Jedro

Tožena stranka bi lahko ugotovila, da kljub povezavi med preganjanjem in razlogi za preganjanje, tožnik ne izpolnjuje statusa begunca, če bi izpeljala prepričljivo oceno neverodostojnosti tožnika. Vendar tega ni naredila.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-127/2015/6 (1312-02) z dne 19. 2. 2016, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika, roj. ... 1990 v kraju Bagdad, državljana Iraka, za priznanje mednarodne zaščite zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka med drugim povzema, da je tožnik enkrat preživel napad z avtomobilom bombo, bil je sprejet tudi v bolnico. Fizično sicer ni bil ranjen, bil pa je psihično prizadet in v bolnici je ostal teden dni. Leta 2014 je pričel s študijem ekonomije v Bagdadu. Meseca avgusta 2015 je odpotoval iz Bagdada. Ko je prišel v Slovenijo, ni vedel, da je v Sloveniji, vse dokler ni bil prijet s strani policije. Šiitske milice nadzirajo Irak. Spoznal je dekle, s katero sta skupaj študirala v prvem letniku ekonomske fakultete v Bagdadu. Zaljubila sta se. Ona je šiitinja. Konec leta 2014 je njena družina izvedela, da sunit hodi z njihovo hčerko. Njen bratranec, ki se je želel poročiti z njo je o njunem razmerju vedel že pred njeno družino. Bratranec ga je pred izhodom iz fakultete ustavil in mu verbalno grozil. Rekel mu je: "Pusti mojo sestrično". Ker sta se prepirala, je potegnil nož. Ker se je branil, je dvignil roko, bil je z nožem porezan po levi roki. Z njim so bili še trije. Padel je po tleh, z nožem pa ga je porezal po levi nogi, na notranji strani kolena. Rekel mu je: "To je prvo opozorilo, če pa boš še hodil z mojo sestrično, te bomo ubili". Čez dva tedna po tem dogodku je njena družina izvedela za njun odnos in dekle, ki ji je bilo ime N.A., so zabodli do smrti. Bila je stara približno 24 let. O tem dogodku je izvedel od sošolcev na fakulteti. Sošolec ga je klical in mu povedal, da je N. ubila njena družina. Sošolec živi v istem območju, kot je živela N. Naslednji dan, ko ga je o tem obvestil sošolec, ga je klical neznanec in ga vprašal, kje je in kje živi. Na vprašanje, kdo je, mu ni odgovoril. Telefon je izklopil, 15 minut po klicu pa ga je klicala družina in mu povedala, da je N. družina prišla na njihov dom in jih hotela napasti. Ne ve, koliko ljudi je prišlo. Doma so bili mama, sestra in mlajši brat. Tepli so brata in spraševali mamo, kje ima sina. Mami so rekli, da naj takoj pride, sicer bodo ubili vso družino. Mama ga je klicala in povedala, da jih je napadla N. družina. Mama je klicala očeta, ki je bil takrat v službi in mu povedala o dogodku. Istega dne mu je oče rekel, da se morajo odseliti. Vse je odpeljal in jim ni povedal, kam so namenjeni. Preselili so se v kraj Aldora, k očetovemu prijatelju. Živeli so skupaj z M., očetovim prijateljem. Sam je bil tam približno štiri dni. Oče je rekel; "Sin moj, najpametnejše je, da se odseliš drugam. Če bo prišla N. družina, te bodo ubili". Preselil se je k prijatelju A. izven Bagdada, v kraj Alyusufija, kjer je živel približno 15 dni. V tem delu so večinoma suniti in večkrat se zgodi, da šiiti napadejo. Nato se je odselil v kraj Latifiya, kjer je bival približno mesec dni, pri prijatelju H. Iskal je kontakt s sprovajalcem, ki bi mu lahko pomagal zapustiti Irak zaradi groženj s smrtjo. H. mu je pomagal in ga poslal k sorodnikom v Kirkuk. Pri njegovih sorodnikih je živel približno 20 dni, od tam pa je odpotoval v Erbil, Tam se je srečal s sprovajalcem in ta mu je pomagal, da je prispel v Istanbul. 3. Na vprašanje uradne osebe, če je kdaj skušal stopiti v stik z N. družino in pomiriti strasti, je prosilec odgovoril, da ni poskušal. Oni tega ne razumejo, da bi pomirili strasti. Ubili bi ga. Njegova družina je bila o njegovem odnosu z N. seznanjena in se je z njim strinjala. Oče ni rasist in nikoli ni diskriminiral sunite in šiite. Njun odnos je odobraval. Brat, ki živi na Finskem, se je zaljubil in se poročil z Arabkinjo, muslimanko, sunitkinjo, ki živi na Finskem.

4. Na vprašanje uradne osebe, zakaj po grožnjah N. bratranca ni prekinil z njo, je prosilec odgovoril, da je bil vanjo zaljubljen. Zavedal se je, da z odnosom ogroža predvsem njeno življenje. Bratrančevih groženj pristojnim organom, takrat, ko ga je napadel, policiji ni hotel prijaviti, ker takrat njena družina o njunem odnosu ni vedela. Ni želel, da bi njena družina izvedela, da sta skupaj. Bilo ga je strah, da bi o njenem odnosu obvestil njeno družino. Z N. sta načrtovala, da bi se poročila in si ustvarila družino. Edini način je bil, da bi skupaj pobegnila in se poročila. Njegov oče je trgovec in imajo veliko denarja. Ko je bil študent, je imel svoj avto. Ne bi bil problem, da bi mu oče kupil stanovanje in mu pomagal, da bi delal kot trgovec. Glede financ ne bi bilo problema. Če bi se z N. poročila, sploh ne bi živela v Iraku, temveč bi pobegnila. Pobegnila bi v Evropo. Primerov podobnih njegovemu je veliko. Kršitelje so ubili.

