Jedro

Ker je bila tožba (z enakim tožbenim zahtevkom) v drugi zadevi vložena še pred pravnomočnostjo sodbe na podlagi pripoznave, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje pri drugem delodajalcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonito prenehalo, tožba v obravnavani zadevi pa po pravnomočni razveljavitvi omenjene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vložitve nove tožbe (kljub istovetnosti tožbenega zahtevka s tožbenim zahtevkom v drugi zadevi) ni mogoče opredeliti kot zlorabo pravic, zaradi katere bi morala tožnica toženi stranki povrniti njene stroške postopka, nastale v tem individualnem delovnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku sklepa (ki ni pod pritožbo) tožničino tožbo zavrglo. V drugem odstavku je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožnici naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke. V pritožbi navaja, da je tožnica zlorabila svoje pravice, saj je zoper toženo stranko vložila dve tožbe s popolnoma enakim tožbenim zahtevkom in ga uveljavljala za isto časovno obdobje. Tožnica je popolnoma neupravičeno vložila tožbo v tem individualnem delovnem sporu, saj je predhodna pravda o istem zahtevku med istima strankama še tekla in ni bila pravnomočno zaključena. Tožnica je nepošteno štela, da lahko toženi stranki povzroči dodatne stroške in je zlorabila svoje pravice, zato ni bilo mogoče uporabiti splošnega pravila določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1 Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati, da je z vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu zlorabila pravice, zaradi česar bi morala toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica zoper toženo stranko vložila dve tožbi, sicer z identičnim tožbenim zahtevkom, vendar pa ob drugačni dejanski situaciji. Tožba v zadevi, ki se je pred prvostopenjskim sodiščem vodila pod opr. št. Pd 258/2009, je bila vložena, še preden je postala pravnomočna sodba na podlagi pripoznave opr. št. Pd 68/2009 z dne 3. 3. 2010, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje pri K. d.o.o. zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonito prenehalo. Na podlagi citirane sodbe (A2) je bil dolžan tožničin takratni delodajalec tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočo plačo. Tožnica je torej tožbo v zadevi opr. št. Pd 258/2009 vložila še v času, ko je bila v veljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnice pri K. d.o.o., medtem ko je bila njena tožba v tem individualnem delovnem sporu vložena po pravnomočni razveljavitvi omenjene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob upoštevanju navedenega se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da vložitev tožbe tožnice v tem individualnem delovnem sporu (kljub istovetnosti njenega tožbenega zahtevka s tožbenim zahtevkom v zadevi opr. št. Pd 258/2009) ni mogoče opredeliti kot zlorabe pravic, zaradi katere bi morala tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale v tem individualnem delovnem sporu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu pravilno odločilo, upoštevaje splošno pravilo o pravdnih stroških v primerih spora o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (5. točka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 5. točki 41. člena ZDSS-1 in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj se spor nanaša na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki (5. točka 41. člena ZDSS-1), tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj po oceni pritožbenega sodišča le-ti niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).