Jedro

Storitev kaznivega dejanja ponarejanja denarja se nanaša izključno na predmete, ki opravljajo funkcijo splošnega plačilnega prometa. Pri vrednostnih bonih, ki so bili predmet kaznivega dejanja, so bile podane vse lastnosti denarja iz 8. odstavka 113. člena KZ SFRJ, saj so imeli obliko papirnatega denarja in so bili v obtoku kot plačilno sredstvo na podlagi zakona (zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 17/91).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo temeljnega sodišča je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 168. člena KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije ter kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 176. člena KZ RS in ob določenih kazni 2 let in 6 mesecev zapora za prvo navedeno kaznivo dejanje in dveh mesecev zapora za drugo navedeno kaznivo dejanje obsojen na enotno kazen 2 leti in 7 mesecev zapora. S sodbo višjega sodišča, je bilo pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodeno in se je za kaznivo dejanje ponarejanja denarja uporabila pravna označba po 2. odstavku 168. člena KZ SFRJ, nato pa je bila posamezna kazen, določena za to kaznivo dejanje, znižana na 1 leto in 6 mesecev zapora ter ob nespremenjeni kazni 2 mesecev zapora, ki je že bila določena za kaznivo dejanje po 1. odstavku 176. člena KZ RS, izrečena nižja enotna kazen 1 leto in 7 mesecev zapora.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri uveljavlja, da je bila določba 2. odstavka 168. člena KZ SFRJ napačno uporabljena v zvezi s pojmom denarja kot predmeta kaznivega dejanja. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita oziroma še smiselno predlaga, naj se spremenita tako, da se obsojenec oprosti obtožbe.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Senat vrhovnega sodišča se je ob preizkusu zadeve v celoti strinjal s stališči sodišč prve in druge stopnje glede tega, da ni sprejemljivo mnenje obrambe, češ da kaznivo dejanje sploh ni bilo storjeno, ker ponarejeni vrednostni boni sploh naj ne bi pomenili ponarejenega denarja. Obsojenčev zagovornik ob vztrajanju pri takem mnenju v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe smiselno nepravilno razlaga zakon o denarni enoti Republike Slovenije ter s tem v zvezi celo netočno navaja njegove določbe. Takšne določbe, da se ime denarne enote, navedene v tem zakonu, uporablja za vsa gotovinska ter brezgotovinska plačila, ne pa tudi npr. za sodno odločanje, v tem zakonu ni najti. Namreč, v 2. odstavku 2. člena zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list 17/91) se izrečno določa, da se ime denarne enote Republike Slovenije uporablja za vsa gotovinska in brezgotovinska plačila ter za izkazovanje vseh denarnih vrednosti in zneskov. Sicer so pa razlage vlagatelja predvsem nepravilne zato, ker zamenjuje pojem denarne enote in pojem denarja kot predmeta kaznivega dejanja. Kriva označba denarne enote ali njeno predrugačenje samo po sebi še nujno ne pomeni kaznivega dejanja ponarejanja denarja, ker se taka kriva označba ali predrugačenje lahko izvrši na katerikoli listini, ne pa samo na tistih predmetih, ki se imenujejo denar. Storitev kaznivega dejanja po 168. členu KZ SFRJ se nanaša izključno na predmete, ki opravljajo funkcijo splošnega plačilnega sredstva. Za pravilno opredelitev predmeta kaznivega dejanja iz omenjene določbe je odločilna zakonska razlaga iz 8. odstavka 113. člena KZ SFRJ, po kateri se za denar šteje kovan ali papirnat denar, ki je na podlagi zakona v obtoku v domači ali tuji državi. Po tej določbi ni pomembno, ali je na samem denarju tudi imenovana denarna enota (npr. na kovancih ta pogosto ni imenovana) in kakšne so še dodatne označbe na njem razen tistih, ki so pomembne za funkcijo denarja. Odločilno je, da se denar uporablja kot plačilno sredstvo, se pravi, da je v obtoku in da ima ta obtok podlago v zakonu. To pomeni, da sicer lahko obstoji denar, kovan ali papirnat, ki ne more biti predmet kaznivega dejanja zato, ker ni v obtoku. Po drugi strani pa tudi ne morejo biti predmet kaznivega dejanja plačilna sredstva, ki so v obtoku, vendar ta obtok nima podlage v zakonu. Pri vrednostnih bonih, ki so bili predmet kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe, so bile podane vse lastnosti denarja iz 8. odstavka 113. člena KZ SFRJ. Ti vrednostni boni so imeli obliko papirnatega denarja in so bili v obtoku kot splošno plačilno sredstvo, izpolnjen pa je tudi bil pogoj, da so bili v obtoku na podlagi zakona. Namreč, zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije št. 17/91) je v 1. členu določal, da se kot zakonito plačilno sredstvo uporabijo bankovci in kovanci, ki se glasijo na denarno enoto, določeno z zakonom o denarni enoti Republike Slovenije, v 1. odstavku 2. člena pa je določal, da se do izdaje bankovcev in kovancev iz prejšnjega člena kot zakonito sredstvo uporabljajo vrednostni boni Republike Slovenije. S tem v zvezi je treba še opozoriti posebej na določbo 4. člena istega zakona, po kateri se z dnem njegove uveljavitve vzame iz obtoka bankovce in kovance, ki se glasijo na dinarje in kovance, ki se glasijo na pare, ter da se na isti dan izročijo v obtok vrednostni boni. Torej, z navajanjem, da se vrednostni boni uporabljajo kot zakonito plačilno sredstvo in da v obtoku nadomestijo prej veljavni denar, je omenjeni zakon te vrednostne bone vsekakor razglasil za denar v takem pomenu, kot je vsebovan v določbi 8. odstavka 113. člena KZ SFRJ. Lastnosti, da je ta denar bil v obtoku le krajši čas in da je zaradi razlikovanja do kasneje uvedenega denarja nosil ime vrednostni bon, so za pravno opredelitev predmeta kaznivega dejanja iz člena 168. KZ SFRJ popolnoma brezpredmetne. Očitki vlagatelja zahteve, da dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, naj ne bi pomenilo kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 2. odstavku 168. člena KZ SFRJ, so torej povsem neutemelje ni.

Glede na to, da vložena zahteva ne navaja nobenega utemeljenega razloga za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 1. do 3. točki 427. člena ZKP, jo je bilo treba skladu z določbo člena 421 ZKP zavrniti.