5. Zdravniške pomoči po napadu z nožem ni iskal. Rane si je oskrbel sam. Ko je N. po telefonu povedal o napadu, je začela jokati in ga vprašala. kaj bo naredil. Rekel ji je, da bo tiho in ne bo ničesar storil, zato, da jo zaščiti. Dva dni po napadu jo je videl na fakulteti. Skupaj sta teden dni hodila na fakulteto, potem pa jo je njena družina, ko je izvedela o njunem odnosu, zaklala.

6. Zaradi groženj po smrti, pristojnih organov oz. nikogar o tem ni obvestil. Plemenska čast je več kot zakonodaja. Pristojni organi mu ne bi nudili nobene pomoči. Prav tako grožnje v skladu s plemenskimi običaji ne prenehajo.

7. Na vprašanje uradne osebe, če je bil poleg groženj N. družine še kako drugače ogrožen v Iraku, je prosilec navedel, da je bilo njegovo življenje ogroženo zato, ker je sunit. V Iraku vladajo šiiti, posebno šiitska oborožena sila. Kamor greš kot sunit, je tvoje življenje ogroženo. Bilo ga je strah živeti v Iraku, ker šiiti ogrožajo njegovo življenje. Leta 2013 je avtomobil bomba eksplodiral približno 200 metrov proč od njega. Videl je mrtve ljudi, človeške ude. Zaradi tega je padel v nezavest in bil psihično prizadet. Odpeljali so ga v bolnico, kjer je bil približno teden dni. Po odstranitvi Sadama Huseina se skoraj vsakodnevno dogajajo eksplozije. Živijo v strahu. Veliko njegovih prijateljev je umrlo, zato ker so suniti.

8. Nikjer v Iraku ni varnega kraja. Sunita, čigar življenje je ogroženo s strani šiitov, lovijo tudi v Kurdistanu.

9. Na zahtevo uradne osebe, da pojasni, saj je ob podaji prošnje izjavil, da se mu je družina odpovedala, v osebnem razgovoru pa, da je družina sprejemala njun odnos z N. in da oče ni bil diskriminatoren in rasističen, je prosilec navedel, da ga je družina, oče, mama sestra in brat podprli in ga razumeli. Stric, teta in ostali sorodniki so ga zavrgli in ga niso podpirali. Bili so proti temu, da bi se poročil s šiitinjo.

10. Družina ne živi več v domači hiši. Večkrat so se že preselili, N. družina pa je požgala njihovo hišo. To ve, ker nimajo nobenega sovražnika, ki bi to storil. Sovražna jim je N. družina. Na vprašanje, če je N. družina bogata in vplivna, je prosilec navedel, da je njena družina zelo pomembna in vplivna v politiki. So trgovci, pripadniki velikega plemena in vsepovsod imajo prijatelje, ki so vplivni.

11. Dne 24. 9. 2015 je pristojni organ s strani pooblaščenca po elektronski pošti prejel informacije o izvorni državi prosilca v angleškem jeziku, in sicer med drugim: članek o eksplozijah v predelih Bagdada, ki dokazujejo vojno med suniti in šiiti, poročilo o odnosu oblasti in družbe do sunitov, poročilo o stanju človekovih pravic v Iraku, poročilo UNHCR o varnostni situaciji v Iraku in članek o napadih na sunite in ugrabitvah s strani ISIS.

12. Pristojni organ ugotavlja, da sta bili izjavi, ki ju je prosilec podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru večinoma skladni. Ob tem pa pristojni organ opozarja, da verodostojnost izjav ne gre enačiti z verjetnostjo le-teh. Tudi v zvezi s tem kriterijem pristojni organ ugotavlja, da izjave, ki jih je podal prosilec tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 26.8.2015, kot tudi na osebnem razgovoru dne 24. 9.2015, ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilcu mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti ni poskušal priskrbeti nobenih dokazil. Prosilec je sicer odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države, ni pa predložil nobenih dokazil. Vendar pa ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj pristojni organ dvomi v prosilčeve razloge zapustitve izvorne države in posledično v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil. Po lastnih navedbah tožnik ni imel ciljne države, ampak bi ostal v katerikoli državi, ki bi mu dala zaščito in v kateri bi bil varen.

13. Iz policijske depeše ob prijetju je moč ugotoviti, da je bil prosilec prijet s skupino več iraških državljanov. Ostali iz te skupine iraških državljanov so v Sloveniji umaknili vlogo za mednarodno zaščito in se vrnili v Irak. Ves čas postopka so zatrjevali, da dokumentov ne posedujejo. Pristojni organ domneva, da prosilec poseduje veljavni iraški potni list s schengenskim vizumom in da je na ozemlje EU vstopil kot ekonomski migrant. 14. Glede prvega prosilčevega razloga, to je strahu pred groženjami, ker se je kot sunit zaljubil v šiitsko dekle pristojni organ ugotavlja, da tega njegovega strahu ni mogoče povezati z enim izmed petih razlogov strahu pred preganjanjem, ki so rasa, vera, narodnost, pripadnost določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tudi sam prosilec ni navedel, da bi bil zaradi teh razlogov v izvorni državi preganjan. Napada s strani N. bratranca policiji ni hotel prijaviti, ker ni želel, da bi njena družina izvedela zanju. Ob tem ni navedel, da mu policija oz. oblastne strukture ne bi mogle ali hotele pomagati.

