Jedro

konkretnem primeru je bilo treba ugotoviti ne le obseg tožnikovih vlaganj, temveč tudi kakšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavljajo tožnikova vlaganja. Za ugotovitev alikvotnega dela pa je tudi po ugotovitvi obsega vseh vlaganj treba izvesti dokaz z izvedencem, saj je za ugotovitev teh dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu B.S., umrlem 23.5.2001, opr. št. IV D 520/2001 Okrajnega sodišča v L., kot zapustnikovemu potomcu, ki je živel skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ter drugače pomagal, sam in s člani svoje ožje družine, pri ohranjanju in povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja, pripada pravica do izločitve dela, ki ustreza njegovemu prispevku, tj. 31,9 % zapuščine, sestoječe iz nepremičnin pod vl.št. 647, k.o. L.. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 303.056,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnikov zahtevek sui generis: temelj za stvarnopravni zahtevek je vsakršna pomoč potomca zapustniku, ki pomeni prispevek k povečanju ali ohranjanju zapustnikovega premoženja, v nasprotju s siceršnjimi stvarnopravnimi zahtevki, za katere se zahteva znatnejše vlaganje. Po določilu 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je torej vsaka pomoč potomca, ki je živel skupaj z zapustnikom in ki je prispeval k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, osnova za stvarnopravni zahtevek, in ne obligacijskopravni zahtevek. Ker med pravdnimi strankami ni bilo spora, da je tožnik živel z zapustnikom, in da so bila določena dela opravljena, je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Dokazi, predvideni v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), so enakovredni, zato bi bilo sodišče za razjasnitev dejanskega stanja dolžno izvesti predlagana zaslišanja, tako strank kot prič, in sicer glede dejstva, da je tožnik pomagal zapustniku pri ohranjanju in povečanju njegovega premoženja. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, vsebinsko ni moglo sklepati o tožnikovih navedbah o obsegu njegovih vlaganj. Dokaz z izvedencem gradbene stroke bi sodišču poenostavil le sklepanje o višini utemeljenosti tožbenega zahtevka, v nobeni meri pa ne o temelju.

Slednjega bi sodišče lahko ugotavljalo le z izvajanjem dokazov z zaslišanjem strank in prič ter iz nespornih ugotovitev pravdnih strank o bivanju tožnika z zapustnikom in o nespornem obsegu tožnikovih vlaganj. Ker je sodišče torej zavrnilo tožnikove dokaze, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa je sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago tožnikovega zahtevka predstavlja prvi odstavek 32. člena ZD, ki določa, da imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. V pravni teoriji in sodni praksi obstajajo različna stališča glede narave zahtevka po 32. členu ZD. Prevladujoče je stališče, na katerega opozorja pritožba, in sicer da gre v konkretnem primeru za zahtevek sui generis, ki vsebuje tako dednopravne kot tudi stvarnopravne elemente, in ne zgolj za klasičen stvarnopravni zahtevek. Po tem stališču lahko upravičenci po določilu

32. člena ZD izločijo del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, ne glede na vrednost njihovega prispevka k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Upravičenec namreč ne nastopa kot lastnik, ki uveljavlja lastninsko pravico, temveč kot upravičenec, ki sme prav zaradi uvedbe dedovanja uveljavljati svoj prispevek k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja z izločitvijo dela premoženja, ne glede na to, ali bi imel po splošnih pravilih civilnega prava stvarnopravno ali pa samo obligacijsko upravičenje (tako dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, stran 194). Proti stvarnopravnemu zahtevku govori tudi stališče dr. Nikole Gavelle (primerjaj dr. Nikola Gavella, Nasljedno pravo, Zagreb 1986, stran 333), medtem ko so v pravni teoriji zastopana tudi nasprotna stališča (primerjaj Tone Frantar, 32. člen Zakona o dedovanju, Podjetje in delo, št. 5/1996). Vendar pa to vprašanje v konkretnem primeru niti ni bistvenega pomena, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Pritrditi je pritožbi, da bi sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo obseg tožnikovih vlaganj v nepremičnino tudi z zaslišanjem prič in pravdnih strank. Vendar pa je treba v konkretnem primeru ugotoviti ne le obseg tožnikovih vlaganj, temveč tudi kakšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavlja prispevek tožnika k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Le-ta pa je odvisen od vrednosti zapustnikovega premoženja, kakršna bi bila brez povečanja, in vrednosti, kakršna je v času zapustnikove smrti, ter od upravičenčevega prispevanja k temu povečanju (primerjaj dr. Nikola Gavella, Nasljedno pravo, Zagreb 1986, stran 338). Za ugotovitev teh vrednosti pa je tudi po ugotovitvi obsega vseh vlaganj treba izvesti dokaz z izvedencem, saj je za ugotovitev teh dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).

Izvedenec je potreben za ugotovitev teh dejstev, ne pa le za poenostavitev sklepanja o višini tožbenega zahtevka, kot zmotno meni pritožba. Izvedenec bi moral namreč ugotoviti, kakšna bi bila vrednost zapustnikovega premoženja brez tožnikovega vlaganja, kakšna je vrednost tožnikovih vlaganj in kolikšen del predstavljajo tožnikova vlaganja glede na vrednost celotnega zapustnikovega premoženja (alikvotni del). Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izvedenskemu mnenju, ki je bil pridobljen pred pravdo in kateremu je tožena stranka izrecno nasprotovala. Naravo izvedenskega mnenja ima namreč samo tisto izvedensko delo, ki ga opravi izvedenec, določen s strani pravdnega sodišča (prvi odstavek 244. člena ZPP). Novega izvedenca pa tožeča stranka ni predlagala. Ker sodišče prve stopnje tudi po ugotovitvi obsega vlaganj v zapuščino brez izvedenca ne bi moglo izračunati alikvotnega dela, ki bi se izločil iz zapuščine, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič in pravdnih strank. Tako sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati nesporno vrednost vlaganj v višini 474.389,00 SIT. Tudi v tem primeru bi bilo treba z izvedencem nadalje ugotoviti, kolikšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavlja to vlaganje. Zato v konkretnem primeru niti ni pomembno, ali bi tožnik na podlagi teh vlaganj imel stvarnopravni ali zgolj obligacijskopravni zahtevek. Slednjega pa tožnik tudi sicer ni postavil. Glede na obrazloženo se izkaže, da je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa je dolžna kriti tudi tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti med potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).