Jedro

Imetnik pravice do uporabe stanovanja po 34. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je neupravičeno odklonil sklenitev najemne pogodbe z lastnikom stanovanja, uporablja stanovanje nezakonito. Zoper njega lahko lastnik stanovanja vloži tožbo na izpraznitev stanovanja na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na odpoved najemnega razmerja in izpraznitev stanovanja v Ljubljani na R. 11 v izmeri 68,60 m2. Glede na izid pravde pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške skupaj z zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 353. ZPP pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi svojo odločitev napačno oprlo na dejstvo, da toženka ni sklenila najemne pogodbe, same vsebine te pogodbe pa ni niti prebralo, kajti če bi jo, bi moralo priti do drugačnega zaključka.

Pogodba je po mnenju pritožbe sestavljena enostransko v korist tožeče stranke, nasprotuje pa tudi določbam Stanovanjskega zakona in Zakona o obligacijskih razmerjih, zaradi vsega tega pa je tožena stranka ni hotela podpisati. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnika sta na toženkino pritožbo odgovorila in predlagala, da se naj kot neutemeljena zavrne in prvostopna sodba potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem ko se ni spuščalo v samo vsebino najemne pogodbe, ki je po mnenju pritožbe sestavljena v nasprotju s Stanovanjskim zakonom (SZ) in s 141. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da toženka, ki je imela pravico do uporabe na spornem stanovanju po 34. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih in ki te pravice do uveljavitve SZ tudi ni izgubila, ni hotela skleniti najemne pogodbe. Razglabljanja v pritožbi o sami vsebini najemne pogodbe in višini najemnine so brezpredmetna, saj pogodba ni bila sklenjena. Sicer pa sta lastnika stanovanja upravičena zahtevati profitno najemnino (drugi odstavek 150. člena SZ) in najemnina, ki sta jo v pogodbi določila, nikakor ni oderuška (glej dopis na l. št. 15 spisa). To pa toženke tudi ni upravičevalo k odklonitvi sklenitve najemne pogodbe, saj bi glede na določbe 66. člena SZ imela možnost doseči, da se višina najemnine po sklenitvi pogodbe preveri ter morebiti izposlovati ustrezno spremembo pogodbe in vračilo preveč plačane najemnine. Da bi v tej smeri kaj naredila, kot to zatrjuje, ni izkazano. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je v konkretnem primeru odločilno to, da pogodba ni sklenjena in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj SZ v 58. členu določa, da oseba, ki uporablja stanovanje in z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, uporablja to stanovanje nezakonito, lastnik pa lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev. S tem pa je odgovorjeno tudi na pritožbeno grajanje uporabe materialnega prava.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa toženka uveljavlja zgolj pavšalno. Sicer pa tudi v okviru obveznega formalnega preizkusa prvostopne sodbe, ki je bil opravljen na podlagi določbe drugega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ker glede na navedeno pritožbeno sodišče ni našlo nobenih uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti tistih na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP (glede stroškov toženke, ki s pritožbo ni uspela), oziroma na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožnikov, ki jih spričo stanja stvari ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).