14. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojnega podjetnika A. A., s. p., Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 4. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 183/2000 z dne 9. 11. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1162/98 z dne 14. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sodni odločbi, na podlagi katerih je dolžan plačati davek od prometa proizvodov za prodano kavo ter davek od prometa storitev po Zakonu o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in nasl. ­– v nadaljevanju ZPD). Zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 25. in 74. člena Ustave.

2.V utemeljitev navaja, da mu je bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave kršena, ker se sodišči nista opredelili do njegovih navedb o davčni osnovi pri prometu blaga, ki je po odločbi spremenjena, čeprav je razvidna iz izdanega računa. Sprememba naj bi po njegovem mnenju kršila tudi materialni predpis oziroma naj bi takšno samovoljno ravnanje kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Posledično naj bi bila zato kršena svoboda podjetništva iz 74. člena Ustave, ker se cene blaga na trgu prosto oblikujejo.

3.Navedeno naj bi veljalo tudi za promet storitev, obravnavan kot bančne storitve. Ker se sodišči nista opredelili ne glede davčne stopnje in ne glede preračunane stopnje, mu naj ne bi bilo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. Negiranje njegovih navedb o očitni nezakonitosti odločitve pa naj bi kot samovoljno kršilo pravico do enakega varstva pravic. Hkrati naj bi bila kršena še svoboda podjetništva, saj naj bi bile storitve obravnavane kot bančne, čeprav ni registriran kot banka.

4.Na podlagi vsega navedenega še zatrjuje, da sta izpodbijani odločitvi v nasprotju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave in načelom enakosti iz 14. člena Ustave.

B.

5.Ustavna pritožba je dopustna zoper posamične akte državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar se z njimi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS). Glede na to zatrjevana kršitev 2. člena Ustave ne more biti predmet preizkusa v postopku z ustavno pritožbo, saj ne gre za določbo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

6.Prav tako ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega prava. V zvezi s tem bi Ustavno sodišče lahko presojalo le, ali odločitev sodišča temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi to lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ki je na področju sodnih postopkov odraz splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Tako iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča kot iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhajajo razlogi za določitev davčne osnove v izpodbijani višini; medtem ko je bila davčna osnova od prometa blaga določena na podlagi podatkov o nabavni ceni in marži v pritožnikovih prevzemnih dokumentih, je bila davčna osnova za promet storitev doseženo plačilo, ki je kot davčna osnova določena tako za zunanjetrgovinske storitve po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZPD kot za bančne storitve po 5. točki prvega odstavka 24. člena ZPD. Razlogi, s katerimi sta sodišči odločitev utemeljili, so tudi razumno pravno obrazloženi. Navedeno velja tudi za uporabljeno stopnjo prometnega davka. Zato zgolj pritožnikovo nasprotovanje izpodbijanima odločitvama ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

7.Glede na to, da iz izpodbijanih sodb izhaja, da sta sodišči obravnavali pritožnikove trditve in jih obrazloženo zavrnili, pritožnik neutemeljeno zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

8.Prav tako z izpodbijanima sodbama zgolj zato, ker je davčno vrednotenje poslovnih dohodkov drugačno od pritožnikovega, ni bilo poseženo v pritožnikovo svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave. Davčna obremenitev, ki je višja od izračunov davčnega zavezanca, namreč sama po sebi ne omejuje poslovanja na želeni način. Pritožnikovega zatrjevanja, da naj bi v tem delu šlo za poseg, ker so bile storitve obravnavane kot bančne, čeprav ni registriran kot banka, pa Ustavno sodišče ni presojalo. Pogoj za obravnavo ustavne pritožbe ni le formalno izčrpanje vseh pravnih sredstev (to je vložitve pravnega sredstva), ampak tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic v že vloženih pravnih sredstvih). Tega pa pritožnik ni storil, saj iz priložene pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča izhaja, da navedenega argumenta v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan