Jedro

Pri pogodbenem prostovoljnem zavarovanju odgovornosti se zavarovanec po svoji presoji (avtonomni volji) zavaruje pred odškodninskimi zahtevki oškodovancev. Pri tem zavarovanju prevladuje interes zavarovatelja, to je subjekta, ki je odškodninsko odgovoren oškodovancu, ne pa interes oškodovanca. V tem pogledu se prostovoljno pogodbeno zavarovanje odgovornosti loči od obveznega zavarovanja. Zato ima pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti zavarovalnica tudi vse ugovore, ki jih ima v zvezi s pogodbo proti tistemu, s katerim je sklenila zavarovalno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 10. 2019 razsodilo: - pod točko I izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh plača 939,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 800,00 EUR od 3. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 124,32 EUR od 15. 2. 2016 dalje do plačila in od zneska 15,00 EUR od 8. 1. 2016 dalje do plačila; - pod točko II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v presežku, to je za plačilo še nadaljnjih 5.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2016 dalje do plačila in za plačilo 158,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2016 dalje do plačila; - pod točko III izreka odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati stroške postopka v višini 92,76 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po nastopu zamude dalje do plačila; - pod točko IV izreka toženki naložilo, da v 15 dneh povrne v korist proračuna Republike Slovenije na TRR Organa za Bpp Okrožnega sodišča v Celju stroške pravdnega postopka v višini 80,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe in izrek o stroških (torej odločitev pod točko II, III in IV izreka sodbe). Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi še nadaljnjih 4.258,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter toženki naloži v plačilo celotne pravdne stroške tožnika, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je zatrjeval, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik utrpel tudi prekinitev digitalnega živca. Takšne v tožbi zatrjevane poškodbe živca toženka ni prerekala, zato bi moralo sodišče trditve tožnika o poškodbi živca šteti za priznane, posledično pa bi to pomenilo, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi posledice takšne poškodbe, kar bi pomenilo večji obseg ugotovljene nepremoženjske škode tožnika. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi bistvena kršitev določil 2., 7. in 214. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je utrpel tožnik, ker ni upoštevalo sicer s strani toženke neprerekanih trditev tožnika, da je kot neugodnost utrpel tudi dolgotrajno nošnjo Boehlerjeve opornice in cepljenje proti tetanusu. S tem je sodišče bistveno kršilo določila 214. člena ZPP v povezavi z 2. in 7. členom ZPP. Ker je sodišče tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino zgolj v višini 1.200,00 EUR, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni pravilno ovrednotilo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, ki jih je in jih bo glede na njihovo trajnost in tožnikovo starost 40 let tožnik trpel še zelo dolgo, pravilno pa ni ovrednotilo tudi neugodnosti, ki jih je utrpel tožnik. Če bi jih, bi moralo tožniku iz tega naslova prisoditi vseh zahtevanih 3.000,00 EUR. Ob pravilnem vrednotenju intenzitete in trajanja strahu bi sodišče moralo tožniku tudi iz naslova strahu prisoditi vseh zahtevanih 700,00 EUR in ne le 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisoditi denarno odškodnino, če že ne zaradi posledic poškodb živca pa zato, ker bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku denarno odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti prisoditi v okviru telesnih bolečin in neugodnosti. Glede na ugotovljeno intenziteto duševnih bolečin zaradi skaženosti bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku tudi iz tega naslova odmeriti višjo denarno odškodnino. Glede na sodno prakso v podobnih primerih (II Ips 214/2006, II Ips 541/2002 in II Ips 540/2002), ko se za podobne primere prisojajo denarne odškodnine v višini 4 do 6 povprečnih mesečnih neto plač, bi moralo sodišče tožniku sicer prisoditi celotno zahtevano odškodnino v znesku 5.900,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ob zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova izgube na osebnem dohodku zmotno uporabilo materialno pravo. Pri zavarovanju odgovornosti je poleg varstva zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki pomembna tudi zaščita oškodovanca, to pa predvsem zato, ker oškodovanec ni pogodbena stranka in zato ta ne sme trpeti posledic, ki izvirajo iz ″inter partes″ pogodbenega razmerja. Zato je zavarovalnica dolžna oškodovancu povrniti vsako škodo, za katero odgovarja zavarovanec, morebitne izključitve jamstva pa lahko uveljavlja le v okviru razmerja do svojega zavarovanca (odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 129/2015). Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z odločitvijo o stroških zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju uspeha tožnika upoštevalo prisojeni znesek, ne da bi temu prištelo tudi znesek odbitne franšize ter ker ni uspeh ugotavljalo kot aritmetično sredino uspeha po temelju in uspeha po višini. Glede na določilo prvega odstavka 155. člena ZPP bi sodišče moralo tožniku v povračilo priznati tudi celotne stroške izdelave izvedeniških mnenj, ki jih je plačal tožnik, saj ti stroški niso odvisni od tožnikovega končnega uspeha v pravdi (VSL I Cp 1454/2014). Ob odmeri tožnikovih potnih stroškov zaradi prihoda na naroke in k izvedenki pa bi sodišče moralo pri obračunu kilometrine priznati to v višini 0,37 EUR za kilometer in ne 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (VSL III Cp 935/2015).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz podatkov spisa je toženka že v odgovoru na tožbo v zadnjem odstavku pod točko 3 navedb (listna št. 17 in 18 spisa) zatrjevala, da iz medicinske dokumentacije tožnika ne izhaja, da je utrpel tudi poškodbo živca, zato pa bo moral izvedenec medicinske stroke pojasniti kakšne poškodbe je utrpel tožnik. Torej je toženka že v odgovoru na tožbo nasprotovala trditvam tožnika o utrpeli poškodbi živca. Zaradi spornosti tožnikove utrpelosti tudi takšne poškodbe je sodišče prve stopnje to sporno dejstvo ugotavljalo s pomočjo izvedeniškega mnenja izvedenke travmatološke stroke dr. D. S. in na podlagi izvedeniškega mnenja te izvedenke (točka 7 obrazložitve sodbe) izrecno ugotovilo, da je tožnik ob ureznini palca leve roke utrpel tudi delno poškodbo digitalnega živca oziroma drobne kožne veje, v zvezi s katero pa je prišlo do reinervacije, zaradi katere ima tožnik le nekoliko zmanjšano senzibiliteto oziroma občutek za dotik kože na majhnem arealu, drugih senzibilitetnih ali motoričnih izpadov pa v predelu palca nima. Ob ugotovljenih takšnih poškodbah je izvedenka opredelila tudi intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožnika, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti, podala pa je tudi mnenje o posledičnem neobstoju trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožniku. Na takšno podano izvedeniško mnenje izvedenke nobena od pravdnih stranka ni imela pripomb, sodišče prve stopnje pa je pri ugotavljanju obsega tožnikove utrpele nepremoženjske škode mnenju izvedenke zaradi njegove strokovnosti in objektivnosti tudi v celoti sledilo. Zato pa so neutemeljene sicer protispisne pritožbene trditve o podanosti bistvene kršitve določil 2., 7. in 214. člena ZPP, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obseg tožnikove nepremoženjske škode, ker ni upoštevalo tudi po tožniku zatrjevane utrpele poškodbe živca in njegovih posledic.

6. Kot je jasno zapisalo v točki 9 in 10 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje obseg telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožnika ugotovilo na podlagi strokovno prepričljivega in objektivnega izvedeniškega mnenja izvedenke travmatološke stroke dr. S., na katerega nobena od pravdnih strank ni imela pripomb. Tako je ugotovilo, da je tožnik utrpel ureznino palca leve roke in delno poškodbo digitalnega živca oziroma drobne kožne veje, zaradi česar je v trenutku poškodbe in ob aplikaciji lokalnega anestetika začutil hudo bolečino, na kar je 3 do 5 dni trpel telesne bolečine srednje intenzitete, temu pa so sledile sprva stalne nato pa občasne lahke telesne bolečine v skupnem seštevku 2 tednov. Za tem tožnik ni trpel nobenih nadaljnjih ali bodočih telesnih bolečin. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pa je utrpel pregled v kirurški urgenci, kirurško oskrbo rane na palcu v lokalni anesteziji z injekcijo anestetika, preveze rane do zacelitve, odstranitev šivov, 8-kratno ambulantno fizioterapijo, 9 pregledov pri osebnem zdravniku, bolniški stalež, ki je trajal 1 mesec, cepljenje proti tetanusu ter nošnjo longete za palec približno 2 do 3 tedne. Kot neugodnost v zvezi z zdravljenjem pa je upoštevalo tudi tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti v obdobju 3 tednov po škodnem dogodku, ko so bile tožnikove življenjske aktivnosti začasno zmanjšane za fizična dela in za opravila, povezana z močenjem rok. Zato pa so protispisne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik kot neugodnost v zvezi z zdravljenjem trpel tudi nošnjo longete in bil cepljen proti tetanusu ter s takšnimi utemeljevanji podan očitek o bistveni kršitvi določb 214., 2. in 7. člena ZPP. Neutemeljena so tudi pritožbena poudarjanja pomena tožnikove starosti in dolžine trajanja bodočih telesnih bolečin glede na njihovo trajno naravo za odmero pravične denarne odškodnine tožniku. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odmere odškodnine tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ker bi naj sodišče pri odmeri le-te ne upoštevalo tudi tožnikovega začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