15. V povezavi z drugim razlogom ki ga prosilec uveljavlja, to je, splošne ogroženosti s strani šiitskih milic pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni izkazal subjektivne ogroženosti. V primeru eksplozije avtomobila bombe, kateri je bil domnevno priča, le-ta ni bila posledica individualnega napada nanj osebno, temveč je šlo za splošen napad, v katerem naj bi življenje izgubilo večje število ljudi. Prosilec z izjemo omenjenega napada ni navedel nobenega drugega primera osebne ogroženosti, da je njegovo življenje ogroženo, ker je sunit. Pristojni organ tako ugotavlja, da tudi v povezavi s tem razlogom ni mogoče ugotoviti utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi se navezovala na že navedenih pet razlogov za preganjanje v okviru presojanja upravičenosti do statusa begunca.

16. Pristojni organ je v prosilčevih izjavah zaznal precejšnjo stopnjo neprepričljivosti in malo verjetnosti.

17. Umor iz časti je lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini; takšno stališče ni v nasprotju z opredelitvijo posebne družbene skupine po 5. odstavku 27. člena ZMZ. V predmetni zadevi bi lahko bila podlaga za preganjanje tudi zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi prosilca (2. alineja 1. odstavka 27. člena v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZMZ) glede na to, da družini, ki sta potrditvah prosilca udeleženi v umoru iz časti, pripadata dvema različnima vejama islama, vendar prosilec te podlage za preganjanje ne uveljavlja v tej meri kot prve in zato pripadnost določeni veroizpovedi ni izkazana podlaga za preganjanje v konkretnem primeru.

18. Druga stvar, ki je relevantna za presojo upravičenosti do statusa begunca oz. subsidiarne oblike zaščite, je zatrjevanje, da naj bi bil prosilec preganjan s strani nedržavnega subjekta v smislu 24. člena ZMZ. Kajti prosilec ni zatrjeval, da ga preganjajo oblastvene institucije. Kot dejanje preganjanja zaradi umora iz časti je prosilec navedel konkretne grožnje s smrtjo oz. kršitev pravice do življenja iz 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) v zvezi s Protokoloma št. 6 in 13. k MKVČP oz. pravice do življenja iz 17. člena Ustave (1. alineja 1. odstavka 26. člena ZMZ).

19. Kot je prosilec sam navedel, umiritev strasti z dekletovo družino niti ni poskušal urediti, ker oni tega ne razumejo in bi ga ubili. Pomoči policije oz. pristojnih organov ni iskal, ker je plemenska čast več kot zakonodaja. Prosilčeve navedbe so pomembne, kajti nedržavni subjekti so namreč lahko subjekti preganjanja, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prvih dveh alinej 24. člena ZMZ, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem (3. alineja 24. člena ZMZ).

20. V okviru tretjega kriterija je treba upoštevati dokazni standard ESČP, ki pravi, da je pogosto treba spričo posebne situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, glede vprašanja verodostojnosti izjav in predloženih dokumentov v primeru dvoma odločiti v korist prosilca. Vendar pa, ko so v postopku uporabljene informacije, ki močno postavljajo pod vprašaj točnost prosilčevih navedb, mora prosilec zagotoviti zadovoljujočo razlago za nekonsistentnosti. Upravno sodišče je v zadevi I U 979/2009 v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta upoštevalo, da sodna praksa in pravna doktrina razmejujeta med t.i. materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi.

21. Prosilec ni v postopku predložil nobenega poročila, ki bi izkazovalo prakso umorov iz časti v aktualnem času. Vsa poročila, ki so lahko uporabljiva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, morajo biti in v konkretnem tudi so javno dostopna in transparentna ter dostopna preko svetovnega spleta.

22. Glede obrazložitve nezmožnosti predložitve kakršnega koli dokazila, vsaj informacije o tem, kaj se dogaja s prosilčevo družino, je bil prosilec neprepričljiv. Prav tako je bil v svoji izpovedbi nenatančen in ni navajal podrobnosti groženj. Čeprav se je pristojni organ prepričal, da prosilčeva izpoved ni absolutno neverjetna (tretji kriterij za oceno verodostojnosti), pa vendar opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi bil pristojni organ v dvomu, ali je prosilec preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini zaradi umora iz časti.

23. Pristojni organ tako ugotavlja, da razlogov, ki jih je navedel prosilec, to je strah groženj, ker se je kot sunit zaljubil v šiitsko dekle ni mogoče povezati z razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ in lastnostmi dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ. Razlogov ogroženosti, ker je sunit, pa prosilec po mnenju pristojnega organa ni dovolj izkazal. V osebnem razgovoru je sicer rekel, da je bil leta 2013 priča eksploziji avtomobila bombe, v katerem ni bil fizično poškodovan, drugih primerov osebne ogroženosti pa ni navedel. 24. Zaradi navedenega pristojni organ ugotavlja, da pogoji za priznanje statusa begunca niso izpolnjeni.

25. Medverske poroke med suniti in šiiti so v iraški družbi sprejemljive. Vendar je toleranca družbe odvisna od krajevnih okoliščin in osebnih odnosov med družinama in širšo skupnostjo. Na splošno so bile mešane poroke pogoste že več stoletij, vendar so ob izbruhu sektaškega nasilja med letoma 2006 in 2007 postajale nesprejemljive in pod stalno grožnjo skupnosti. V tem obdobju so se bili poročeni pari prisiljeni ločiti ali celo razvezati. Nezaupanje v mešane zakonske zveze je med sorodniki postal resen problem.

