD. Tožnica je na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Republiki Srbiji izjavila, da je z možem in hčerkama v Republiki Sloveniji živela na naslovu X. Republiko Slovenijo je skupaj z družino zapustila dne 6. 11. 1993, ker je njej in možu poteklo delovno dovoljenje in s tem dovoljenje za bivanje ter so ostali brez dokumentov. Zaposlena je bila v C. Z družino je odšla na Kosovo k moževim staršem. Konec februarja 1994 je na Upravni enoti Kranj zaprosila za dovoljenje za bivanje, a se je morala po dveh dneh vrniti domov in ne ve, kaj se je zgodilo z njeno vlogo. Ker je živela na Kosovu in imela hrvaško državljanstvo, ni mogla pridobiti nobenih dokumentov. Prvostopenjski organ je na predlog tožnice zaslišal priči A.A. in B.B. Priča A.A. je na zapisnik izjavil, da sta bila tožnica in njen mož R. zaposlena v C. Ker sta ostala brez zaposlitve, brez sredstev za preživljanje in brez pravic, niso zmogli odplačevati stanovanja, zato so z družino odšli v Srbijo. Povedal je, da sta se tožnica in njen mož po odhodu še nekajkrat vrnila in poskušala najti službo, a nista bila uspešna. To je bilo leta 1994. B.B. je povedala, da se ne spomni kdaj je družina zapustila Republiko Slovenijo, niti se ne spomni razloga za odhod. Ve, da so ostali brez sredstev, pri čemer sta tožnica in njen mož v prvih letih po odhodu še prihajala na obisk in iskala službo, vendar nista bila uspešna.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, da je imela dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu X., ter da je bila dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica po izbrisu ni zapustila Republike Slovenije in je z družino nadaljevala z življenjem v Republiki Sloveniji. Izjavila je, da je z družino Republiko Slovenijo zapustila dne 6. 11. 1993. Na podlagi listinskih dokazil je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil tožnici na podlagi zaprosila izdan vizum z veljavnostjo od 18. 10. 1993 do 18. 10. 1994 in da je imela tožnica od dne 18. 10. 1993 do 18. 10. 1994 izdano dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji. Ker je bila vpisana v moževem potnem listu, je bilo tudi dovoljenje za bivanje vpisano v moževem potnem listu. Iz predložene delovne knjižice je razvidno, da je tožnica po izgubi zaposlitve zaradi stečaja podjetja T. od 7. 11. 1991 do 6. 8. 1992 prejemala denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, iz odločbe Zavoda za zaposlovanje z dne 4. 9. 1992 pa izhaja, da je po izteku pravice do denarnega nadomestila zaprosila za pravico do denarne pomoči med brezposelnostjo, ki ji je bila odobrena za čas od 7. 8. 1992 dalje, do nastopa enega od razlogov za prenehanje oziroma najdlje do 6. 11. 1994. Prvostopenjski organ je pridobil tudi podatek Osnovne šole ... , da je bila hči tožnice Č.Č. dne 15. 10. 1993 zaradi preselitve izpisana iz šole. Prvostopenjski organ na podlagi navedenega zaključuje, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa oziroma enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato njena odsotnost ni upravičena.

