Jedro

Tožnik je po prejemu poziva zaprosil za odlog nastopa kazni zapora in zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja zavrnjena, vložil pritožbo, kar v skladu z določbami 25. in 26. člena ZIKS-1 pomeni, da je bila s tem izvršitev kazni iz poziva zadržana, najprej do izdaje odločbe o prošnji in nato še do odločbe o pritožbi. O pritožbi je bilo odločeno že 22. 2. 2019 in torej še pred dnevom, ki je bil s pozivom določen za nastop kazni zapora. Vendar pa iz uradnega zaznamka z dne 7. 3. 2019 sledi, da je tožnik kot obsojenec odločbo o zavrnitvi vloge za odlog kazni zapora prejel šele 5. 3. 2019 in torej po dnevu nastopa kazni iz poziva.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Vodje sektorja za tretma Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni št. 720-310/2019/17 213002 z dne 23. 4. 2019 se odpravi.

Obrazložitev

1. Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, vodja sektorja za tretma, je v zadevi odločanja o plačilu stroškov privedbe obsojenca A.A. - tožnika z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da v roku 15 dni od dokončnosti odločbe plača stroške privedbe na prestajanje kazni zapora v ZPKZ dne 13. 3. 2019 v višini 235,40 EUR.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da bi se moral tožnik dne 1. 3. 2019 na podlagi poziva Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 2. 2019 in odločbe istega sodišča o zavrnitvi odloga izvršitve kazni zapora z dne 12. 2. 2019 javiti na prestajanje kazni v ZPKZ Dob pri Mirni. Ker se navedenega dne ni javil na prestajanje kazni, je bil dne 13. 3. 2019 na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 3. 2019 v ZPKZ priveden. Stroški privedbe po stroškovniku Policijske postaje B. z dne 15. 4. 2019, izračunani na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku in Cenika storitev in blaga lastne dejavnosti MNZ, znašajo 235,40 EUR in vključujejo stroške prevoženih kilometrov ter stroške opravljenih ur dela pooblaščenih uradnih oseb, ki so izvršile privedbo. V skladu z drugim odstavkom 22. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) plača stroške privedbe na prestajanje kazni obsojenec, in se zato v konkretnem primeru ti stroški nalagajo v plačilo tožniku.

3. Generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij je kot pritožbeni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo v 1. točki izreka kot neutemeljeno zavrnil, v 2. točki izreka izpodbijane odločbe datum 13. 3. 2019 nadomestil z datumom 20. 3. 2019 in v 3. točki izrekel, da stroški v postopku niso nastali. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja, da po vpogledu v dokumentacijo, ki je v spisih, ugotavlja, da je bila za tožnika izdana odredba za privedbo s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 3. 2019, ker se tožnik 1. 3. 2019 ni zglasil na prestajanje kazni v ZPKZ Dob pri Mirni, kot je bilo določeno v pozivu, ki ga je izdalo isto sodišče dne 1. 2. 2019. Iz spisov tudi sledi, da je bila tožnikova prošnja za odlog izvršitve kazni zapora z določbo Okrožnega sodišča z dne 12. 2. 2019 zavrnjena. Odredba za privedbo je bila torej izdana zgolj zato, ker se tožnik določenega dne ni zglasil na prestajanje kazni in je torej stroške privedbe povzročil po svoji krivdi. Zato so stroški privedbe po oceni pritožbenega organa pravilno naloženi v plačilo tožniku.