26. Uradnih statističnih podatkov o številu mešanih zakonov ni. Nekatera poročila ocenjujejo, da je skoraj tretjina iraških porok sklenjenih med pripadniki različnih sekt ali etničnih skupnosti. Mešani zakoni so se sklepali tudi v času režima Sadama Huseina. Regionalna informacijska mreža je poročala, da je na milijone iraških otrok odraščalo v mešanih gospodinjstvih brez težav, vse do izbruha sektaškega nasilja, ki je na silo razdružil družine. V obdobju sektaškega nasilja med sunitskimi in šiitskimi milicami, ki se je začelo v letu 2005, in ki je eskaliralo po bombardiranju šiitskega svetišča v letu 2006, so mešani zakoni v iraški družbi postajali vse manj sprejemljivi. Takrat se je veliko mešanih parov odločilo za ločitev, družine pa so bile deležne groženj s smrtjo in ugrabitev s strani milice. Tisoči parov so bili prisiljeni zapustiti svoje skupnosti. V nedavni potezi da bi zopet oživili permisivno okolje mešanih zakonov, so v letu 2009 ponudili 1800 $ novo poročenim parom različnih verskih sekt. Vlada ni objavila statističnih podatkov o sklenjenih mešanih zakonskih zvezah, vendar je bilo iz programa porabljenega 3 milijone $.

27. Sprejet je bil zakon, katerega določbe imajo cilj izkoreniniti določene oblike nasilja na podlagi spola. Zakon kot kaznivo dejanje določa prisilne poroke, poroke mladoletnih, poroke v zameno za odkupnino, prisilno ločitev, prisilno prostitucijo, prisiljevanje družinskih članov, da delajo ali da nehajo s svojo službo, samomore zaradi nasilja v družini, splave zaradi nasilja v družini in žaljenje družinskih članov. Za vsa ta dejanja so določene tudi globe in denarne kazni. Čeprav ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, ženske v družbi velikokrat ne uživajo enakega pravnega statusa in pravic kot moški.

28. Zločin iz časti je nasilno dejanje, običajno umor, storjen s strani moškega zoper žensko sorodnico, ki je s svojim dejanjem osramotila družino. Uboj se običajno zgodi zaradi prešuštva, zavrnitev poroke z moškim, ki ga je izbrala družina, ali ker se želi poročiti z moškim, ki ga družina zavrača, seksualnim dejanjem pred poroko, ker je bila žrtev posilstva ali pa ker je zgolj osumljena katerega od teh dejanj. Iraška zakonodaja obravnava zločin iz časti za "častno dejanje" in je tako v kaznovanju precej popustljiva do storilca. Za tovrstna dejanja je zagrožena najvišja tri letna kazen. V praksi pa se za tovrstna dejanja izreka nezaporne kazni. Kazen za zločin iz strasti je običajno uboj ali pa iznakaženje.

29. Pristojni organ je v celoti pregledal komentarje in poročila, ki jih je posredoval pooblaščenec prosilca in glede na preučeno ugotavlja, da tudi te informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve, kot jo je sprejel pristojni organ in izhaja iz izreka te odločbe.

30. Že besedna razlaga določb pokaže, da se te informacije pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oz. utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oz. ne utemeljijo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ, pa pristojnemu organu pri odločanju o statusu begunca prosilčevih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnih pogojev. Iz splošnih in specifičnih informacij namreč v primerih, ko prosilec izkazuje specifične individualne okoliščine namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča (I Up 145/2014) praviloma ni mogoče dobiti podatkov, ki bi take specifične okoliščine (kot jih zatrjuje prosilec, pristojni organ pa mu ne verjame) potrjevale. Pristojni organ glede na prosilčeve izjave podane pri prošnji za mednarodno zaščito in pri osebnem razgovoru ugotavlja, da prosilec v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju.

31. Upoštevati pa je treba tudi okoliščine, ki so v izvorni državi prosilca nastale po preganjanju oziroma resni škodi ali grožnji z njima oziroma po tem, ko je zapustil izvorno državo.

32. Pristojni organ meni, da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, saj ni dokazal, da bi doživljal konkretno ponavljajoče se grožnje oz. preganjanje.

33. V skladu z navedenim pristojni organ ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ.

34. Pristojni organ je svojo odločitev oprl med drugim tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 426/2009, v kateri je sodišče navedlo, da izjave in dejanja osebe, ki prosi za mednarodno zaščito in zatrjuje, da je v izvorni državi preganjana, da jo je morala zapustiti in iskati mednarodno zaščito v tuji državi, morajo biti skladne ter mora tako iz navajanj kot iz ravnanj izhajati prosilčeva potreba, da pridobi mednarodno zaščito. Takšna skladnost izjav in ravnanj pa tudi po presoji sodišča ni podana, če prosilec zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oz. v prvi varni državi, v katero prispe.