4. Prvostopenjski organ je tožnico seznanil s svojimi ugotovitvami, tožnica pa je odgovorila, da je Republiko Slovenijo zapustila leta 1994, ko ji je poteklo dovoljenje za začasno bivanje. Dovoljenja za bivanje ni mogla podaljšati in dobiti delovnega dovoljenja, saj je šlo podjetje C., kjer je delala, v stečaj, nove zaposlitve pa ni našla. Če ne bi bila izbrisana, bi obdržala status stalnega prebivanja in četudi bi izgubila zaposlitev, bi lahko ostala v Republiki Sloveniji, tako pa jo je morala zapustiti. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnica v odgovoru potrdila ugotovitve v postopku, pri čemer navaja, da je tožnica navedla, da je Republiko Slovenijo zapustila leta 1994, na zaslišanju na veleposlaništvu pa je navedla datum 6. 11. 1993, vendar pa to po mnenju prvostopenjskega organa ne vpliva na drugačno odločitev. Po preučitvi vseh dokazil prvostopenjski organ ocenjuje, da odhod tožnice ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, izvedenega dne 26. 2. 1992, zato je prošnjo tožnice zavrnil. 5. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe je pritrdil ugotovitvi prvostopenjskega organa, da tožnica pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje. Stečaj podjetja, v katerem sta tožnica in njen mož delala, in nezmožnost pridobitve delovnega dovoljenja in posledično dovoljenja za začasno prebivanje niso upravičeni razlogi odsotnosti, kot jih določa ZUSDDD, v zvezi s pritožbeno navedbo, da je bila na območju nekdanje SFRJ vojna in da je bil tranzit preko meje težak, pa je drugostopenjski organ pojasnil, da tožnica ni predložila niti predlagala izvedbe dokazov, ki bi izkazovali ta upravičen razlog odsotnosti iz Republike Slovenije. Prvostopenjski organ je glede na ugotovljena dejstva po mnenju drugostopenjskega organa pravilno zaključil, da pri tožnici ni podan upravičen razlog odsotnosti, zaradi česar v nadaljevanju ni bilo potrebno ugotavljati še, ali se je tožnica poskušala vrniti v Republiko Slovenijo.

6. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil upravnega postopka ter zaradi kršitve človekove pravice do sodnega varstva, enakega varstva in pravice do pravnega sredstva. V tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), da o njenih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Kršena je bila tudi njena ustavna pravica do sodnega varstva, saj je postavljen pogoj maksimalne 10 letne odsotnosti v nasprotju s človekovimi pravicami iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožena stranka v postopku ni upoštevala 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tožnici ni omogočila, da sodeluje v postopku izvedbe dokaza z zaslišanjem prič. V postopku poleg tega ni bila zagotovljena „enakost orožij“ in celotno dokazno breme je bilo na tožnici. Po mnenju tožnice je izrek napadene ugotovitvene odločbe nejasen in nesmiseln, saj nima jasne obrazložitve, zaradi česa je prišlo do zavrnilne odločbe. Očitki iz odločbe drugostopenjskega organa tudi niso skladni z dejanskim stanjem predmeta odločanja. Tožnica nadalje navaja, da tožena stranka ni v celoti ocenila njene izjave, ampak je pristransko in arbitrarno citirala samo določene dele njene izjave. Trdi, da je zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa in se večkrat poskušala vrniti nazaj v Republiko Slovenijo, a ni bila uspešna. Ko je tožnici poteklo delovno dovoljenje oziroma se je zgodil stečaj podjetja, v katerem je bila zaposlena, ni imela drugih možnosti za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, pomanjkanje sredstev za preživetje pa je bilo posledica njenega neurejenega statusa. Tožnica opozarja, da izpodbijana odločitev de facto krši njeno pravico do sodnega varstva in opozarja na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić proti Sloveniji ter navaja, da je tožena stranka napačno razlagala vsebino pojma „dejansko življenje“ in „središče življenja“. Trdi, da je bila njena odsotnost iz Republike Slovenije upravičena, ter predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov tega postopka.

7. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je bilo v upravnem postopku spoštovano načelo zaslišanja strank in pristojni organ je izpodbijano odločbo izdal šele po tem, ko se je tožnica izrekla o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta skrbno presodila vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter ugotovila, da pri tožnici ni bil izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, pravilna pa je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnica ni zapustila Republike Slovenije zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Njena odsotnost prav tako ni posledica vojne na območju nekdanje SFRJ. Ker tožnica ni izkazala razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, se poskusov vračanja ne ugotavlja.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker je bilo ugotovljeno, da tožničin odhod ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, izvedenega dne 26. 2. 1992. 10. Po oceni sodišča je odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje glede na podatke iz upravnega spisa pravilna in zakonita, pri čemer je mogoče v bistvenih delih slediti utemeljitvi, kot sta jo navedla oba upravna organa v svojih odločbah, zato sodišče skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev obeh upravnih organov, glede na tožbene ugovore pa dodaja še naslednje:

11. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je glede na določbo tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD izpolnjen v primeru, če je odsotnost tujca trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz zakonsko taksativno določenih razlogov, med drugim, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD) oziroma če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ (4. alineja tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD).

12. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, da je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu X. in da je bila dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Sporno pa je, ali je pri tožnici izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in s tem povezano vprašanje, ali je bila odsotnost tožnice iz Republike Slovenije, ki je trajala več kot leto dni, upravičena.

13. Tožnica se v tožbi sklicuje le na razlog upravičene odsotnosti iz 1. alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD in navaja, da je Republiko Slovenijo z družino zapustila po izgubi zaposlitve in preteku delovnega dovoljenja, ker ni imela možnosti zakonito prebivati v Republiki Sloveniji, s čimer smiselno zatrjuje, da je bil njen odhod posledica izbrisa. Razloga upravičene odsotnosti iz 4. alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD (vojne razmere v drugih državah) v tožbi ne omenja in sodišče glede tega razloga pritrjuje obrazložitvi drugostopenjskega organa, da tožnica tekom upravnega postopka ni predložila niti predlagala izvedbe dokazov, ki bi izkazovala ta upravičen razlog odsotnosti iz Republike Slovenije.

14. Po presoji sodišča sta oba upravna organa pravilno presodila, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa in zato njene odsotnosti ni mogoče šteti za upravičeno v smislu 1. alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, vendar pa je potrebno obrazložitev njunih odločb deloma dopolniti. Prvostopenjski organ se namreč moti, da različna navedba datuma zapustitve Republike Slovenije s strani tožnice v izjavi na veleposlaništvu in v izjavi z dne 28. 12. 2014, ne vpliva na odločitev, saj je po oceni sodišča prav okoliščina, kdaj je tožnica z družino zapustila Republiko Slovenijo, v obravnavanem primeru bistvena, zato je potrebno dokazno oceno upravnih organov v tem delu dopolniti. Tožnica s tem v zvezi utemeljeno graja pomanjkljivo opravljeno dokazno oceno upravnih organov, da nista v celoti ocenila njene izjave v postopku, vendar pa omenjena kršitev po presoji sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve in jo je mogoče odpraviti v postopku upravnega spora.

