Jedro

Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen overjen prevod. Sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe pozove stranko, naj dopolni tožbo in listini, priloži tudi prevod v slovenski jezik. Če stranka temu ne sledi, se šteje tožba za umaknjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in navedla, da ni pravilen. Priznala je sicer, da jo je sodišče pozvalo, naj nekatere priloge k tožbi prevede v slovenski jezik. Pri tem pa meni, da je sodišče prezrlo, da je tožba napisana v slovenskem jeziku in, da je tožbeni zahtevek popolnoma definiran. Sodišče bi torej moralo razpravljati o njem in ne o prilogah. V kolikor priloge ne bi zadostovale, bi lahko sodišče zahtevek zavrnilo glede na pomanjkanje dokazov. Tako pa tožba niti ni bila dostavljena toženi stranki.

Poudarja, da je treba v gospodarskem sodstvu zasledovati čim večjo ekonomičnost postopka in da se vloga oziroma obračun prevede samo v primeru, če je nejasna. Stroški prevoda so namreč velikokrat večji od stroškov posameznega tožbenega zahtevka. Tožbe torej ni umaknila, saj jo je napisala v slovenskem jeziku. Res so priloge v nemškem jeziku, vendar je to v korist toženi stranki, da nima nepotrebnih stroškov, v kolikor pa bi sodišče menilo, da ji katera od listin ni jasna, se bo seveda takšna listina prevedla. Poudarja, da se v gospodarskih sporih listine ne prevajajo, razen, če katera od strank listine ne razume. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodna praksa že zdavnaj zavzela stališče, da se tako ne ravna.

Sodišče je napačno uporabilo določilo 4. točke 109. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po prejemu tožbe opravilo predhoden preizkus tožbe. Tožbi so bile priložene listine, sestavljene v nemškem jeziku.

V skladu z določilom 281. člena ZPP je s sklepom z dne 15.7.1993 tožeči stranki naložilo, da za listine, sestavljene v tujem jeziku, predloži overjene prevode v slovenski jezik v dveh izvodih. Pri tem se je sklicevalo na določilo 2. odstavka 232. člena ZPP, ki določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku priložen tudi overjen prevod.

Tožeča stranka je navedeni sklep prejela 20.7.1993 in sodišču ni sporočila svojih morebitnih pomislekov v zvezi s prejetim sklepom.

Tako tudi ni s tem v zvezi predlagala podaljšanje roka, potrebnega za predložitev overjenega prevoda listin (prav tako ni predlagala, da bi prevedla listine šele po prejemu odgovora na tožbo). S tem bi dala sodišču možnost, da bi presodilo ali obstoje opravičeni razlogi za podaljšanje sodnega roka (2. odstavek 111. člena ZPP). Tožeča stranka je isti dan, ko je prejela sklep sodišča, izdan na podlagi določila 109. člena ZPP, predlagala zgolj razpis glavne obravnave - in nič drugega. Te njene vloge pa seveda ni bilo možno šteti kot predlog za podaljšanje sodnega roka.

Glede na to, da je sodišče tožečo stranko pozvalo, da tožbo dopolni, ta pa tega v postavljenem roku ni storila, sledi, da je pristala na domnevo, ki jo za ta primer predvideva ZPP. Zato je sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo določilo 4. odstavka 109. člena ZPP in tožbo zavrglo. S tem pa pritožba ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo na podlagi 2. točke 380. člena ZPP.

Pritožba ne omenja konkretneje drugačne sodne prakse v gospodarskih sporih, in se nanjo sklicuje le pavšalno. To sodišče se tudi ne strinja, da bi drugačno prakso terjalo načelo ekonomičnosti postopka.

Nasprotnođ Vloge oziroma listine niso namenjene le nasprotni stranki.

Njihovo vsebino mora poznati tudi sodišče. Zahteva, da bi moralo sodišče sprejeti listine v tujem jeziku, brez prevoda je v direktnem nasprotju z določilom 2. odstavka 232. člena ZPP, ki ne pozna izjem.

Torej tu ni arbitriranja: prevesti ali ne prevesti listine, sestavljene v tujem jeziku. (Zaradi listin, ki ne bi bile prevedene tako npr. tudi ne bi bila možna presoja ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso morda v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik - kar je eden od pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka po 5. točki 1. odstavka 332. člena ZPP.)