Jedro

Samo v primeru, če bi opredelitev disciplinske kršitve izrecno ali zaradi narave dejanja zahtevala kot poseben subjektivni element določen namen storilca, da bi dosegel kakšno posledico, ki ni znak disciplinske kršitve (in ki tudi ni treba, da je uresničena), bi bil podan direktni naklep obarvan s posebnim namenom (dolus coloratus). Ta okoliščina za tožniku očitani hujši kršitvi ni predstavljala konstitutivnega elementa, zato jo sodišče utemeljeno ni vrednotilo niti kot sestavino očitane kršitve niti kot obteževalno okoliščino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo spremenilo sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 2.10.1997 in uprave družbe z dne 5.12.1997 tako, da je A. H. za ugotovljeni hujši kršitvi delovnih obveznosti po 5. točki 65. člena in 5. točki 64. člena Kolektivne pogodbe vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da so bili za pogojno odložitev izvršitve ukrepa izpolnjeni pogoji iz 90. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). V posledici te odločitve je sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 146.408,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči nedokazano in zgolj hipotetično ugotovili, da se tožnik ni imel namena izogniti se delu. Čeprav sta sodišči sprejeli pravilno pravno presojo, da je tožeča stranka - ki ji ni bila odobrena izraba rednega dopusta niti odprt bolniški stalež - z dela izostala neopravičeno, sta pri svoji odločitvi o pogojni odložitvi izvršitve disciplinskega ukrepa izhajali iz zmotne in prejšnji nasprotujoče ugotovitve, da tožeča stranka ni imela namena izogibati se delu. Ko sodišče presoja namen storitve, hkrati presoja tožnikovo krivdo kot enega izmed elementov disciplinske odgovornosti. Če ni ugotovilo namena storitve očitane hujše kršitve delovne obveznosti, bi moralo, po mnenju revizije, tožnika oprostiti odgovornosti ali pa vsaj ugotoviti pravno zmoto kot razlog za izključitev krivde. Ker ni ravnalo tako, ni le zmotno uporabilo materialnega prava, temveč tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je izrek njunih sodb nerazumljiv oziroma v nasprotju z obrazložitvijo. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, oziroma ju spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti stroškovno zavrne.

Revizija je bila skladno določilu 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77) v zvezi s 14. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP/77, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določbi 1. odstavka 498. člena novega zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije poudarja, da se je po določbi 386. člena ZPP/77 omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih tožena stranka uveljavlja v svoji reviziji.

Zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP/77 po 13. točki 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. oziroma 2. točko 1. odstavka 385. člena ni podana, ker sta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvi sodb navedli, kako sta ovrednotili posamezne dokaze, ki so bili predlagani in jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ter kakšna je ocena vseh dokazov skupaj. Nezadovoljstvo tožene stranke z dokazno oceno sodišča, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določbami ZPP/77, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Če pa tožena stranka izpodbija dejanske ugotovitve o obstoju olajševalnih okoliščin, ki so vplivale na izbiro disciplinskega ukrepa oziroma na pogojno odložitev njegove izvršitve, s tem posega v ugotovljeno dejansko podlago izpodbijane sodbe. To pa v revizijskem postopku na podlagi izrecne prepovedi iz določbe 3. odstavka 385. člena ZPP/77 ni več dovoljeno.

Tudi revizijski očitek o pomanjkljivosti sodb, ki naj bi vsebovali nasprotujoče razloge njunim izrekom, ni utemeljen. Obe sodbi vsebujeta jasno dokazno oceno in razloge o vseh pravnih in dejanskih vprašanjih. Ker revizijsko sodišče ob preizkusu izpodbijanih sodb tudi ni našlo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katero mora po določbi 386. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti, revizijski razlog bistvenih kršitev ZPP/77 ni podan.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V obravnavani zadevi sta nižji sodišči na podlagi presojenih dokazov ugotovili, da obstojijo pogoji za odložitev izvršitve tožniku izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Odločilna je bila dejanska ugotovitev obeh sodišč, da tožniku očitani namen izogibanja delu ni dokazan, zato ga tožena stranka pri izreku najstrožjega disciplinskega ukrepa ne bi smela upoštevati kot obteževalno okoliščino. Ta ugotovitev je narekovala pravno presojo obeh sodišč, kot je vsebovana v izpodbijani sodbi.

Pravno stališče revizije, da je namen storitve disciplinske kršitve v obravnavanem primeru enačiti z naklepom kot obliko krivde, je zmotno. Samo v primeru, če bi opredelitev disciplinske kršitve izrecno ali zaradi narave dejanja zahtevala kot poseben subjektivni element določen namen storilca, da bi dosegel kakšno posledico, ki ni znak disciplinske kršitve (in ki tudi ni treba, da je uresničena), bi govorili o direktnem naklepu obarvanem s posebnim namenom (dolus coloratus). Ta okoliščina za tožniku očitani hujši kršitvi iz 5. točke 65. člena kolektivne pogodbe podjetja (neupravičeno izostajanje z dela dva ali več dni zaporedoma ali tri ali več dni nezaporedoma v obdobju štirih mesecev) in iz 5. točke 64. člena (opustitev sporočila vzroka izostanka v 24. urah, če za to ni opravičenega razloga) ni predstavljala konstitutivnega elementa, zato jo sodišče utemeljeno ni vrednotilo niti kot sestavino očitane kršitve niti kot obteževalno okoliščino. Ob ugotovljenem obstoju olajševalnih okoliščin, kot so tožnikova omejena delazmožnost, dosedanja nekaznovanost in starost, je bila tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev obeh sodišč o pogojni odložitvi izvršitve tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa.

Ob načelu zakonitosti kot temeljnem načelu disciplinskega postopka je v 90. členu zakona o delovnih razmerjih poudarjeno tudi načelo individualizacije kazni. Po tej zakonski normi se izvršitev disciplinskega ukrepa denarne kazni ali prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži, vendar največ za dobo enega leta (1. odstavek). Izvršitev disciplinskega ukrepa v primeru pozitivne prognoze pomeni po svoji naravi omejitev v zakonu določenih disciplinskih ukrepov, če so podane take olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da - kot v obravnavanem primeru - tudi z omiljeno sankcijo doseči namen kaznovanja.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določila 393. člena ZPP/77 zavrnilo kot neutemeljeno.

Na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP/77 je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov postopka, saj revizija ni bila uspešna.

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene v skladu s 4. členom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).