7. Sodišče prve stopnje je v izvedeniškem mnenju izvedenke travmatološke stroke dr. S. imelo prepričljivo dokazno podlago za zaključek, da ugotovljene poškodbe pri tožniku niso zapustile nobenih trajnih posledic in nobenega trajnega zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti in zaradi katerega tudi ni sledilo drugačnim trditvam in izpovedbi tožnika. Ob pravilnem pravnem razlogovanju o pomenu trajnosti zmanjšanja življenjskih aktivnosti za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek (v višini 1.700,00 EUR) iz tega naslova. Pritožnikovi pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev sodišča s poudarjanjem tožnikove izpovedbe in trditev tako ne morejo omajati prepričljivosti takšnih ugotovitev, neutemeljeni pa so tudi s takšnimi trditvami utemeljevani pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju kot pravilnemu v celoti pridružuje. Dodaja le, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenja ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.1

9. Na podlagi zgoraj že povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje o utrpeli poškodbi ter trajanju telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti odmerilo denarno odškodnino v višini 1.200,00 EUR. Na podlagi ugotovitev, da je tožnik utrpel v trenutku samega škodnega dogodka hipen intenziven primarni strah ter za tem 3 tedne (dokler se rana na palcu ni zacelila, palec pa razgibal in ni bilo nobenih komplikacij zdravljenja), sekundaren strah, je sodišče tožniku iz naslova strahu prisodilo denarno odškodnino v višini 500,00 EUR. Na podlagi ugotovitev, da je tožniku ostala na palcu nežna, komaj opazna 1,5 cm dolga brazgotina, zaradi katere tožnik trpi zelo blage duševne bolečine (saj je sam povedal, da ga ta brazgotina le malo vizualno moti), je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo denarno odškodnino v višini 100,00 EUR. Za nepremoženjsko škodo je sodišče tožniku tako prisodilo 1.800,00 EUR, kar v času sojenja pomeni 1,6 povprečne mesečne neto plače. Ugotovljena intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu (zgolj 3 tedne), minimalno duševno trpljenje tožnika zaradi komaj vidne brazgotine na palcu in ugotovljen majhen obseg neugodnosti po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo pravilnost prisojene odškodnine tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo. Odmerjene odškodnine za posamezne oblike škod in za celotno škodo tožnika predstavljajo ustrezen odraz tožnikove škode, ustrezno pa odražajo tudi objektivna merila odmere denarnih odškodnin in umestitev le-te v manjše, težje in katastrofalne škode.2 Neutemeljene so sicer pritožbene trditve, da sodna praksa za primerljive poškodbe in škodo priznava odškodnino v višini 4 do 6 povprečnih mesečnih neto plač in kar pritožnik utemeljuje z v pritožbi konkretno navedenimi primeri. Obseg škod, ki so jih utrpeli oškodovanci v teh zadevah, je namreč večji od tožnikovega.3