15. Sodišče tako ugotavlja, da je tožnica v postopku podala dve izjavi glede točnega datuma zapustitve Republike Slovenije, in sicer je v izjavi na veleposlaništvu povedala, da je državo zapustila dne 6. 11. 1993, v izjavi z dne 28. 12. 2014 pa je navedla, da je Republiko Slovenijo zapustila leta 1994. Po prepričanju sodišča izvedeni dokazi, kot so razvidni iz podatkov upravnega spisa in povzetih ugotovitev v obrazložitvah prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, potrjujejo, da je tožnica Republiko Slovenijo z družino zapustila dne 6. 11. 1993. Na zaslišanju na veleposlaništvu je namreč tožnica na izrecno vprašanje, kdaj je zapustila Republiko Slovenijo, odgovorila, da je bilo to dne 6. 11. 1993, pri čemer je zapisnik podpisala in nanj ni imela pripomb. Skladno z določbo 80. člena ZUP se zapisnik šteje za javno listino in velja za resnično, kar je v njem navedeno, tožnica pa napake v svoji izjavi, kot je zabeležena na zapisniku, sploh ne zatrjuje, čeprav je breme takšnega dokazovanja na njej. Tožnica je na zaslišanju povedala, da se je v mesecu februarju leta 1994 poskušala vrniti v Slovenijo, ne pa, da bi tega leta šele zapustila državo, kar vse kaže na to, da je Slovenijo zapustila že konec leta 1993. Pomembno dokazilo pri ugotavljanju resničnega datuma odhoda tožnice iz Republike Slovenije predstavlja nadalje podatek Osnovne šole ... v Kranju, da je njena hči Č.Č. v šolskem letu 1992/93 zaključila prvi razred osnovne šole in da je bila dne 15. 10. 1993 zaradi preselitve izpisana iz šole, kar se ujema z navedbo tožnica na zaslišanju na veleposlaništvu, da so nekaj tednov za tem z družino zapustili Republiko Slovenijo. Iz kopije obrazca za odjavo stalnega prebivališča je poleg tega razvidno, da je bila odjava stalnega prebivališča v računalniku zabeležena dne 12. 10. 1993, čeprav je vlogo za prostovoljno odjavo sicer dne 1. 12. 1994 za tožnico vložil njen svak B.B. Ob upoštevanju vseh navedenih dokazov po presoji sodišča ni mogoče slediti navedbam za resnične navedbe tožnice v izjavi z dne 18. 12. 2014, da je Republiko Slovenijo zapustila šele leta 1994, ko ji je poteklo dovoljenje za začasno bivanje, saj je glede na njeno prvotno izjavo, da je z družino Republiko Slovenijo zapustila 6. 11. 1993 in še posebej zato, ker je štiri tedne pred tem datumom zaradi preselitve tudi izpisala hčerko iz šole, gotovo, da je tožnica Republiko Slovenijo zapustila že dne 6. 11. 1993. 16. Prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ sta na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovila, da je bil tožnici na podlagi zaprosila izdan vizum z veljavnostjo od oktobra 1993 do oktobra 1994 za neomejeno število potovanj in da je imela tožnica od oktobra 1993 do oktobra 1994 izdano dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, kot je razvidno iz kopije prošnje tožnice za izdajo vizuma in kopije potnega lista tožničinega moža, v katerem so bili vodeni tudi podatki za tožnico. Na podlagi odločbe Zavoda za zaposlovanje z dne 4. 9. 1992 je bilo v postopku pravilno ugotovljeno tudi, da je bila tožnici priznana pravica do denarne pomoči med brezposelnostjo za čas od 7. 8. 1992 dalje, do nastopa enega od razlogov za prenehanje oziroma najdlje do 6. 11. 1994. 17. Glede na vse obrazloženo je po presoji sodišča mogoče ugotoviti, da je tožnica Republiko Slovenijo z družino zapustila dne 6. 11. 1993, kar je le približno mesec dni po pridobitvi novega dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano dne 18. 10. 1993, čeprav bi lahko v Republiki Sloveniji na zakoniti podlagi prebivala vse do 12. 10. 1994, ko bi se iztekla veljavnost dovoljenja za začasno prebivanje. Prav omenjena okoliščina je po oceni sodišča bistvena za ugotovitev, da odhod tožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa, ki bi povzročil, da tožnica po izgubi zaposlitve ne bi imela več možnosti zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, saj je imela tožnica v času odhoda leta 1993 veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in je v tem času prejemala tudi denarno pomoč med brezposelnostjo, Republike Slovenije pa torej ni zapustila šele, ko bi ji vsa izdana dovoljenja potekla.

18. Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da odhod tožnice iz Republike Slovenije dne 6. 11. 1993 ni bil posledica izbrisa, je ob upoštevanju navedenega pravilen, ob izostanku kakšnega drugega razloga, ki po tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD opravičuje odsotnost tujca iz Republike Slovenije, pa sta upravna organa, brez da bi ugotavljala poskuse vračanja tožnice v Republiko Slovenijo, pravilno presodila tudi, da tožnica v postopku ni izkazala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od dne 23. 12. 1990 dalje, kot to zahteva 1. člen ZUSDDD, zaradi česar je bilo treba njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, zavrniti. Tožbenemu ugovoru, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nesmiseln, ni mogoče pritrditi, saj je v izreku odločbe prvostopenjskega organa jasno zapisano, da se prošnja tožnice za izdajo dovoljenja zavrne, navedba razlogov za odločitev pa po presoji sodišča zadostuje standardu obrazložene odločbe.

