Jedro

Sporazum strank o krajevni pristojnosti sklenjen v Pogodbi velja za vse spore, nastale iz tega pravnega razmerja, ne glede na veljavnost same Pogodbe.

V kolikor sodišče odloča o krajevni pristojnosti na ugovor tožene stranke, se pristojnost presoja na podlagi trditev in dokazov v ugovoru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti.

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga zmotne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek 22. člena ZPP). V tem primeru se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). V kolikor sodišče odloča o krajevni pristojnosti na ugovor tožene stranke (kot v predmetni zadevi), pa se pristojnost presoja na podlagi trditev in dokazov v ugovoru, ki ga lahko tožena stranka poda najkasneje v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 22. člena v zvezi z 7. členom ZPP).

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala (le), da je pogodba o poslovnem sodelovanju št. 01/2008 (v nadaljevanju Pogodba) dne 31. 12. 2008 prenehala veljati, zato tudi ne velja več v njej dogovorjena krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Novem mestu.

7. Sodišče prve stopnje takšnemu ugovoru tožene stranke ni sledilo. Svojo odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je bil sporazum strank o krajevni pristojnosti sklenjen v Pogodbi, zato velja za vse spore, nastale iz tega pravnega razmerja, ne glede na veljavnost same Pogodbe.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da iz tožbenih navedb in listin, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da pravna razmerja, ki so predmet tožbe, niso nastala v času veljavnosti Pogodbe, in ko je bila tudi veljavno sklenjena prorogacijska klavzula. Te navedbe pa pritožnica prvič podaja šele v pritožbi. Ker obenem ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v ugovoru krajevne pristojnosti, gre za nedovoljene pritožbene novote, katerih višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člen ZPP).

9. Ker pritožnica drugih pritožbenih razlogov ne uveljavlja, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

10. Odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločanju višjega sodišča in tako za postopek ni bil potreben. Višje sodišče je zato odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člen ZPP).