Jedro

Tožnik, ki v BIH prejema invalidsko pokojnino tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe, kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine pri tožencu po ZPIZ-1, zato neutemeljeno uveljavlja njeno priznanje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in izpodbijani del dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik stroške pritožb krije sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 16. 11. 2009 in odločba št. ... z dne 17. 3. 2010 in se ugotovi, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti od 24. 2. 1992 dalje s pravico do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je pri njem podana II. kategorija invalidnosti od 24. 2. 1992 dalje in da ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in ima zato pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da tožnik krije stroške postopka sam (III. točka izreka).

Nadalje je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo na tožnikov predlog odločilo, da se sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XII Ps 791/2010 z dne 25. 10. 2012 dopolni tako, da se s III. točko sodbe zavrne podredni tožbeni zahtevek, da se tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti od 24. 2. 1992 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine (I. točka izreka) in da III. točka izreka sodbe postane IV. točka (II. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo v I. točki izreka.

Zoper sodbo se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih, saj ni odločilo o tem, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Poleg tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo in utemeljilo zavrnitve tožbenega zahtevka, da se ugotovi, da je invalid II. kategorije od 24. 2. 1992 in ima pravico do invalidske pokojnine, zato se sodbe ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in BIH, ki velja od 1. 7. 2008, po katerem se pri presoji izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do pokojnine upoštevajo pogoji za priznanje pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V pritožbi zoper zoper I. točko izreka dopolnilne sodbe tožnik navaja, da sodišče prve stopnje tudi z dopolnilno sodbo ni odločilo o celotnem drugem podrednem zahtevku. Zahteval je, da sodišče naloži odmero invalidske pokojnine tožencu, o čemer pa sodišče ni odločilo. Sklicuje se na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete z dne 18. 5. 2012, iz katerega izhaja, da je invalid III. kategorije invalidnosti od dne 24. 2. 1992 dalje, in na določilo 3. alineje 67. člena ZPIZ-1 ter določilo 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in BIH. Meni, da je ob uveljavitvi tega sporazuma dne 1. 7. 2008 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je ob invalidnosti III. kategorije dopolnil starost 67 let. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sodbo in dopolnilno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Pri tem ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo z zatrjevanjem, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev II. kategorije invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je mogoče preizkusiti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, saj je njegova delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 % in je zmožen za delo v polnem delovnem času z razbremenitvami, je jasno, da pri tožniku II. kategorija invalidnosti ni podana, saj je le-ta podana, kadar je zavarovančeva zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za 50 % ali več.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v pritožbi zoper sodbo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh podrednih tožbenih zahtevkih. Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka skladno s 352. členom ZPP v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Takšen predlog je tožnik podal in je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo (drugi) podredni zahtevek na ugotovitev III. kategorije od 24. 2. 1992 dalje in priznanje pravice do invalidske pokojnine. S tem v zvezi je neutemeljen očitek tožnika v pritožbi zoper dopolnilno sodbo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem podrednem tožbenem zahtevku, saj je tožnik uveljavljal tudi, da sodišče prve stopnje tožencu naloži odmero invalidske pokojnine. Ker je zavrnjen že tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine, do njene odmere ne more priti.

Tudi v pritožbi zoper dopolnilno sodbo tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj dopolnilna sodba ne bi vsebovala razlogov in pravne podlage za zavrnitev zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč v dopolnilni sodbi obrazložilo, da o (drugem) podrednem tožbenem zahtevku s sodbo ni odločilo, je pa o njem že razpravljalo. Iz sodbe namreč izhaja, da tožnik kot invalid III. kategorije ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine, ker ob nastanku invalidnosti ni bil star 63 let. Predmet tega socialnega spora, ko tožnik izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 17. 3. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 16. 11. 2010, s katero je bilo v postopku, začetem po uradni dolžnosti s strani bosanskega nosilca zavarovanja, odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, je ponovna odmera invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in BIH (v nadaljevanju Sporazum; Ur. l. RS, št. 37/2008). S tem v zvezi je sporno, ali tožnik, ki v BIH prejema invalidsko pokojnino tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Po 1. odstavku 37. člena Sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega sporazuma, to je 1. 7. 2008, z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. Pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka tega člena se v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve tega sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (2. odstavek 37. člena Sporazuma).

Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. VIII Ips 180/2012 z dne 15. 4. 2012 že zavzelo stališče, da je Sporazum v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih dob, dopolnjenih pri obeh nosilcih zavarovanja, izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice.

2. odstavek 37. člena Sporazuma se glede pogojev za pridobitev pravice do pokojnine izrecno sklicuje na zakonodajo druge pogodbenice, kot oziroma ki velja v času uveljavitve sporazuma.

To pomeni, da morajo biti v obravnavanem primeru za priznanje pravice do invalidske pokojnine, izpolnjeni vsi pogoji, kot jih za priznanje te pravice določa na dan 1. 7. 2008 veljaven ZPIZ-1. Le v tem primeru pride do prevedbe oziroma preračuna pokojnine po sporazumu, sicer pa še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja.

