Jedro

Tožena stranka je v konkretnem primeru na podlagi ugotovitve, da tožnik premalo pozna dela in naloge, ki naj bi jih kot direktor v navedenem podjetju po pogodbi o zaposlitvi opravljal, pravilno ocenila, da daje navedeno zadostno podlago za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za izdajo enotnega dovoljena za prebivanje in delo A.A.-sedaj tožniku, ki jo je zanj vložil njegov delodajalec B. d.o.o., dne 30. 11. 2016. V svoji obrazložitvi navaja, da je prejela soglasje Zavoda za zaposlovanje (Zavod) za izdajo enotnega dovoljenja za zastopnika za tožnika, saj je soglasje pogoj za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Dalje navaja, da je bil tožnik v zvezi z vloženo vlogo zaslišan na Veleposlaništvu RS v Prištini. Na zapisnik je, med drugim, izjavil, da bo v podjetju B. d.o.o. direktor in bo opravljal fasaderska dela. Nadalje je povedal, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi decembra 2016 na Kosovem in da je pogodba sklenjena za leto dni. Povedal je tudi, da bo v Sloveniji živel na naslovu ..., na vlogi, ki jo je zanj vložil delodajalec, pa je naveden kot naslov prebivanja ... Enotno dovoljenje za prebivanje in delo se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in če ne obstajajo drugi razlogi za zavrnitev dovoljenja po 55. členu ZTuj-2. 2. Ker je tožnik na zaslišanju na vprašanje, katera dela in naloge bo kot direktor v podjetju opravljal, odgovoril, da bo opravljal fasaderska dela, čeprav so v pogodbi navedene druge naloge in ker je na nadaljnje vprašanje, za koliko časa je sklenjena pogodba o zaposlitvi, odgovoril, da za čas enega leta, čeprav je iz pogodbe razvidno, da je sklenjena za nedoločen čas, je tožena stranka ocenila, da tožnik premalo pozna dela in naloge, ki naj bi jih kot direktor podjetja opravljal in za katera mu je bilo izdano soglasje Zavoda, zato je ocenila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog za izdajo zavrnilne odločbe.

3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba zelo skromno in pavšalno obrazložena in da v odločbi tožena stranka navaja razloge, ki so sami s seboj v nasprotju, kakor tudi nedorečeni, zaradi česar izpodbijane odločbe glede pomembnih in odločilnih okoliščin ni mogoče preizkusiti. Tožniku ni znano, kako je tožena stranka tekom izvedbe upravnega postopka prišla do zaključka, da se ne namerava podrejati pravnemu redu Republike Slovenije v smislu zatrjevane 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožnik je ob priložnosti osebnega razgovora na Veleposlaništvu RS v Prištini na zastavljena vprašanja res podal nekoliko drugačne odgovore, kot jih je upravni organ očitno od njega pričakoval, vendar pa to ne daje zadostne podlage, da bi bil izkazan sum ali bi obstajali razlogi za sum, kot so opredeljeni v že navedeni 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Družba B. d.o.o. sodi med manjše družbe in zato je pričakovati, da bo tožnik, ki že ima funkcijo in pristojnosti zakonitega zastopnika družbe, dejansko izvrševal tudi dela, ki so povezana s samo pridobitno dejavnostjo družbe, ne pa zgolj in samo formalno vodstveno funkcijo direktorja. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razbrati, ali je upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe preveril morebitno kazensko preteklost tožnika glede na naravo očitkov, kot se mu očitajo z izpodbijano odločbo. Tožnik tudi opozarja na očitno neskladje v samih navedbah upravnega organa v izpodbijani odločbi, ki tožniku očita, da ne ve niti naslova, na katerem namerava prebivati v Republiki Sloveniji in to kljub temu, da tudi sam upravni organ v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnik na razgovoru dejansko navedel pravilen naslov, to je ..., kot je naveden v sami zahtevi. Sodišču predlaga, da po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku ugodi tako, da razsodi, da je odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-15533/2016-7 z dne 13. 12. 2016 nezakonita in se spremeni tako, da se tožniku izda zahtevano enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožniku zavrnila izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zaradi nepoznavanja področja dela in nalog po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je pri pisanju odločbe prišlo do tipkarske napake, saj je nameravala odločbo zavrniti na podlagi 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 in ne na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da pri napačno citiranem odstavku 55. člena ZTuj-2 ne more iti za kakršno koli obliko očitne napake, temveč gre za hudo vsebinsko napako pri pisanju izpodbijane odločbe. Vsebina 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 se namreč vsebinsko močno razlikuje od razloga po 6. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 6. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da stoji za stališči, navedenimi v odločbi z dne 13. 2. 2017. 7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta tožniku zavrnila zahtevo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki jo je za tožnika vložil njegov delodajalec. Izpodbijana odločitev temelji na določbah 37. člena v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 9. ZTuj-2 v 37. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo enotnega dovoljenja. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je določeno, da se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. 10. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo enotnega dovoljenje za prebivanje in delo navedla 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Navedla je, da ta alineja med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi za to domnevo. Ocena teh razlogov je prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in skladna s podatki v spisu. Tožena stranka je v konkretnem primeru na podlagi ugotovitve, da tožnik premalo pozna dela in naloge, ki naj bi jih kot direktor v navedenem podjetju po pogodbi o zaposlitvi opravljal, pravilno ocenila, da navedeno daje zadostno podlago za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče glede tega sledi utemeljitvi tožene stranke in skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Dodaja le, da na podlagi navedb tožnika, kot izhajajo iz zapisnika o opravljenem razgovoru z njim na Veleposlaništvu RS v Prištini, tožnik tudi po mnenju sodišča premalo pozna dela in naloge, ki naj bi jih kot direktor opravljal. Tožnik bi po presoji sodišča moral in mogel vedeti, da bo kot direktor v podjetju prvenstveno opravljal dela in naloge v zvezi z vodenjem podjetja, ki so v pogodbi o zaposlitvi tudi primeroma navedena, pri čemer to niso fasaderska dela, temveč dela in naloge v zvezi z izvrševanjem vodstvene funkcije.

12. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev predmetne zahteve navedla 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, katere vsebino je v izpodbijani odločbi tudi opredelila (osmi odstavek na 2. strani odločbe). Navedla je, da ZTuj-2 v peti alineji prvega odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zato gre pri navedeni napaki (navedeni 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 namesto da bi bila navedena 6. alineja istega odstavka istega člena) po mnenju sodišča za očitno pomoto, ki jo je po 223. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vsak čas mogoče popraviti. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe res navedla, da je tožnik na zapisnik izjavil, da bo živel na naslovu ... in da je na vlogi, ki jo je podal, naveden kraj prebivanja ..., kar bi pomenilo, da je tožnik navedel pravilen naslov prebivanja. Vendar pa je iz predmetne vloge razvidno, da bo tožnik prebival na naslovu ... To pomeni, da tožnik na osebnem razgovoru ni navedel pravilnega naslova, na katerem bo v Ljubljani prebival in je zato citirana navedba tožene stranke nepravilna. Po presoji sodišča ta nepravilnost tožene stranke ni taka, da bi lahko vplivala na odločitev tožene stranke, ki je po mnenju sodišča pravilna.

13. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča in pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni sledilo tožbenemu zahtevku za odločitev v sporu polne jurisdikcije.

14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.