10. Pri pogodbenem prostovoljnem zavarovanju odgovornosti se zavarovanec po svoji presoji (avtonomni volji) zavaruje pred odškodninskimi zahtevki oškodovancev. Pri tem zavarovanju prevladuje interes zavarovatelja, to je subjekta, ki je odškodninsko odgovoren oškodovancu, ne pa interes oškodovanca. V tem pogledu se prostovoljno pogodbeno zavarovanje odgovornosti loči od obveznega zavarovanja. Prostovoljno pogodbeno zavarovanje tako ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovanje rizika za vso škodo, ki je nastala oškodovancu.4 Zato ima pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti zavarovalnica tudi vse ugovore, ki jih ima v zvezi s pogodbo proti tistemu, s katerim je sklenila zavarovalno pogodbo (prvi odstavek 945. člena OZ). Takšna stališča izhajajo tudi iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča in večinske prakse višjih sodišč. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova izgube osebnega dohodka tožnika, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v zvezi z njim bilo v splošnih pogojih zavarovalne pogodbe, sklenjene med toženko in njenim zavarovancem, jamstvo za to škodo izključeno.

11. Po določilu 154. člena ZPP je temeljno merilo za ugotavljanje uspeha strank v pravdi končna odločitev o tožbenem glavnem zahtevku.5 Iz takšne je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških tudi izhajalo, ob tem pa v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP ugotovilo, da je tožnikov uspeh znašal 15 %.6 Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti ugotovljenega uspeha tožnika. Že iz specifikacije potrebnih stroškov, ki jih je sodišče priznalo tožniku, pa je tudi razvidno, da tožnik ni založil in plačal nobenih izvedenin izvedencema ter da glede na tekoče obravnavanje zadeve in malo število narokov za glavno obravnavo pravdni stroški strank v zvezi z ugotavljanjem temelja niso nesorazmerno visoki ali pretežni glede na stroške v zvezi z ugotavljanjem višine zahtevka. Pritožbeni očitki v zvezi z ugotovljenim uspehom tako niso utemeljeni.

12. ZPP načeloma enotno obravnava vse stroške postopka in se ti priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi in ne daje podlage, da bi se o stroških izvedencem odločalo po drugačnem principu. Torej so stroški izvedenca pravdni stroški in delijo usodo ostalih stroškov ter se presojajo po uspehu v pravdi. Tako je pravilno te obravnavalo tudi sodišče prve stopnje in glede na to, da se je izvedenina za izvedenko medicinske stroke plačala iz proračuna, toženki naložilo, da tožnikovemu uspehu sorazmeren del te izvedenine vrne v proračun oziroma na račun organa za brezplačno pravno pomoč (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov izdelave izvedenskih mnenj, ker teh ni priznalo v celoti in jih naložilo v povračilo tožniku.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odmero stroškov tožnikovega prihoda na sodišče in k izvedenki navedlo pravilno pravno podlago, ki opredeljuje upravičenost pravdnih strank do povrnitve stroškov v pravdnem postopku ter določa ceno za prevožen kilometer v višini 8 % cene neosvinčenega motornega vozila - 95 oktanov. Zato pa tožnik s pritožbenim zatrjevanjem o drugačni višini kilometrine in s sklicevanjem na odločbo, v kateri ni navedene nobene pravne podlage za izračun takšne kilometrine, ne more izpodbiti pravilnosti take odločitve.

14. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in drugih. 2 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 568/2003, II Ips 281/2000. 3 Oškodovancu v zadevi II Ips 214/2006 je poškodba zapustila tudi trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, oškodovancema v zadevah II Ips 541/2002 in II Ips 540/2002 pa so ob trajnih zmanjšanih življenjskih aktivnostih kot posledice zadobljene poškodbe ostale tudi trajne telesne bolečine. 4 Tako tudi VS RS II Ips 116/95, VSL II Cp 2044/2009, VSL I Cpg 403/2013. 5 Glej Betetto N., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 29. 6 Pravno zmotno pa je sodišče v nadaljevanju ugotovilo, da znaša toženkin uspeh 75 % in ne prav 85 %. Vendar pa v takšno odločitev glede na določbo 359. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme posegati.