35. V tožbi tožeča stranka pravi, da je trditev tožene stranke, da gre v tem primeru za ekonomsko migracijo popolnoma neumestna in ne temelji na nikakršnih dokazih. Tožnik prihaja iz Iraka, kjer poteka oborožen spopad. UNHCR poziva vse države naj ljudi, ki izvirajo iz Iraka, ne vračajo v Irak pod prisilo, dokler ne pride do oprijemljivih izboljšav na področju varnosti in spoštovanja človekovih pravic). Tožnik je prav tako v postopku večkrat povedal, da je bil v Iraku ekonomsko dobro situiran, saj izhaja iz premožne družine. Z denarjem ni imel nikakršnih problemov, saj ga je med študijem preživljal oče, imel je celo svoj avto. Iz statističnih podatkov EUROSTAT izhaja, da je situacija v Iraku tako težka, da velika večina prosilcev, t.j. 88%, dobi določeno vrsto zaščite že na prvi stopnji odločanja. Trditev tožene stranke, da je tožnik prav gotovo ekonomski migrant, saj je prišel v Slovenijo s skupino Iračanov, ki so potem podali umik prošnje je neosnovana. Tožnik je ostale Iračane srečal na poti in samo dejstvo, da so v Slovenijo vstopili skupaj nikakor ne kaže na to, da so tudi Irak zapustili skupaj kot ekonomski migranti. Prav tako dejstvo, da so Iračani umaknili prošnje za mednarodno zaščito ne pomeni, da so to storili, ker so vsi ekonomski migranti. Obstajajo različni razlogi za umik prošnje, na primer nenadna smrt v družini, zaradi katere se prosilec želi vrniti nazaj v izvorno državo, da bi poskrbel za preostalo družino, pa čeprav razmere tam niso varne. Takšno posploševanje tožene stranke je popolnoma nesprejemljivo, prav tako pa je trditev, da ima tudi tožeča stranka potni list, ki pa ga noče predložiti, popolnoma neumestna.

36. Tožena stranka priznava, da so izjave tožnika konsistentne in da ne odstopajo od preučenih poročil, pa vendar na 10 strani odločbe tožena stranka v več odstavkih navaja teorijo v zvezi z nekonsistentnostmi, pri tem pa ne omeni niti ene nekonsistentnosti na strani prosilca. Kot razlog zakaj naj bi bile izjave malo verjetne, tožena stranka navede, da zato, ker tožnik ni predložil nobenih dokazov in ker naj bi bile njegove izjave preveč pavšalne. Tožena stranka tožniku očita, da ni predstavil nobenih dokazov, hkrati pa navaja, da je razumljivo, da prosilci za azil v večini primerov ne posedujejo dokazov v obliki dokumentov, fotografij in podobno. ZMZ, kot tudi Kvalifikacijska direktiva, ne zahtevata, da bi prosilec moral predložiti dokaze v obliki dokumentov. Pomembno je, da prosilec poda skladne izjave, ki ne odstopajo od pridobljenih informacij o izvorni državi. V tožnikovem primeru objektivne informacije kažejo na to, da je maščevanje iz časti pogost pojav v iraški družbi, prav tako pa poročila govorijo o zaostrovanju odnosov med suniti in šiiti (UNHCR Position on Returns to Iraq, October 2014, http://www.refworld.org/docid/544e4b3c4.html).

37. Tožena stranka kot edini primer nenatančnosti oziroma pavša1nosti navede, da tožnik ni navajal podrobnosti groženj in kaj se dogaja z njegovo družino. S tem se tožnik nikakor ne strinja. Tožnik je vseskozi odgovarjal natančno in koherentno. Tožnik je natančno opisal, kaj se je dogajalo med njim in dekletom, kako je za to izvedel bratranec, ki ga je nato napadel, kako je na to reagirala njegova družina in tako naprej. Grožnje in napad bratranca je natančno opisal. Prav tako je povedal, da se je njegova družina preselila in da so jim požgali hišo. 38. Tožena stranka izrecno ne omeni niti ene nekoherentnosti, prav tako ne napiše, kaj točno smatra za malo verjetno, ter prav tako ne pojasni, katere izjave so v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, in katera dejstva to so. Odločba, ki ne vsebuje aplikacije pravnih norm na dejansko stanje, se sploh ne da preizkusiti pred sodiščem.

39. Uradno je bila tožnikova namera resda registrirana šele tretji dan po njegovem prihodu, vendar pa je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da je izrazil namero prevajalcu po telefonu še isti dan ko je bil prijet s strani policije in da je mislil, da je bilo to sporočeno pristojnemu organu in da ga bodo poslali v Azilni dom.

40. Nadalje tožena stranka trdi, da v tožnikovih izjavah ni mogoče zaslediti nobene povezave z razlogi preganjanja določenimi v Ženevski Konvenciji. Na isti strani odločbe pa tožena stranka napiše, da je preganjanje, ki ga zatrjuje tožnik mogoče navezati na dve Ženevski podlagi in sicer pripadnost določeni skupini in veroizpoved. Pisanje tožene stranke je torej kontradiktorno. Prav tako je navajanje tožene stranke, da bi tožnik moral sam povedati, na podlagi katere podlage iz Ženevske konvencije zatrjuje preganjanje napačno. Ni mogoče pričakovati, da bodo prosilci za azil poznali begunsko pravo do te mere, da bodo na podaji prošnje zatrjevali točne podlage iz Ženevske konvencije.

41. V sodbi I Up 171/2012 je sodišče navedlo, da je dolžnost tožene stranke, da vzpostavi materialnopravno pravilno povezavo med preganjanjem in razlogi za preganjanje. Poleg tega pa niti ni res, da prosilec ni navedel nobenega razloga preganjanja iz Ženevske konvencije. Na izrecno vprašanje o tem je namreč odgovoril, da je bilo njegovo življenje ogroženo zato, ker je sunit. 42. Na osebnem razgovoru je prosilec jasno povedal, da meni, da mu policija ne bi mogla pomagati. Poleg tega iz poročil, ki jih je preučila tožena stranka, izhaja, da Iraška zakonodaja obravnava zločin iz časti za častno dejanje in je tako v kaznovanju precej popustljiva do storilca. V praksi se za tovrstna dejanja izreka ne-zaporne kazni. Iz teh poročil torej izhaja, da policija dejansko ni učinkovita v primeru maščevanja iz časti.