19. Tožnica se v tožbi ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, glede na to, da ESČP v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP, pač pa se je o tem že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Pri tem sodišče tožnici pojasnjuje enako, kot je že večkrat pojasnjevalo v drugih primerljivih zadevah, na primer v sodbah št. IV U 50/2012 z dne 11. 6. 2013, I U 1377/2014 z dne 5. 11. 2015 in I U 1520/2014 z dne 3. 11. 2015, da je bila novela ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Tožnica pa tudi ni dovolj konkretno navedla, zakaj bi bila odločba v nasprotju s točkama 186 in 359 sodbe ESČP v zadevi Zorana Minića. V teh delih sodbe je govora o tem, da je večina pritožnikov v Sloveniji vzpostavila družinsko življenje ali vzdrževala vezi s sorodniki.

20. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je bila v upravnem postopku kršena tožničina pravica do izjave. Prvostopenjski upravni organ je pravilno, na podlagi vloge tožnice, ki jo je prejel 22. 7. 2013, začel posebni ugotovitveni postopek, ki ga je vodil v skladu z določili 145. člena ZUP, po katerem se izvede posebni ugotovitveni postopek v vseh primerih, razen ko gre za skrajšani ugotovitveni postopek po določilih 144. člena ZUP. Da za skrajšani ugotovitveni postopek iz 144. člena ZUP v tem primeru ne gre, je očitno že na podlagi okoliščine, da je sama tožnica v dokazne namene predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem poimensko navedenih dveh prič in z vpogledom listin, ki jih je v fotokopiji predložila skupaj s svojo vlogo. Navedeno namreč posledično pomeni, da je prvostopenjski organ moral v tem primeru voditi posebni ugotovitveni postopek, skladno z določili 145. člena ZUP, med katerim je tudi ustno zaslišal dve s strani tožnice poimensko predlagani priči in se na njune izjave, med drugim, oprl tudi v izpodbijani odločbi. Tožnica uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP, češ da ni bila vabljena na ustno zaslišanje predlaganih prič in da ji tako ni bilo omogočeno zastavljanje vprašanj pričam. Četudi se sodišče sicer strinja s tožnico, da gre pri tem za kršitev pravil postopka po določilih ZUP, in sicer gre po mnenju sodišča za kršitev 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, ker iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožnica vabljena na ustna zaslišanja prič, ki jih je sama predlagala, v konkretnem primeru ne gre za tako kršitev, ki bi vplivala na pravilnost odločitve. To pa iz razloga, ker je bila tožnica, preden je bila izdana prvostopenjska odločba, s posebnim dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2014 pisno seznanjena z vsemi med upravnim postopkom ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter je v danem roku dne 28. 12. 2014 podala tudi svoj pisni odgovor, ki ga je prvostopenjski organ upošteval pri sprejeti odločitvi. Tožnica tudi nima prav, ko trdi, da je bilo celotno dokazno breme na njej, saj je upravni organ tudi po uradni dolžnosti tekom postopka pridobil potrebne dokaze (vpogled v register stalnega prebivalstva, dokazila iz arhiva) in je torej ravnal skladno z načelom materialne resnice, kot mu nalaga 8. člen ZUP.

21. Neutemeljeno je nazadnje tožbeno grajanje, da je bila tožnici kršena njena ustavna pravica do sodnega varstva. Ustava RS namreč v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Prav to pravico pa tožnica uveljavlja v tem upravnem sporu, zato ni mogoče govoriti o tem, da bi ji bila pravica kršena. Ravno tako je imela tožnica pravico do pritožbe in ji zato ni bila kršena pravica iz 25. člena Ustave RS, sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitve 22. člena Ustave RS, kjer je govora o pravici do enakega varstva pravic. V zvezi s tožbeno navedbo, da imajo upravne enote neenako prakso pri odločanju v tovrstnih zadevah, sodišče pojasnjuje, da je predmet tega spora odločba, ki se nanaša na tožnico in je sodišče lahko le v tem obsegu ocenjevalo pravilnost izpodbijanega akta.

22. Sodišče je glede na vse obrazloženo presodilo, da je odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, tožba tožnice pa je neutemeljena, zaradi česar jo je bilo treba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrniti.

K II. točki izreka:

23. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.