Pravico do invalidske pokojnine pridobi po 67. členu ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Invalidnost I. kategorije je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; II. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; in III. kategorije, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo bosanskega nosilca zavarovanja z dne 2. 7. 1992 priznana pravica do invalidske pokojnine od 12. 6. 1992 dalje, in sicer na podlagi dopolnjene dobe v trajanju 27 let, 6 mesecev in 4 dni, od tega je tožnik 18 let, 3 mesece in 1 dan dopolnil v Bosni in Hercegovini, 9 let, 3 mesece in 3 dni pa je dopolnil v Sloveniji. Dne 22. 10. 2008 je bil s strani bosanskega nosilca zavarovanja uveden postopek po uradni dolžnosti, v katerem je bilo odločeno, da tožnik glede na izvedenska mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, da je pri njemu podana invalidnost III. kategorije od 24. 2. 1992 dalje, nima pravice do invalidske pokojnine, ker ob nastanku invalidnosti (rojen je dne 19. 12. 1940) ni dopolnil 63 let starosti.

Sodišče prve stopnje je za ugotovitev tožnikove delazmožnosti pridobilo najprej pisno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete v B, v kateri sta sodelovala tudi prim., prof. dr. C.C., dr. med, specialist medicine dela prometa in športa, in prof. dr. D. D., dr. med., specialistka za oftalmologijo, in nato še ustno mnenje prim., prof. dr. C. C., dr. med. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku ni podane izgube delovne zmožnost, da je njegova delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 % in je zmožen opravljati drugo ustrezno delo v polnem delovnem času. Zmožen je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, brez izpostavljenosti prahu in drugim iritransom, ki poteka v primerni temperaturi in vlažnosti, in sicer od 24. 2. 1992 dalje zaradi bolezni. Izvedenski organ je tako potrdil mnenji invalidskih komisij. Takšno izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje sprejelo, pritožbi pa ga ne izpodbijata, in ob takšnem stanju pravilno presodilo, da je pri tožniku upoštevaje 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana III. kategorija invalidnosti od 24. 2. 1992 dalje zaradi bolezni. Ker pri tožniku tako ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti, je s sodbo utemeljeno zavrnilo tožbeni in (prvi) podredni tožbeni zahtevek, da se tožniku kot invalidu I. kategorije invalidnosti oziroma II. kategorije invalidnosti prizna pravica do invalidske pokojnine.

Nadalje je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnik ob nastanku invalidnosti, torej dne 24. 2. 1992, še ni dopolnil 63 let, zato kot invalid III. kategorije nima pravice do invalidske pokojnine, in nato z dopolnilno sodbo (drugi) podredni tožbeni zahtevek, da se mu kot invalidu III. kategorije prizna pravica do invalidske pokojnine, tudi zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje v dopolnilni sodbi je sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 99/2012 z dne 17. 12. 2012 namreč že zavzelo stališče, da je razlaga 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, da je do invalidske pokojnine pod pogoji iz te določbe upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti, zmotna. Navedeno določbo je po stališču Vrhovnega sodišča RS potrebno razlagati tako, da pridobi pod navedenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Nadalje iz te sodbe izhaja, da enako formulacijo uporabi ZPIZ-1 tudi v 3. alineji istega člena, ki določa pravico do invalidske pokojnine vsakemu invalidu II. in III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev (torej s preostalo delovno zmožnostjo), ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tudi te določbe po stališču Vrhovnega sodišča RS ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti ob navedenih pogojih invalid II. ali III. kategorije že ob nastanku invalidnosti star 63 oziroma 61 let, saj takrat na podlagi 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 sploh ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti.

Ne glede na navedeno pa je za odločitev o tej zadevi ključnega pomena to, da tožnik kot invalid III. kategorije, ki je torej že dopolnil 63 let starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V 68. členu ZPIZ-1 je namreč določena minimalna pokojninska doba za priznanje pravice do invalidske pokojnine, in sicer zavarovanec iz 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni le pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Tožnik, ki je na dan nastanka invalidnosti dne 24. 2. 1992 dopolnil starost 51 let (rojen je dne ... 1940), bi tako za pridobitev pravice do invalidske pokojnine moral dopolniti 10 let zavarovalne dobe. Ker pa je v Sloveniji dopolnil le 9 let, 3 mesece in 3 dni pokojninske dobe, pogoja minimalne pokojninske dobe iz 68. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje. Po ZPIZ-1 pri priznanju pravice do invalidske pokojnine ni mogoče upoštevati dobe, dopolnjene v BIH, temveč le dobo, dopolnjeno v Sloveniji. Osebi, ki nima državljanstva RS se po 2. odstavku 187. člena ZPIZ-1 šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Kot že navedeno, Sporazum glede izpolnitev pogoje za priznanje pravice do pokojnine po 2. odstavku 37. člena odkazuje na uporabo določb ZPIZ-1. Navedeno pomeni, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po ZPIZ-1, zato v BIH priznane invalidske pokojnine ni mogoče preračunati po 37. členu Sporazuma in mu bo nosilec zavarovanja v BIH še nadalje plačeval invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja slovenske in bosanske zavarovalne dobe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnika kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del dopolnilne sodbe.

Ker tožnik s pritožbama ni uspel, stroške obeh pritožb krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).