43. Tožnik je tudi navedel, da je dekletova družina izredno vplivna v Iraku. So pripadniki velikega plemena in povsod imajo vplivne prijatelje. To dejstvo je nesporno. Če samo vtipkamo ime družine v internetni brskalnik, dobimo podatke, da je družina A.M. prestižna, zelo ugledna družina iz Srednjega Vzhoda, z mednarodno identiteto. Veliko članov te družine živi v Iraku. Med pripadniki Šiitskih milic se prav tako najde člane te družine. To je še en razlog več, da bi bila prijava groženj policiji popolnoma nesmiselna. Tožena stranka tožniku tudi očita, da ni predložil nobenega poročila o umorih iz časti. To ni res, saj je prosilec predložil UNHCR-ove smernice o Iraku, ki vsebujejo tudi poglavje o umorih iz časti, res pa je, da prosilec tega poglavja ni posebej izpostavil. 44. Gre za očitno kršitev 22. člena ZMZ, ki določa, da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi in s temi informacijami se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Tega tožena stranka ni storila. Tožena stranka je sicer poiskala nekaj poročil o umorih iz časti in jih opisala pri presojanju upravičenosti do subsidiarne zaščite. To je neprimerno, saj gre pri umoru iz časti za preganjanje po Ženevski konvenciji, na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini.

45. Tožeča stranka se nikakor ne strinja, da so žrtve umorov iz časti le ženske, ne pa tudi moški, ki so onečastili družinsko ime, kot to sklepa tožena stranka. Že iz smernic UNHCR­, ki jih je priložila tožeča stranka tekom postopka izhaja, da so žrtve lahko tudi moški, sicer res, da v manjši meri kot ženske, vendar so. Na tem mestu pa želi tožeča stranka predložiti še dodatno poročilo danskega Urada za imigracije. Poročilo tudi navaja, da imajo moški, ki jim grozi umor iz časti edino možnost pobeg iz države.

46. Nikjer ne izhaja, da bi morale grožnje oziroma preganjanje biti ponavljajoče. Kljub nestrinjanju s takšno interpretacijo preganjanja, pa je tožnik dejansko bil deležen ponavljajočih se groženj. Tožena stranka nadalje napiše, da tožnik ni bil deležen nikakršnega preteklega preganjanja. Najprej to sploh ni res, kajti tožnika je bratranec dekleta napadel z nožem. Poleg tega pa je takšno razmišljanje tožene stranke sporno, saj ni mogoče pričakovati, da bo prosilec počakal, da ga bodo skoraj ubili in šele nato zapustil kraj, kjer mu je grozilo preganjanje. Pomembno je, da mu je preganjanje grozilo in ne, ali je že bil deležen preganjanja v preteklosti.

47. Tožeča stranka meni, da je upravičena do statusa begunca.

48. Pomanjkljivost presojanja tožene stranke glede upravičenosti tožnika do subsidiarne zaščite je naravnost absurdna. Tožena stranka se do tega opredeli zgolj v enem stavku. Tožena stranka torej ugotavlja, da stopnja nasilja ni dovolj visoka, to pa ne podkrepi z nikakršnimi utemeljitvami in z nikakršnimi poročili o izvorni državi. To je še posebej zaskrbljujoče glede na obširno sodno prakso, ki se je v Sloveniji razvila glede potrebnih kriterijev, ki jih tožena stranka mora obravnavati pri presoji subsidiarne zaščite na podlagi tretje alineje 28. člena, ki bi jo tožena stranka morala poznati.

49. V najnovejših smernicah Velike Britanije o Iraku, izoblikovane v primeru AA (Article 15(c) Iraq CG [2015] UKUT 00544 (IAC) so deli Bagdadskega pasu označeni kot območje, kjer je stopnja nasilja takšna, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da bi kateremukoli civilistu, ki bi se vrnil tja, samo zaradi navzočnosti na tem območju, grozila resna škoda v smislu 15(c) člena Kvalifikacijske Direktive. Nizozemska in Švica prav tako smatrata določena območja Iraka, med katerimi je tudi Bagdad, za območja, kjer vlada tako visoka stopnja nasilja, da bi vračanje civilistov na ta območja pomenilo izpostavitev resni škodi v smislu 15(c) člena Kvalifikacijske direktive," Prav tako UNHCR poziva vse države, naj ljudi, ki izvirajo iz Iraka, ne vračajo v Irak pod prisilo, dokler ne pride do oprijemljivih izboljšav na področju varnosti in spoštovanja človekovih pravic.

50. Tožena stranka o trenutni situaciji v Bagdadu ni pridobila niti enega poročila, prav tako pa se ni opredelila do poročil predloženih s strani tožeče stranke.

51. Tožnik je tudi navedel, da je bil v enem izmed Šiitskih napadov tudi psihično poškodovan, padel je v nezavest in odpeljali so ga v bolnico, po tem napadu pa je utrpel velike psihične posledice. Nesporno dejstvo torej je, da je bil tožnik v preteklosti žrtev napadov. Da ta napad ni bil izrecno uperjen proti prosilcu za presojanje subsidiarne zaščite po tretji alineji 28. člena, ni pomembno. Napad je bil usmerjen na Sunite, katerim prosilec tudi pripada in iz sodne prakse ESČP izhaja, da če je oseba član skupine, ki je sistematično izpostavljena praksi nehumanega ravnanja (ne glede na velikost skupine), ni treba dokazati obstoja dodatnega posebnega razlikovanja (tj. zakaj bi oseba bila bolj ogrožena od drugih v isti skupini).