4. Pritožbeni organ dalje ugotavlja, da je bil tožnik na prestajanje kazni priveden 20. 3. 2019 in ne 13. 3., kot je navedeno v izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zato je na podlagi 251. člena ZUP pomanjkljivost odpravil in odločil tako, kot sledi iz 2. točke izreka. Stroške in njihovo višino pa je pravilno povzel in obrazložil že organ prve stopnje in zato razlogov prve stopnje ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi ugovori še navaja, da tožnik svojih navedb, da je prejel odgovor s strani sodišča, da bo obveščen o novem datumu za prestajanje kazni zapora, ni z ničemer izkazal in da se zato njihove utemeljenosti ne more preizkusiti. Medtem ko se do zahtevane izročitve listin ne opredeljuje, ker zahtevano ni predmet tega pritožbenega postopka.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi in dopolnitvi tožbe se upira naloženemu plačilu stroškov privedbe. Navaja, da je datum za zglasitev na prestajanje kazni zapora po prvotni odredbi in po vložitvi prošnje za odlog prestajanja kazni zapora, tj. 1. 3. 2019, potekel in da je sodišče poslalo novo odločbo, v kateri piše, da se prestajanje kazni zadrži in da bo sodišče postavilo nov datum. Kranjskogorska policija ga je kljub temu privedla dne 20. 3. 2019 v zapore na Dobu in sedaj zapori kljub nezakoniti privedbi zahtevajo, da tožnik plača stroške privedbe, ne da bi preverili vse odločbe sodišča v Ljubljani, zlasti zadnje odločbe, ki jo tožnik prilaga tožbi in iz katere je razvidno, da se zadrži privedba na dan 1. 3. 2019, saj je bila ta odločba dvignjena šele po tem datumu, kar je dokaz, da je tožnik čakal na nov datum poziva za prestajanje kazni in kar obenem pomeni, da je bila privedba nezakonita in stroški privedbe neupravičeno naloženi. Zaradi prisilne privedbe pa je oteženo tudi tožnikovo prestajanje kazni, saj kazen zaradi tega prestaja v zaprtem oddelku.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Privedbo po drugem odstavku 20. člena odredi sodišče v primeru, če obsojenec na dan, ki je določen v pozivu za nastop kazni zapora, ne nastopi kazni in če ugotovi, da je bil poziv za nastop kazni obsojencu pravilno vročen ali če iz okoliščin izhaja, da se obsojenec izmika vročitvi poziva. Stroške privedbe na prestajanje kazni po drugem odstavku 22. člena ZIKS-1 plača obsojenec.

9. V konkretnem primeru tožnik kazni zapora nedvomno in tudi nesporno ni nastopil 1. 3. 2019, to je na dan, ki je v pozivu z dne 1. 2. 2019 določen kot dan, ko mora tožnik nastopiti kazen. Vendar pa omenjenega poziva in njegove vročitve tožniku po presoji sodišča ni mogoče upoštevati kot pravilne vročitve poziva iz citirane zakonske določbe. Iz spisov zadeve namreč sledi, da je tožnik po prejemu omenjenega poziva zaprosil za odlog nastopa kazni zapora in tudi, da je zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja zavrnjena, vložil pritožbo, kar v skladu z določbami 25. in 26. člena ZIKS-1 pomeni, da je bila s tem izvršitev kazni iz poziva zadržana, najprej do izdaje odločbe o prošnji in nato še do odločbe o pritožbi. O pritožbi je bilo sicer odločeno že 22. 2. 2019 in torej še pred dnevom, ki je bil s pozivom določen za nastop kazni zapora, kar nenazadnje ugotavlja tudi pritožbeno sodišče v svoji odločbi in iz tega razloga tožniku ne določi novega datuma za nastop kazni. Vendar pa obenem iz sodnega spisa, konkretno iz uradnega zaznamka z dne 7. 3. 2019 sledi, da je tožnik kot obsojenec odločbo o zavrnitvi vloge za odlog kazni zapora prejel šele 5. 3. 2019 in torej po dnevu nastopa kazni iz poziva. To pa po presoji sodišča pomeni, da tožniku poziv ni bil pravočasno in s tem pravilno vročen in da zato tožniku ni mogoče očitati, da ni ravnal po pozivu ter opraviti njegove privedbe. To pa obenem glede na citirane določbe ZIKS-1 pomeni, da ni podlage za to, da se stroški privedbe nalagajo tožniku v plačilo.

10. Sodišče je zato tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo.

11. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče o tožbi odločilo brez glavne obravnave.

12. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.