52. Tožena stranka tudi očita tožniku, da ni navedel, da bi Irak zapustil tudi, če se ne bi zapletel z dekletom. Tega vprašanja tožena stranka tožniku sploh ni zastavila, torej je takšno sklepanje o morebitnem odgovoru nedopustno, saj tožnik nikoli ni rekel, da bi drugače v Iraku ostal. 53. Na koncu tožeča stranka opozarja še na to, da gre po njenem mnenju za namerno zavlačevanje postopka za prosilca iz Iraka. Tožena stranka je odločbo izdala točno 6 mesecev po podani prošnji, torej ravno še v roku, ki ga določa ZMZ in Proceduralna direktiva. Osebni razgovor je bil opravljen konec septembra, istočasno pa je prosilec tudi predložil poročila o stanju v izvorni državi. Tožena stranka je nato rabila 5 mesecev, da napiše odločbo, ki ne navaja nikakršnih poročil o trenutnem stanju v izvorni državi, ki vsebuje izredno pomanjkljivo aplikacijo pravnih norm na dejansko stanje, ali pa sploh nikakršne, ki teorijo o presoji verodostojnosti (brez aplikacije na konkretni primer) dobesedno ponovi kar dvakrat in, ki ne vsebuje nikakršne presoje tretje alineje 28. člena. Tožeča stranka meni, da za tako pomanjkljivo odločbo nikakor ni bilo potrebno 5 mesecev in gre torej za načrtno zavlačevanje tožene stranke, ki je morebiti vezano na to, da tožena stranka dejansko ne želi presojati ali v Iraku obstajajo območja, kjer so izpolnjeni pogoji po tretji alineji 28. člena.

54. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

55. Tožba je utemeljena.

56. Sodišče je moralo tožbi ugoditi, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti z vidika zakonitosti oziroma v smislu določila 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, kar je bistvena kršitev določb postopka (3. odstavek 27. člena ZUS-l).

57. Tožnik je v upravnem postopku navedel pet posamičnih dejanj preganjanja in sicer, ker naj bi mu bratranec od tožnikovega dekleta, ki ji je bilo ime N.A., zagrozil, da ga bo ubil, če bo imel ljubezensko razmerje z njegovo sestrično, po tem ko ga je bratranec njegovega dekleta ob tej grožnji tudi porezal z nožem po roki, levi nogi in notranji strani kolena. Približno dva tedna po tem dogodku jo je družina z nožem zabodla do smrti, ker je bila N.A. iz šiitske družine, tožnik pa je sunit. To je bilo drugo dejanje preganjanja, na katerega se je skliceval tožnik, in ki je posredno tudi usmerjeno na tožnika. Kot tretje dejanje preganjanja je navedel, da ga je en dan po umoru, o čemer ga je obvestil sošolec, poklical po telefonu neznanec in ga vprašal, kje je in kje živi. Približno 15 minut po tem dogodku so ga klicali njegovi družinski člani in mu povedali, da so člani družine ubite N.A. prišli na tožnikov dom in jih hoteli napasti. Takrat so bili doma mama, sestra in mlajši brat. Brata so tepli, mamo pa so spraševali po tožniku. To naj bi bilo četrto zatrjevano dejanje preganjanja. Kot peto dejanje preganjanja je navedel, da jim je maščevalna šiitska družina požgala hišo. 58. Istega dne naj bi se po odločitvi tožnikovega očeta družina ubite N.A. odselila. Nekaj časa je bil s svojo družino pri očetovem prijatelju M. v kraju Aldora, vendar mu je oče po štirih dneh svetoval, naj se preseli drugam. Nato naj bi živel pri prijateljih v različnih mestih Alyusufija, Latifiya, Kirkuk. S sprovajalcem se je srečal v mestu Erbil in od tam je pobegnil. S tem je izkazoval subjektivni strah pred preganjanjem.

59. Po mnenju sodišča je razlog za to skrivanje pred preganjanjem v konkretnem primeru mogoče povezati s pripadnostjo v določeni družbeni skupini (4. alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ), pri čemer naj bi bila dejanja preganjanja tudi v vzročni zvezi z razlogi za preganjanje (8. odstavek 27. člena ZMZ). Za mešane poroke med suniti in šiiti je namreč sama tožena stranka ugotovila, da so lahko resen problem. V obravnavani zadevi potrditvah tožnika ni šlo za to, da bi se tožnik samo zaljubil v dekle šiitske veroizpovedi, kot navaja tožena stranka, ampak sta bila tožnik in N.A. ljubezenski par v času študija v prvem letniku ekonomske fakultete v Bagdadu. Na osebnem razgovoru je povedal, da sta imela načrt, da se poročita in da si ustvarita družino. To pomeni, da gre za lastnost tožnika, ki je ne more spremeniti za nazaj (5. odstavek 27. člena ZMZ), pri čemer naj bi šiitska družina nad N.A. že opravila maščevanje, tožniku pa naj bi to grozilo. Maščevanje je v tem primeru lahko vezano tudi na dejstvo, da je tožnik sunit (2. alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ). Tožnik je na osebnem razgovoru povedal tudi, da je družina N.A. zelo vplivna v Iraku in v tožbi dodaja, da gre za zelo vplivno družino A.M. 60. To pomeni, da - če je mogoče tožniku priznati verodostojnost v predložitvi oziroma izpovedi dejstev – je očitno zmotno materialno-pravno stališče tožene stranke (na strani 8, drugi odstavek obrazložitve določbe), da tožnikovega strahu ni mogoče povezati z nobenim izmed petih razlogov; poleg tudi očitno ne drži, da tožnik ni sam navedel, da bi bil iz teh razlogov v izvorni državi preganjan.

61. Po drugi strani pa tožena stranka na isti strani odločbe v zadnjem odstavku pravi, da bi bil umor iz časti lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini in tudi zaradi veroizpovedi. Nadalje tožena stranka dodaja, da tožnik veroizpovedi kot podlage za preganjanje ni uveljavljal v enaki meri kot pripadnost določeni družbeni skupini, zato pripadnost veroizpovedi ne more biti podlaga za preganjanje v tem primeru. Zakaj bi moral tožnik razlog sunitske veroizpovedi navajati v enaki meri kot dejstvo, da ga preganja šiitska družina, ki se ni strinjala, da ima tožnik kot sunit ljubezensko razmerje s članico šiitske družine, zato, da bi bila lahko podana podlaga za preganjanje tudi veroizpoved, iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati. V konkretnem primeru gre namreč očitno za medsebojno prepletena in soodvisna razloga.

62. Vendar bi tožena stranka lahko ugotovila, da kljub navedeni povezavi med preganjanjem in razlogi za preganjanje, tožnik ne izpolnjuje statusa begunca, če bi izpeljala prepričljivo oceno neverodostojnosti tožnika. Vendar tega ni naredila. Štela je, da so bile izjave tožnika večinoma skladne in da ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij; v drugem delu odločbe pa navaja splošen standard, da kadar informacije o stanju v izvorni državi postavljajo pod vprašaj točnost prosilčevih navedb, mora prosilec podati zadovoljujočo razlago nekonsistentnosti. Kako se to povezuje s konkretnimi okoliščinami tega primera, iz odločbe ni razvidno. Tožena stranka je tudi upoštevala, da od tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče pričakovati, da bi predložil kakšne listinske ali druge dokaze; na drugi strani pa pravi, da je bil prosilec neprepričljiv glede nezmožnosti predložitve kakršnega koli dokazila. Tožena stranka je zaključila, da mu ne verjame oziroma da dvomi v prosilčeve razloge. Zakaj dvomi v njegovo izpoved, pa tožena stranka ni navedla in zato sodišče tega ne more preizkusiti. Tožena stranka ga je označila kot ekonomskega migranta, brez da bi utemeljila, zakaj ga šteje za ekonomskega migranta. Če je razlog ta, da je prišel v Slovenijo s skupino beguncev, ki so imeli schengensko vizo, potem je to premalo za omenjeno sklep glede na preostale okoliščine oziroma navedbe tožnika.

63. Ko tožena stranka obravnava informacije o stanju v izvorni državi glede konfliktnosti mešanih zakonov (na strani 11 odločbe), njeni povzetki informacij pravzaprav podpirajo tožnikove izjave. Zato še toliko bolj ni jasno, zakaj tožena stranka teh dejstev ni povezala s tožnikovim opisom, saj je treba pri ocenjevanju (ne)verodostojnosti upoštevati tudi elemente, ki potrjujejo prosilčeve navedbe – v konkretnem primeru so to elementi glede nevarnosti mešanih zakonov oziroma zvez. V upravnem spisu tudi manjkajo izvlečki informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je uporabila tožena stranka, in ki so kot vir navedeni v opombah na straneh 11 in 12 odločbe.

64. Glede subsidiarne zaščite pa iz odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka sploh ugotavljala, kakšna je stopnja nediskriminatornega nasilja v Iraku in sicer prek aktualnih informacij o stanju v izvorni državi ter sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede vračanja v Irak in 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter prek kriterijev za ocenjevanje stopnje nasilja, ki so uveljavljeni v upravno-sodni praksi, da bi na tej podlagi lahko obravnavala 3. alinejo 28. člena ZMZ, pri čemer naj bi tožnik bil v preteklosti žrtev bombnega napada sunitov.

65. Glede na naravo zatrjevanega preganjanja tožena stranka tudi ne more zahtevati od tožnika, da bi za pridobitev mednarodne zaščite moral poiskati pomoč najprej v izvorni državi in sicer tako, da bi grožnjo bratranca N.A. prijavil policiji. Tožnik je povedal, da ni podal prijave, ker ni hotel, da bi se njuna zveza razvedela. Pomiritve med družinama pa ni iskal, ker bi bilo to brezupno. Če je družina res umorila dekle, je ta razlaga tožnika razumna. Potem, ko naj bi do umora prišlo, pa je relevantno, da je tožena stranka sama ugotovila, da so uradni organi pri umorih iz časti zelo popustljivi.

66. S posebnega procesnega vidika sodišče tudi ugotavlja, da iz podatkov v spisu ni mogoče razbrati, v kateri fazi postopka je tožena stranka pridobila in uporabila informacije o stanju v izvorni državi, saj iz spisa izhaja, da je pooblaščenec tožnika samoiniciativno predložil informacije o stanju v izvorni državi dne 24. 9. 2015 oziroma 16. 9. 2015 in da tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu informacije, ki jih je uporabila tožena stranka, niso bile predočene za namen, da bi se tožnik do njih opredelil niti ne na osebnem razgovoru, ali pred njim.

67. To zaokrožuje celotno presojo, da je zaradi nezmožnosti preizkusa akta le-tega potrebno odpraviti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP) in zadevo vrniti toženi s stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).